Luka Kovačič in Nejc Kuhar osma na tem turnosmučarskem maratonu
Facebook 
Srce Dolomitov, veliki Piz Boe in okoliška grupa vrhov Sella, je že samo po sebi garancija za vrhunsko tekmo. In vsako leto, ko se žičnice za alpske smučarje zaprejo in se začne večeriti, se pravi spektakel šele začne. Tokrat je bilo v ozkih ulicah vasice Canazei nagužvanih 1300 turnih smučarjev (650 parov), ki so nestrpno pričakovali štart ob točno 18. uri. Trasa tekme je sestavljena iz 4ih vzponov in prav toliko spustov, v katerih se zapelješ čez vse idilične vasice v okolici slavne Sellaronde. Vse poteka v sklopu smučišč v dolžini maratona (natančneje 41,3 km) in premagati je treba 2800 višinskih metrov. Kljub smučiščem ni tekma nič kaj bolj enostavna, saj to pomeni da ni niti metra v katerem bi lahko malo bolj globoko zadihal.
Tudi letos je bila motivacija na vrhuncu in z Nejcem Kuharjem sva pričakovala trd boj za vsako mesto ter na koncu upala na dober rezultat. Na startu se je zbrala zares močna konkurence, zelo je spominjala na svetovni pokal … to, kot vedno, pomeni izključno eno stvar à ”full gas” od samega začetka (tukaj lahko pozabite pravljice, ki jih berete v raznih priročnikih, da je dolgo tekmo treba startati počasneje). Tokrat sem že vedel, kaj me čaka, saj sem na tej startni črti stal že tretjič.
Tudi tukaj sem zavore za spuste pustil že v Kranju, saj se na vrhu prelaza le postaviš s smučmi proti dolini in vmes, če se le da, ne zavijaš (to je garancija za hitrost nekje okoli 100 km/h! Približno tako kot pri super-veleslalomu v alpskem smučanju, le oprema je malo lažja).
Moja, kot tudi Nejčeva pripravljenost je bila z ozirom na letošnje tekme na visoki ravni, tako da sva lahko startala z najboljšimi. Prvi vzpon sva prečkala kot 6. in vse je kazalo dobro. Nato pa se jaz že takoj nisem več počutil 100% in tukaj se je počasi začenjal ”križev pot”, saj sem enostavno trpel in umiral na obroke. Vendar pa, ker je tekma v parih, niti za trenutek nisem pomislil, da bi vrgel ”puško v koruzo”, zato sem kljub rahlemu škiljenju in občasni psihični odsotnosti in ne skoncentriranosti nekako poizkušal slediti Nejcu, ki je bil nekoliko močnejši. Tako sva izgubila nekaj mest in minut in na zadnji vzpon prišla kot 10. - tedaj je bilo pred nama ´le´ še tistih slabih 40 minut umiranja. Tukaj sem si samo govoril, da je verjetno tudi ostalim težko, ne morem samo jaz tako trpeti, in dal res zadnje atome moči do vrha. Na vrh zadnjega vzpona sva prišla kot 9. z 20 sekund zaostanka za 8. mestom. Nato nama je uspel res dober vratolomni spust, do cilja sva ujela 8mi par in na koncu s foto finišem (za 4 stotinke!) zasedla 8. mesto. Takemu rezultatu res ni gledati v zobe (še posebej čas je bil vrhunski - 3 h 17 min 50 s), vendar mi je res žal, da se mi je malo slabši dan zgodil ravno tokrat, saj bi drugače verjetno lahko mešala ”štrene” tudi med nekaj višjimi mesti.
S samim nastopom sva lahko zelo zadovoljna in vesela še enega vrhunskega uspeha. Kdor je kdaj tekmoval na tej tekmi, točno ve, po koliko so hruške, kako hiter mora biti korak za tak tempo in koliko ”jajc” moraš imeti za spuste, da si konkurenčen najboljšim!
Sezona gre počasi h koncu, čakata me le še dve tekmovanji. Še posebej komaj čakam moj premierni nastop na znamenitem Tour du Rutor - 3 dni čistega užitka na višinah nad 3000 metrov, čisti ”off-road”, vratolomnimi spusti in epski vzponi, boj z najboljšimi! Tudi tokrat z Nejcem, kot pravi ”team Slovenia”.