Objavljamo z zamudo, ker smo predolgo pridobivali podatke
Desetega marca ...
... leta 1958 sta se v Postojni rodila dvojčka Pavel in Peter Podgornik iz Vrtovina v Vipavski dolini.
Slede obletnice, kot se jih na hitro spominja Peter Podgornik:
... 1976, na osemnajsti rojstni dan, sva z bratom dvojčkom Pavletom v steni Bdna, pod južnim robom Trnovske planote, v Čavenskem pogorju splezala prvo smer s pravo plezalno vrvjo. Najina oprema je bila takrat zelo borna; premogla sva vrv, dolgo štirideset metrov, dve težki železni vponki z matico, štiri kupljene in nekaj doma narejenih klinov, eno štirimetrsko pomožno vrvico in štiri polmetrske pomožne vrvice, ki so nama služile namesto vponk pri vmesnem varovanju. Kladivi sva kot vajenca kovinske stroke izdelala sama, enako tudi nekaj klinov. Do kupljene opreme sva prišla z denarjem socialne pomoči, ki sva jo dobila, ker je najin delodajalec pobegnil v tujino, midva pa sva bila pol leta brez vajenske plače. Od doma v Vrtovinu sva zvečer pristopila do lovske koče pod Črno pečjo in v njej prespala. Jutro naju je dobilo pod strmo steno Bdna, v kateri sva poiskala naravno linijo in jo v nekaj urah preplezala.
Svojega početja nisva obešala na veliki zvon, saj sva bila takrat slušatelja alpinistične šole v Novi Gorici, kjer bi bilo zaradi neodgovornega ravnanja kar hitro konec najinega šolanja. In takrat se je začelo; večino naslednjih nedelj sva po maši plezala v stenah Čavna in Kuclja. Do prvega maja, ko se je uradno začel praktični del šole, sva imela v žepu že nekaj daljših prvenstvenih smeri.
... 1979 naju je s Pavletom prva, delavska gondola pripeljala na Kanin; večer prej sva prišla domov iz kranjske kasarne, iz katere so naju dan prej spustili s služenja domovini. Najin cilj je bil zimsko prečenje grebena od Prevale preko vrhov Lope, Hudega vršiča, Velike Črnelske špice, Vrha Ribežnov in naprej do Velikega vrha ‒ Rombona. 
Gore so bile dobro zasnežene in marsikje sva morala jahati ostrino grebena, kar se nama je zdelo nekaj izjemnega. Noč naju je lovila na območju Črnelske špice; v ostankih kaverne iz prve svetovne morije sva si poiskala zavetje in dobro preživela noč. Dan sva začela zgodaj in bila sredi dopoldneva že na Velikem vrhu, od koder sva sestopila v Bovec. Avtobus je bil takrat za mlade plezalce skoraj edina možnost potovanja v hribe, velikokrat smo iz Bovca pešačili v Trento ali Koritnico in naprej pod izbrane cilje.
... 1981 sva odšla na svojo prvo odpravo; v družbi članov 8. JAHO pod vodstvom legendarnega Aleša Kunaverja smo leteli iz Zagreba v Frankfurt in naprej preko New Delhija v Katmandu. Nama s Pavletom je bilo večinoma vse novo: prvič na tako dolgo pot, prvič leteti z letalom, srečanje z večino nepoznanih članov odprave in srečanje z Azijo, njenimi običaji, njeno kulturo in predvsem najvišjimi gorami na svetu, kjer je bil naš cilj tudi ena najtežjih sten. Po vsem obveznem birokratskem babilonu v Katmanduju smo med luknjami lepega vremena leteli v Luklo, od koder smo pristopili pod mogočno južno steno Lotseja, kjer se je začela druga zgodba.
... 2018, na moj šestdeseti rojstni dan, sem v družbi žene Slavice in hčerke Sare obiskal plezališče v Rovinju, kjer so se nam pridružili še tamkajšnji prijatelji, avtorji večine smeri v plezališčih v tem delu Istre. Po celodnevnem plezanju ‒ uživanju v stenah nad morjem ‒ smo preživeli večer v toplem objemu njihovega malega stanovanja, kjer smo ob dobri ribi in kraški črnini obujali spomine na številna skupna doživetja.
Gotovo je bil še kakšen rojstni dan v obdobju 42 let dolge plezalne poti zanimiv in plezalno obarvan, napisano je le bežen spomin na minula leta in njih sopotnike.