Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Z desetimi dolarji

Dnevnik/Planinstvo - Gorazd Suhadolnik: ... iz Ljubljane na Mont Blanc

Pred 70 leti je Rado Kočevar v kamniškem Dedcu preplezal prvo smer z oceno VI+ pri nas in se vpisal v slovensko alpinistično zgodovino.
Čeprav že dolgo ne pleza več, je še vedno ves v gibanju. V svojem stanovanju na Jesenicah najprej pokaže sobno kolo, s katerim začne svoj z gibanjem napolnjen vsakdan. Nekdanji učitelj geografije in zgodovine v Kranjski Gori, na Jesenicah in v Kranju še vedno veliko kolesari tudi na prostem. Od leta 2011 (ko si je nazadnje kupil novo kolo) je prekolesaril več kot 44.000 kilometrov. Lani je tudi še smučal, letos mu kolena ne pustijo. »Radivoj je bil najboljši in najpametnejši v naši generaciji, točno je vedel, kaj hoče od alpinizma, kako bo to naredil, izbiral si je dobre soplezalce in imel neizčrpno energijo. Rekli smo mu 'živa mišica',« je Kočevarja, ki bo avgusta dopolnil 90 let, opisal France Zupan, ko sta prejšnji mesec prejela priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu.

Se vam je kdaj stožilo po plezanju?
Prav nič, po koncu aktivnega plezanja sem sicer deloval še kot gorski vodnik, lažje ture sem vodil tudi še po upokojitvi. Drugače pa sem se posvetil družinskemu življenju. Po zaposlitvi tudi še nisem imel diplome in sem študiral ob delu in opravil tudi magisterij. V glavnem pa sem se predal smučanju. Obiskal sem vse evropske smučarske centre. V Chamonixu sem peljal turni smuk z Aiguille du Midija, čudovito je bilo, še pred štirimi leti sem smučal pod Matterhornom, ves dan.

Telovadite in kolesarite še vedno?
Da, vsako jutro vadim na ergometru in delam vaje z utežmi. Tudi na prostem še kolesarim, smučal pa sem nazadnje lanskega marca na Kaninu. Letos še nisem, zaradi bolečin v kolenih.

Menda si vso svojo športno dejavnost tudi vestno zapisujete?
Da, zapisujem si vse, od jutranje telovadbe do prekolesarjenih kilometrov na sobnem in na »pravem« kolesu in sploh vsega, kar aktivnega počnem. V glavnem sem pisal tudi podrobne dnevnike o alpinističnih vzponih, ki jih je bilo več kot 240.

Kako ste zasloveli v plezanju?
Po plezalnem tečaju, ki ga je leta 1946 priredil PD Ljubljana, je naša generacija hitro ponovila stare klasične smeri v Alpah. Nekateri stari alpinisti so nas čudno gledali, še posebej na Jesenicah, mlajši pa so bili bolj dovzetni. Tako sva leta 1948 z Janezom Frelihom, sinom predvojnega alpinista in železarja, opravila prvo ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v severni steni Travnika, to je bil odmeven plezalski dosežek.

Katera prvenstvena smer, preplezali ste jih več kot 30, vam je ostala najbolj v spominu?
Dve sta, pri katerih sem prišel do svojih skrajnih možnosti: s Cirilom Debeljakom, zelo dobrim celjskim plezalcem, sva leta 1949 v Centralnem stebru v Dedcu preplezala našo prvo smer z oceno VI+, za tisti čas nekaj neverjetnega, starejša generacija tega ni mogla razumeti.

Kako sta jo opremljala s klini?
Če je le bilo mogoče, sva jih sproti izbijala. Le na stojišču pod črno steno ga je Debeljak res močno zabil. Potem je v previsu nad stojiščem padel in na tistem klinu sem ga zadržal, vrv mi je ožgala dlani in prste, prav ta klin pa naju je rešil.

Katera je bila druga smer?
Prvenstvena smer v Zadnjem Prisojniku, še zdaj ne vem, kako sem preplezal zadnji del nad drugo polico, bilo je na meji mojih zmožnosti, če bi naredil le majhno napako, bi šla oba s soplezalcem Marjanom Perkom v globino.
Po vzponu sva izvedela, da se je v severni steni Špika hudo ponesrečil plezalec in ga je soplezalec pustil navezanega na vrv. Obtičal je pod najtežjim mestom, pred izstopom iz Direktne smeri. V uri in pol sva prišla na vrh Špika, sestopila do vrvi in ponesrečenca še pred nočjo privlekla na vrh ter ga z reševalci odnesla v dolino. Podobnih akcij je bilo še več.

So vas zato poimenovali živa mišica?
Da, pa tudi zato, ker sem kot študent pogosto nosil tovore s hrano do planinskih koč, v zameno pa sem dobil kakšen dan brezplačnega bivanja.

Kdaj ste bili prvič na vrhu Evrope?
Leta 1950 sem bil uvrščen v prvo jugoslovansko odpravo na Mont Blanc. Pred tem sem bil v Vratih in Avstrijec iz Štajerske me je povabil na plezanje v Stenar in tam sva preplezala prvenstveno smer. Zaradi plezanja s tujcem so me črtali s seznama in potem sem se v Francijo odpravil sam, z desetimi dolarji, ki mi jih je dala mama. Spal sem na železniških postajah in na začetku je bilo nekoliko nerodno, ker so me preverjali žandarji, potem sem zraven nahrbtnika položil cepin in dereze in so me pustili pri miru. Na Mont Blanc sem se povzpel 10. septembra, bilo je zelo lepo vreme, nisem imel denarja za žičnico in sem šel vso pot peš. Zaradi nevarnih ledeniških razpok sem se držal sledi v snegu, prespal sem v bivaku, naslednji dan pa nadaljeval do vrha in potem sestopil na Mer de Glace. Tri dni pozneje so šli gor naši in eden od njih je pri koči Vallon našel konzervo Delamarisa. Nekako so domnevali, da sem jo tam pustil jaz.

Ste se v hribih velikokrat znašli v nevarnosti?
Da, na začetku, ko še nisem bil izkušen. Pod Planjavo me je zajel plaz, me nesel kakšnih sto metrov po pobočju in me vrgel čez previs, na srečo pa sem pristal v mehkem snegu. Zbilo mi je prednje zobe, zvil sem si nogo, s soplezalcem, ki ga je prav tako zasulo, pa sva potem sestopila do Kamniške Bistrice in se s kolesom odpeljala v Ljubljano. Potem sem postal zelo previden in se izogibal plazovitim območjem.

Ste se do hribov pogosto vozili s kolesom?
Seveda, iz Ljubljane smo do Kamniških Alp vedno kolesarili. Enkrat sva šla s soplezalcem s kolesom do Logarske doline, po plezanju pa sva si kolo privezala na hrbet in se ob slapu Rinka povzpela na Okrešelj, od tam pa na Kamniško sedlo. Navzdol v Kamniško Bistrico sva se peljala, kjer se je le dalo. Ko sva na Pastirjih srečala planince, so se kar za glavo prijemali.

Pisali ste tudi za Planinski vestnik.
Da, kar veliko sem pisal, moj prvi zapis je iz leta 1947, o tem, kako me je na Planjavi odnesel plaz. Veliko sem tudi predaval po planinskih društvih in alpinističnih odsekih.

Kakšen »učenec« je bil Stane Belak - Šrauf, ki ste ga učili kot alpinistični inštruktor?
Na tečaj v Vratih je prišel mladoleten, brez dovoljenja staršev. Takoj je šel domov v Ljubljano in se vrnil do večera s potrdilom staršev, ne vem, kako mu je uspelo. Pozneje sva bila še večkrat skupaj, bila sva skoraj prijatelja, ponosen sem na to, da sem ga poznal.

V njegovi generaciji je bilo še več dobrih, ali ne?
Odlični so bili, izreden je bil tudi Aleš Kunaver, z mano je šel na dve odpravi, enkrat v Črno goro, enkrat pa v avstrijske gore, takrat smo obiskali tudi Paula Aschenbrennerja. Generacija, ki je prišla za nami, je imela tudi že precej boljšo opremo. Naj za ilustracijo povem anekdoto iz našega časa: bilo je decembra, ponoči smo prišli iz Martuljka in prespali v koči pri Peričniku. Zamrznjenih konopljenih vrvi, zavezanih okoli pasu, nismo mogli razvezati, spali smo za pečjo in čakali, da se bodo odtajale. Potem je moral eden od nas ponoči ven in vsi v navezi smo morali z njim, počakali smo, da je opravil svoje in šli »v navezi« nazaj v kočo. 

12.03.18 05:35
Z desetimi dolarji iz Ljubljane na Mont Blanc
  G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo

Rado Kočevar med plezanjem v Dolomitih v prvih povojnih letih (Foto: osebni arhiv) 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti