Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Debela peč

   
ponedeljek, 12. marec 2018, ob 05:29, Silvo Baznik, ogledov: 1002

Silvo Baznik: Pred poslabšanjem vremena izberemo za izhodišče ture Pokljuko.

Cesta na Pokljuki je obzidana z visokim snegom in tako izkoristimo še prazen prostor na odcepu za Šport hotel in parkiramo drug za drugim. Vzamemo smučarsko opremo in stopimo na glavno cesto do odcepa desno, kjer stopimo na smuči in pričnemo hojo po spluženi gozdni cesti.

Cesta se zložno vzpenja, nad nami prevladujejo oblaki in sem ter tja se prijazno pokaže sinje nebo v oknu oblakov. Cesti sledimo do obračališča, do koder je spluženo. Od tu se vzpnemo po kolovozu in se spustimo na drugo stran na prostrano planino Zajavornik. Žal pogled razkrije, da so oblaki nižje od naših želja in vrhovi gora se le sem ter tja pokažejo, dokler jih ponovno ne zakrije sivina.

Nekaj smučarskih tekačev je že na progi, po kateri se poženemo tudi mi in kmalu zapustimo planino ter prečimo cesto in prazno parkirišče ob njem. Hodimo pa dobro utrjeni gazi skozi pokljuške gozdove. Višje prečimo gozdno cesto. Gaz postane strmejša in prav pride pručka na zadnji vezi za lažje premagovanje naklona. Naša gaz se združi z gazjo od spomenika Pri Rupah in že smo na kolovozu, ki nas popelje do stičišča poti z Medvedove konte, kjer pot ostro zavije levo in nas popelje do spodnjega dela planine Lipanca. Snega je tu ogromno in zametov tudi tako, da poti skoraj ni, le gaz preči pobočje in ko se ponovno obrne desno kmalu stopimo na odprto, kjer uzremo Blejsko kočo. Kratek posvet in stopimo desno v smeri Lipanskega vrha, Brd in Debele peči proti našemu cilju, zadnjemu vzhodnemu dvatisočaku nad dolino Krme. Držimo se kar se da visoko, ko obidemo večjo vrtačo in se povzpnemo na zgornji rob planine. Nekaj utrujenosti že čutim, kar je tudi posledica dvodnevnega obrezovanja dreves in trt, a nič ne de. Prijatelji pač zmanjšajo frekvenco korakov in skupno nadaljujemo po zasneženih vzpetinah Spodnjih Brd proti vzponu na Okroglež. Dohiti in prehiti nas turni smučar in počasi stopimo za njim. Sneg je tu boljši od pričakovanj in se skorja skoraj ne lomi. Pogledujemo proti oddaljenem Viševniku in bližjim Mrežcam, Lipanskemu vrhu in Brdam. Vse vrhove božajo meglice oblakov, le sem ter tja pokukajo špice iz sivine. Prostrano pobočje prehodimo in smo na razcepu poti med Brdi in Okrogležem, ki se bohoti pred nami. Le še nekaj minut potrebujemo in stojimo na njegovem vrhu, od koder se kar s kožami na smučeh spustimo po pobočju v sedelce nad vrtačo. Odločim se, da bom prečil pobočje levo, medtem ko se prijatelji spustijo navzdol po že narejeni smučini in iz vrtače pričnejo vzpon na Debelo peč. Kmalu ugotovim, da sem izbral težjo pot, ker moram previdno prečiti strmo pobočje trdega snega, da dosežem pobočje gore in se pridružim tovarišem. Vrh gore je še viden, ko se vzpenjamo, a ko ga dosežemo, nas ogrne plašč meglice in s pogledi na okoliške gore ni nič. Na vrhu se nam pridružijo trije turni smučarji, naš predhodnik pa je medtem že odsmučal. Debela peč je 2014 m visoka gora, ki se strmo dviga nad dolino Krme na eni strani in se na drugi strani spušča proti pokljuškim gozdovom. V lepem in jasnem vremenu nudi krasne poglede na najvišje vrhove Julijskih Alp, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp, a danes tega pač ni.

Malce počakamo v upanju, da bo boljša vidljivost. Trojica odsmuča in še mi se pripravimo na smuko. Naredimo prve zavoje in izgubimo občutek ravnotežja. Ne vidimo površine pod smučmi in tako namesto lepih zavojev se trudimo obdržati smisel za humor in z nekaj podrsavanja presmučamo megleno pobočje in se ustavimo nad dnom vrtače, kjer je potrebno obuti smuči v kože, da se povzpnemo iz vrtače na greben, ki povezuje Debelo peč z Okrogležem. Še nekaj minut vzpona in ponovno stojimo na Okrogležu, kjer se pripravimo na smučanje. Oblaki se še vedno podijo in prekrivajo visoke gore, a zato so pobočja pod nami lepo vidna kakor tudi planini Klek in Zajavornik. Že prvi zavoji pokažejo, da bo tokrat smuka odlična. Smuči odrivajo zgornjo tanko plast snega na trdi podlagi, ki le sem ter tja popusti in hitro smo na Spodnjih Brdih, kjer se z nekaj “štanfanja” povzpnemo na njihov vrh in odsmučamo navzdol do obnovljenega pastirskega stanu, ki komaj gleda iz snega in še nižje do razpadajoče lovske bajte. Odločimo se, da ne bomo zavili nazaj na Lipanco, Smučali bomo navzdol skozi gozd na kolovoz in tako tudi storimo. Smuka je solidna in uberemo pravo smer ter prismučamo na gaz, po kateri se vzpenjajo pohodniki proti planini. Še enkrat gremo po bližnjici skozi gozd in nižje prečimo ponovno kolovoz ter nadaljujemo skozi gozd sprva po svoje in nato po gazi proti planini Zajavornik.

Prijatelji v alpskem slogu prečijo planino, jaz pa uporabim kože za smuči in se podam za njimi. Na drugi strani planine me pričaka prijatelj, ostala dva sta medtem že odsmučala po zasneženi cesti. Še midva se spustiva na cesto in po njej z nekaj odrivi palic do glavne ceste, kjer s smučmi v rokah stopiva do parkirišča in prijateljev.

Po dobrih petnajstih kilometrih poti z osemstooseminšestdesetimi višinskimi metri smo zaključili smučarsko turo. Odpeljemo se na Zatrnik, kjer ob pijači rečemo še nekaj besed o današnji turi, ki je minila bolje kot smo pričakovali glede na vremensko napoved ter se poveselimo ob zmagi slovenskega deskarja.

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker