Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Oda

Oda ZGVS-ju, gips in Kalška gora
08.03.2018

sobota, 10. marec 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1524

Gost na grebenu 4.5.2014Črnuški AO - Andrej Erceg: ... ZGVS-ju, gips in Kalška gora

Bilo je 4. maja 2014, ko sem se na Ovčariji pod Kalškim grebenom znašel prvič.

Takrat sem še zapravljal znatne količine zdravja, časa in denarja za izobraževanje za gorskega vodnika. Člani tehnične komisije gorskih vodnikov (TKGV) so bili, tipično slovensko, bolj papeški od papeža. Ko so v goste dobili francoskega vodnika, so po izmenjavi informacij ponosno ugotovili, da so še bolj zajebani od francoskih kolegov, ki imajo najdaljšo vodniško tradicijo. Temu primerno smo kandidati (KGV) trenirali in kljub temu nekateri fasali popravce na zimski turi.

Da ne bi na popravnem izpitu še enkrat zamočil, sem še bolj vadil, a si pri treningu vodenja zdrobil prst (po snežišču mi je vanj priletel kamen). Na urgenci, ob pogledu na RTG sliko, mi je postalo bolj ali manj jasno, da je moja GV kariera zelo verjetno končana. Takoj se mi je začel pred očmi motati bizaren pravilnik TK, ki ti je onemogočal nadaljevanje šolanja, če nisi opravil izpitov za nazaj. Vodja TK Tomo Česen ga je v primeru dvoma, z birokratsko hladnokrvnostjo vedno privlekel na plano, češ, saj smo ti že na začetku rekli kako in kaj. Ali z drugimi besedami, to ni naš problem.
Sošolci so izobraževanje nadaljevali v Zahodnih Alpah, sam pa sem z gipsom na roki ostal doma. Edino kar mi je še ostalo (poleg drage samoplačniške variante), je bilo čakanje na novo generacijo, ki pa je do leta 2017 ni bilo na spregled. Nihče se ni prijavil.
Ne vedoč, kako se bodo stvari razpletle, sem se vse leto 2014 pripravljal na popravni izpit, ilegalno vodil celo na Triglav in čakal na zimo. Vmes sem zapravil še nekaj denarja za teoretične izpite. Ko pa me je na začetku leta 2015 Tomo obvestil, da ni novih kandidatov in da bi lahko ob idealnem scenariju šolanje končal nekje okoli leta 2020, če se bo leta 2016 kdo prijavil na izobraževanje, sem se samo še grenko smejal. Mislim, da je ob idealnem scenariju celo študij medicine krajši.

Naslednja generacija je z izobraževanjem pričela 2017, jaz pa popravnega izpita nikoli nisem opravljal. Če bi si premislil in ga uspešno naredil in če bi še vse ostale izpite opravil v roku in če se ne bi še enkrat poškodoval, bi moje šolanje trajalo osem let, od 2013 - 2021.

Kakorkoli, z enim cepinom in enim gipsom ter dobro leto dni starim psom Cerom, sem se, ne še povsem vdan v usodo, v Kamniških Alpah pripravljal na morebitni popravni izpit. Imel sem še slab mesec časa, da si zacelim kost ter da uspešno odvlečem enega od GV inštruktorjev na izpitno turo, sicer se lahko poslovim od nadaljnjega šolanja z mojimi sošolci.
Z gostom Cerom sva si na Ovčariji namesto ovc ogledovala Kalški greben. Strinjala sva se, da bi ga bilo vredno naskočit. Po grapi, ki je vodila na vrh grebena, sva prilezla do rušja in po njem odvila desno na greben (nekje na sredini med Kalško goro in Kalškim grebenom). Kot so me naučili na šolanju za GV-ja, sem gostu na kopnem delu ozkega in izpostavljenega grebena odločno ukazal: "Lezi!" Gost me je kljub rosni mladosti ubogal, sam pa sem se lotil fotografiranja.
Očaran nad razgledom sploh nisem opazil, da je gost med tem izginil. Upal sem, da me čaka nekaj metrov nižje skrit v rušju. Začel sem vpiti njegovo ime, a ker se ni pojavil, so se mi po glavi začeli poditi črni scenariji. Hitro sem sestopil nazaj do grape in upal, da se ni po toboganu odpeljal na Ovčarijo. Cera ni bilo nikjer. Ko sem nazadnje pogledal navzgor, v najstrmejši del zamrznjene grape, sem ga zagledal. Gost zaradi ledu ni mogel sestopiti, po grapi se je lahko samo še vzpenjal, jaz pa sem za njim vpil, naj me počaka. Vrh grebena in polet proti Suhadolniku je bil le še nekaj metrov stran.
Brez derez sem z gojzerji in cepinom nabijal v ledeno gmoto in delal stopinje. Cer me je na srečo počakal tik pod vrhom grebena, kjer je iz snega štrlelo nekaj rušja. Oddahnil sem si. Na kratkem povodcu sem gosta odpeljal nazaj na varno v dolino.

Na lomastenju to nedeljo je bilo drugače.
Pes je ostal doma, TKGV že več kot leto dni muči nove kandidate, jaz pa sem brezskrbno zarinil na Kalško goro. Pravzaprav sem šel raziskovat teren, po katerem se verjetno zelo redko smuča.
Opoldne sem se začel na smučeh vzpenjati po gazi nad Žagano pečjo, pred Čmaževskim turnom pa sem potegnil svojo špuro proti stenam na desni. Med stenami sem splezal v kratko 50 stopinjsko grapo, ki se je više položila in modificirala v široko snežišče s kompaktnim snegom. Ves čas vzpona sem poslušal presunljivo bobnenje v Bobnarjevem plazu. Na plato sem prilezel desno od Ovčarije in se od tu na smučeh s srenači vzpel na vrh Kalške gore.
Na vrhu sem vztrajal do sončnega zahoda. V mraku sem odsmučal po smeri vzpona do gozda, v njem pa po nekakšnem žlebu direktno na balvane v strugi in naprej do avta.

Oznake: ALP, USP

Komentiraj (2):

Tone Škarja, nedelja, 11. marec 2018, ob 18:07

Ne brcati v skalo! Naj bo granit ali apnenec, se kristali in molekule trdno držijo skupaj. Kost nima nobene možnosti, kaj šele "gips".

Andrej Erceg, nedelja, 11. marec 2018, ob 18:47

Kje si pa upam brcat. Samo malo sem požgečkal, pa še to z gipsom.

eXTReMe Tracker