Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Angelska gora

 

 

 

 

 

 

 

 


Angelska gora, 16. december 2017

Povezava: 4. UTVV pripravljalna tura

četrtek, 15. marec 2018, ob 05:30, Iztok Snoj, ogledov: 827

Srednji svet: Nekaj vtisov z druženja s tekači čez drn in strn po obronkih nad Ajdovščino.

V družbi stezičarjev

 
Počasi me dan drami iz lepih sanj. Malo še mižim, da bi potrajalo … a treba je vstati in postelji slovo jemati. Skozi okno zagledam sivino. Kakšne so razmere nad Vipavsko dolino? ... Klapa se zbira pred rimskim zidom v Ajdovščini za svoj četrti pripravljalni tek. Pogled na Goro tekaško ni obetaven. Nad rjavkastimi odtenki nižjih pobočij prevladujejo sivi predeli zasneženega gozda. Višje predele je ponoči pobelil sneg. Sprva ni jasno, ali bodo traso spreminjali, vendar se organizatorji ne dajo motiti. Nekaj višinskih metrov si kupim z vožnjo do izvira Hublja, do koder bodo tekači prišli po razmočeni naravoslovni učni poti.
 
   
 
Andi mi pojasni, kje in kako se bomo srečali na robu gore. Naj grem za njimi po gozdni cesti in po približno dvajsetih minutah bom videl odcep za Kovk. Na rob pridem pri daljnovodu, enkrat vmes bom šel pod njim … V gozdu oznak ni, vsega skupaj sem videl le dve. Na večini razcepov se moram odločiti po občutku. Kako hitro bodo tekači prišli naokoli čez Podrto goro? Ne obotavljam se, da jih ne bi zamudil. Kontrast med svežo belino na drevju in rjavo zeleno dolino se povečuje. Rob je videti osamljen. Hlad hitrega vetra prisili v takojšnje oblačenje. Pri daljnovodu svet ni razgleden, zato po robu stopim tekačem naproti.
 
   
 
Enako hitro, kot priteče mimo prva skupinica, jih planjava ponese naprej. Počasi jim sledim, pozoren na dogajanje za seboj. Barve oblek so tiste, ki nas ob prvi priložnosti spravijo v vidni stik, takoj zatem pa še v slišnega, ko si vzklikamo čez zasnežene širjave. Hitri so. Do Otliškega okna želim iti z njimi. V bundi me začne kuhati, a mi je vseeno, tako ali tako sem po planinsko obut in oblečen. Na srečo gremo večinoma počez in navzdol.
 
   
 
Skušam jih posnemati v lahkotnem tekaškem koraku. Nogam sledi ritem dihanja, hitrejši sapi sledi pospešen utrip srca. Tista dva, tri kilometre bom že zmogel, si mislim, tekači lažje skupine jih imajo dvajset. Nenadoma se spodaj odpre okno. Postopanje pri njem nikakor ni odvečen počitek. Počakamo še zaostale člane ekipe, da po fotografiranju nadaljujemo s tekom proti Otlici. Dobri so, v tem snegu in tekaških copatih … Od prvih hiš naprej se mi začne tek po asfaltu vleči, najverjetneje zaradi primanjkljaja sape.
 
   
 
V bifeju vsi pijejo čaj. Svojega spijem iz termovke, da ga ne bo treba nositi v dolino. »Veš, kod greš nazaj?« Pokimam. Kaj ne bi vedel, kje smo prišli … Druščina naredi ovinek v smeri Predmeje, sam se obrnem v nasprotno smer. Na prvem odcepu se prepričanost spremeni v dvom. Pri teku v skupini nisem bil osredotočen na okolico. Črtkane črte sredi asfalta se ne spomnim, zato tečem nazaj. Za naslednje hiše ob cesti vem, da nisem šel mimo njih, očitno sem šel že predaleč, a le najdem zasnežen kolovoz, ki me pripelje do roba. Tek po svežem snegu postane užitek in nuja, da ne bi zamudil na kraj ponovnega srečanja.
 
   
 
Prijazni so, čakajo me na spodnjem križišču, pa še kakšen posnetek več bodo imeli obenem. Raztegnemo se v nov tekaški sprevod, do Hublja in avta nimam več daleč. V Ajdovščini mi čas in pulz ponovno začneta teči umirjeno, v čakanju nanje opazujem deročo in bobnečo vodo, ki teče mimo parkirišča. Prihajajo! Navidezno smo si različni, vendar sorodni v doživljanju prelepe narave, čeprav to počnemo pri različnih hitrostih.
 
Iztok Snoj
eXTReMe Tracker