AO Kamnik - Sanja Kukovič: Kdor čaka dočaka. ...
V soboto, 3. marca, so bili slapovi zamrznjeni, temperature pod ničlo, inštruktorji zbrani, tečajniki pa v pričakovanju, kaj nam lahko ponudijo slapovi.
Zbrali smo se v Mostah ob 5.30, ker kot smo videli kasneje, so pri plezanju slapov bistvene tri stvari: 1. da si med tazgodnjimi; 2. da si taprvi pod slapom; 3. da ni nobene naveze pred tabo.
Na parkirišču v Planici smo se razdelili po navezah, pregledali opremo in se podali proti Tamarju. Okoliških vrhov nismo občudovali, ker je bilo vse zavito v meglo...ampak za plezanje slapov je definitivno to boljše kot sonce.
Nismo bili taprvi, ni bilo pa tud prevelike gužve ... dokler nismo prišli mi.
Jaka Capuder, Marko Horvat in Roman Kure so šli plezat Centralni slap, Matej Kladnik, Špela Ozimek in Krištof Rener so šli v Slap nad votlino, Žiga Oražem in Matic Grojzdek sta šla tudi v Centralnega, Simon Kurinčič in Janez Rot v Desni slap po levi strani ter nato še Centralnega, Rožle Repanšek in jaz pa sva Desnega plezala po desni strani.
Treba je bilo izkoristit dan in bolj kot ne zadnje dobre razmere, zato sta šla Žigc in Matic še v Svečo, midva z Rožletom pa sva še enkrat splezala Desni slap, ker ni bilo nobene gužve (važno da se pleza:), potem pa še Slap nad votlino.
Obvezna analiza je bila v Domu v Tamarju, kjer smo se pogreli ob topli pijači in nasmejali vsem začetniškim težavam.
Zaključek? Slapovi so ledeni, ampak te res lahko zakurijo. Vsi smo se strinjali, da je za nami še ena super izkušnja, popolnoma druga dimenzija plezanja. In nadvse smo bili veseli, da nam je zima omogočila še to.
Za konec pa kot vedno: hvala Karliju za organizacijo in vsem inštruktorjem za udeležbo. Za vaš čas, znanje in izkušnje, ki jih prenašate na nas. In za potrpežljivost.
Še en fajn dan je za nami ... zdej nej pa pride pomlad. Da gremo še mal v grape.