Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Superjunakov ni,

Delo - Simona Bandur: ... so samo ljudje

Poljski režiser Paweł Wysoczański o gorniškem filmu in filmu nasploh. Osnovno vodilo: Nikoli ne obsojaj

Ko je poljski režiser Paweł Wysoczański pripravljal dokumentarec Jurek, ki je bil nagrajen na 27 festivalih, tudi na Festivalu gorniškega filma pred dvema letoma, je stremel k temu, da bi naredil film, ne gorniškega filma.
Na letošnjem FGF – poteka ta teden – kot član mednarodne žirije v beri 35 predstav o alpinizmu, plezanju, avanturah in gorski naravi išče univerzalne prvine žanra.

Jurek, ki govori o poljskem alpinistu Jerzyju Kukuczki (1948–1989), je edini film z gorniško vsebino, kar se jih je doslej lotil 37-letni režiser. Kukuczka, drugi mož, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov, in edini, ki je na dva zlezel v eni zimi, je bil Pawlov junak iz otroštva. A je kljub temu porušil mit o superjunaku. Ker superjunakov ni, so samo ljudje, pravi. Diplomiral je z dokumentarnim filmom Na poti (W Droze), o rudarju, ki gre na potovanje, da bi spoznal dalajlamo, in že z njim prejel nagrade na Poljskem, na tuje festivale pa je prodrl z dokumentarcem Nekoč bomo srečni (Kiedyś będziemy szczęśliwi), o dečku, ki s telefonom snema film o skritih željah svojih prijateljev. Zdaj pripravlja dokumentarec o poljski zdravnici v Indiji, deluje kot strokovni sodelavec poljskega filmskega inštituta in zbira pogum za celovečerni film.

Žirijo letošnjega festivala sestavljata poleg njega slovenski plezalec Andrej Grmovšek in programska vodja tovrstnega festivala v Južni Koreji Billy Choi.

Petič ste v žiriji festivalov gorniških filmov. Zdaj ste najbrž že strokovnjak za tovrstno produkcijo?
Niti ne, sem strokovnjak za film nasploh. Tudi v gorniških filmih iščem prvine filma nasploh. Če sem odkrit, gorniških ne maram preveč. Mislim, da so pogosto dolgočasni in narejeni za avtorje same. Iščem univerzalno filmsko govorico. Organizatorji festivalov, kot je FGF, tako tudi sestavljajo žirije. V njih je ponavadi en član alpinist oziroma plezalec, eden pa strokovnjak s področja filma.

Kar je zanimivo – in redkost med ustvarjalci gorniških filmov – je to, da niste plezalec. Ste drugače vpleteni v svet alpinizma?
Ne. Ravnokar sem si v knjigi Silva Kara Alpinist ogledoval fotografije mogočnih sten in ledu in se čudil. Kako zmorejo?! Zame je to nepredstavljivo. O sebi rad povem, da nimam kompleksov, se pa bojim dvojega – plezanja in plesanja. Poskusil sem plezati, udeležil sem se tečaja, ko sem bil star 17 let. Inštruktor mi je takrat rekel: »Naj ti nekaj svetujem: Ne plezaj, zaradi svoje varnosti in zaradi varnosti svojih partnerjev.« Če slišiš takšen nasvet, ga upoštevaš (smeh).

O vrhunskih alpinistih se zdi, da je to skupina z načinom razmišljanja, kakršnega nekdo brez sorodnih izkušenj težko dojame. Kako vam je uspelo ujeti ta egoizem in hrepenenje po vse višjih ciljih?
Plezalci so resda specifična skupina, a so odprti. Mislim, da je svet filmarjev bolj zaprt. Naš ego na eni strani in kompleksi na drugi so lahko bistveno večji kot med plezalci. Med plezanjem in snemanjem filmov vidim še dvoje podobnosti. Oboje veliko stane – če hočeš posneti film ali izvesti odpravo v Himalajo, potrebuješ veliko denarja. Prav tako je pri obeh v ospredju en človek, bodisi vodja odprave bodisi režiser, enemu in drugemu pa pri doseganju cilja pomaga veliko ljudi, ki ne pridejo do izraza.

V filmu Jurek prikazujete, kako težko je bilo alpinistom tistega časa pridobiti denar. Zato so morali prodajati čustva, javnosti razložiti, zakaj je doseganje njihovih ciljev pomembno. Se je to kaj spremenilo?
Okoliščine so se precej spremenile. Zdaj se na vseh področjih razkazujemo, pomembno vprašanje pri tem je le, zakaj to počnemo in kako. Če hočemo širiti informacije, dobro, če pa si želimo le prodajati sami sebe, je to precej ceneno. Pred kratkim je poljska ekipa sodelovala pri helikopterskem reševanju francoske plezalke v Nanga Parbatu. Snemali so tako rekoč vse, od začetka do konca reševanja. Če bo šlo tako naprej, bo naslednji korak to, da bodo alpinisti snemali lastno smrt. To se mi zdi nesprejemljivo, toda časi so takšni. Je pa res, da mladih plezalcev ne poznam toliko. Poznam in spoštujem stare plezalce.

Na gorniškem festivalu je opaziti premik od filma, ki postavlja v ospredje alpinista, k filmu, ki pripoveduje zgodbo o ljudeh, pa naj bodo to legende ali prebivalci gorskih območij. Je tako tudi na drugih festivalih te vrste?
Mislim, da je še vedno preveč filmov, ki poudarjajo posameznika in njegove dosežke, in premalo takih, ki izražajo duha. Preveč je avanturizma in hollywoodskega pristopa in premalo evropske duše. Sliši se zelo posplošeno, a tako je. Res je, da je to dejavnost, ki zahteva moč, razkazovanje mišic, vendar to lahko hitro postane moteče.

Vas je zamikalo narediti še kakšen gorniški film?
Je, pisateljica Bernadette McDonald mi je predlagala, da bi posnel dokumentarni film o Wojciechu Kurtyki, o katerem je na Poljskem izdala biografijo. A nisem sprejel, ker ni junak, ki bi mi bil pisan na kožo. Spoštujem ga, toda Kukuczka je nekaj povsem drugega. On je bil moj junak od otroštva, zato sem si dolgo želel posneti film o njem. Poljski producenti so mi prav tako predlagali, da bi posnel film o prvi ženski, ki je osvojila Mount Everest, Wandi Rutkiewicz, celo nekaj denarja so že zbrali. Odgovoril sem enako – da preprosto ni moje vrste junakinja, in predlagal, naj to naredi ženska, saj je to tema, v katero se bistveno laže vživi, jaz pa nisem čutil, da bi to zmogel. V prihodnosti bi morda posnel film o Krzysztofu Wielickem, vodji zdajšnje poljske ekspedicije na K2. On je moj junak in sodi v moj pravljični svet.

Zakaj?
Ker ne govori veliko o tem, kar počne, ampak to preprosto počne. Je preprost človek, ne kaže se, iskren je, je čudovita oseba, a ne dela iz sebe superjunaka. Ima šibke točke, vendar jih ne poskuša skriti. Rad imam močne, karizmatične ljudi. Zdaj snemam film o poljski zdravnici, ki dela v Indiji, Heleni Pyz. Ona je neuničljiva. Pa ne fizično, saj je na vozičku – kot otroka jo je namreč prizadela otroška paraliza –, zdaj je že tudi bolna, zato bi se rada vrnila domov, a se ne more, ker nima naslednika. Če bo odšla, bodo tamkajšnji prebivalci ostali brez oskrbe. Živimo v svetu politične korektnosti, toda navsezadnje smo ljudje, in nekateri, takšna je Helena, nimajo težav z izražanjem resnice, kazanjem čustev.

Ko že omenjate superjunake: ob filmu Jurek ste poudarili, da ste poskušali zlomiti mit o Jerzyju Kukuczki kot superjunaku. Čemu?
Zato, ker nismo superjunaki. To sta Spiderman ali Superman, toda onadva ne obstajata. Kukuczka je dosegel izjemne stvari, bil je dober človek, rad je imel ženo in sinove, po drugi strani pa jih je ta dobri človek zapustil. Gore so bile zanj pomembnejše. Ne bi bilo prav, če bi ga prikazoval kot junaka in čudovitega moža. Njegova žena ga še vedno ljubi, a mu zameri, ker je postavil gore na prvo mesto. Poleg tega pristopa, torej spremeniti mit, sem sledil še enemu načelu, to pa je, da nimam pravice soditi. Nihče nima pravice soditi.

Kako je bilo med plezalci sprejeto to razbijanje veličine?
Mislim, da so tudi oni naveličani zgodb o superjunakih. Čeprav sami velikokrat snemajo filme v tem duhu, to najbrž ni zato, ker bi hoteli ustvarjati zgodbe o junakih, ampak ker nimajo boljših zamisli, kako posneti takšen film. Navsezadnje so plezalci, ne filmarji. Res pa je, da so na kraju dogajanja.

Poljski dokumentarni film je v razcvetu. Lani je dosegel več kot 500 predstavitev na festivalih po svetu. To je občudovanja vredna produkcija, ki jo podpira poljski filmski inštitut. Kako mu uspeva?
Vzrok je v financiranju. Denarja za poljski filmski inštitut ne prispeva le država, ampak tudi komercialne televizijske postaje z deležem od sredstev, ki jih dobijo od oglaševanja. Takšno ureditev imamo od leta 2004, pred tem je bila poljska filmska industrija opustošena. Posneli smo tri ali štiri celovečerce na leto, zdaj jih nastane od 25 do 30, dokumentarcev pa od 60 do 80. Zlasti zadnji so zelo uspešni na festivalih. Ko se je uvajal sistem financiranja inštituta, so bili predstavniki kabelskih programov razburjeni in so se pritoževali na vse mogoče institucije, tudi pri EU. Kmalu so spoznali, da lahko veliko zaslužijo. To na Poljskem omogoča snemanje romantičnih komedij, ki so zelo priljubljene in donosne. Ob desetletnici inštituta so celo priznali, da je to najboljši davek, ki so ga kdaj morali plačali.

Mnogi režiserji filmov so mladi, tudi vi ste bili nagrajeni kot študent. A o filmu ste sanjali že v otroštvu. Kaj je sprožilo te sanje?
Ob stoti obletnici filma leta 1995 je poljska televizija dvakrat ali trikrat na teden predvajala okoli sto najboljših filmov vseh časov. Ko sem spoznal najboljše od Fellinija, Bergmana, Tarkovskega, Coppole …, sem odkril drug svet. Od takrat sem hrepenel po tem, da bi snemal filme. Sprva nisem verjel, da bom to res lahko počel, izhajam namreč iz družine, ki ima povsem drugo ozadje, mama je bila računovodkinja, oče rudar. Zato sem najprej študiral filmsko teorijo v Krakovu, nato šele režijo na filmski šoli Kryszstofa Kieślowskega v Katovicah. Žal je sloviti režiser leta 1996 umrl, zato ga nisem imel priložnosti spoznati.

Kaj pa sanje o celovečernem fikcijskem filmu?
Počasi se pripravljam tudi na to. Prednost dokumentarcev je, da so bistveno cenejši – spodoben film lahko posnameš že za 80.000 evrov, predvsem pa v tem, da so organizacijsko bistveno bolj obvladljivi. Pred leti sem sodeloval v ekipi, ki je pripravljala film Romana Polanskega in sem bil zaprepaden nad številom ljudi, ki so se zvrstili na snemanju. Jaz pa imam rad med delom mir in intimno atmosfero.

  02.03.18 11:00
Superjunakov ni, so samo ljudje

 
Dokumentarni film Jurek o poljski alpinistični legendi Jerzyju Kukuczki je pred dvema letoma zmagal na Festivalu gorniškega filma.
Foto: Arhiv FGF 

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti