Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z veseljem

Z veseljem bi ponovil kakšen žur z nekdanjimi soplezalci


De/G-L, 27.02.2018 - Miha Pribošič:
Iskrena in pogumna knjiga, kot njegov alpinizem



 

četrtek, 8. marec 2018, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 871

Delo|Super50 - Gorazd Suhadolnik: ... bi ponovil kakšen žur z nekdanjimi soplezalci

Med alpinisti velja Silvo Karo za legendo. Za plezalca, o katerem vse povejo že njegove smeri v domačih Alpah, Himalaji, predvsem pa v stenah Patagonije.

To so smeri, s katerimi se tudi najboljši med zdajšnjimi plezalci obotavljajo spopasti.

Odkar se je upokojil kot vrhunski alpinist in skalni plezalec, se Silvo Karo posveča predvsem vlogi direktorja Festivala gorniškega filma. Ob dvanajsti izvedbi, ki se je iztekla v teh dneh, je izdal težko pričakovano knjigo z naslovom Alpinist in v njej obračunal s svojo 40-letno plezalsko kariero. 57-letni mož, strogo racionalna oseba, se sicer ne brani izražanja čustev, v knjigi pa je le pazil, da ne bi zapadel v melodramatičnost. Še dobro, saj te ob branju njegovih rockersko zarobljenih avantur v velikih stenah prav prvinsko grabi ena sama želja: da bi lahko prijel za skalo in vsaj malo okusil Karovo umetnost.

Izhajate iz kmečke družine, delo vam je v krvi. Knjiga Alpinist razkriva garaško zgodbo, ogromno vložene in porabljene energije. Ste vmes imeli pomisleke, ali nadaljevati?
Imel sem obdobja, ko sem se spraševal, koliko časa še vztrajati. Primerjal sem se z vrstniki, imeli so že družine, svoje posle in službe, jaz pa sem še vedno s tistim nahrbtnikom teral gor v hribe. Potem sem vsakič znova ugotovil, da mogoče v tisti drugi vlogi ne bi bil prav srečen, da bi verjetno postal siten človek. In tako sem s prijatelji užival v plezanju, našli smo svoje področje, svoje igrače in se igrali tudi, ko smo bili že precej starejši. V svoje cilje smo vložili veliko energije, in ko smo jih dosegli, smo bili tudi zadovoljni. Nikoli nismo mislili, da bi bilo lahko to naše početje zanimivo za širšo množico, sčasoma pa so naši vzponi postali del zgodovine, ki je oblikovala slovenski alpinizem, zato se je po solidnem številu let izoblikovala knjiga, ki smo jo naslovili Alpinist. Bralci lahko v njej podoživijo tisti čas, malo starejši bodo z lahkoto občutili nostalgijo, za mlajše pa bo zanimiv vpogled v to, kaj se nam je dogajalo in kako smo bili free.

Zakaj ste knjigo izdali v samozaložbi, kje jo je mogoče kupiti?
S samozaložbo sem se izognil nepotrebnim posrednikom in tudi njeno trženje sem želel zastaviti čim bolj preprosto. Kupiti jo je mogoče prek moje spletne strani, z njo pa bom potoval po Sloveniji in jo predstavljal ter prodajal po planinskih društvih in plezalnih klubih.

Bi v svoji plezalski karieri kaj spremenili?
Pri morebitnem ponavljanju teh 40 let bi bilo vprašanje, ali bi imel spet srečo z vsemi zame pomembnimi ljudmi. V pravem času sem namreč srečal prave ljudi in z njimi nadaljeval svojo plezalsko pot. Zato ne bi ničesar spremenil, zadovoljen sem s tem, kar sem počel, tudi z vsemi neuspehi, ki so se zgodili, iz njih sem se vsakič kaj naučil, nikoli pa nisem trmoglavil z izpolnitvijo cilja za vsako ceno. Ni mi bilo težko priti praznih rok domov, saj nobena gora ni vredna, da bi poskušal nekaj izsiliti na njej. Drugo je seveda, če med vzponom prideš v situacijo, iz katere se moraš rešiti.

Knjigo ste kronološko razdelili po desetletjih – vsako opisuje obdobje, v katerem ste uvedli v alpinistično plezanje prelomne spremembe. Trije mušketirji, vi, Franček Knez in Janez Jeglič - Johan, v osemdesetih niste imeli konkurence.
Sledili smo smernicam v alpinizmu. V osemdesetih se je Franček, najbolj izkušen med nami, domislil plezanja v patagonskih gorah s pomočjo fiksnih vrvi, zaradi tamkajšnjega prevladujočega slabega vremena je bila to edina možnost. Z vzponi na Fitz Roy leta 1983, dve leti pozneje po vzhodni steni na Cerro Torre in istega leta še na Torre Egger in, kot zaključek, leto pozneje z Johanom po južni steni na Cerro Torre smo ta način plezanja v Patagoniji spravili na najvišjo možno raven. V devetdesetih me ta način ni več mikal, več sem želel plezati v alpskem slogu, light and fast.

Konec osemdesetih vas je Jim Bridwell, legenda ameriškega skalnega plezanja – februarja je preminil zaradi bolezni –, povabil v Yosemite, ameriško svetišče skalnega plezanja.
On je bil res poseben, že sredi sedemdesetih je v Yosemitih prosto plezal zelo zahtevne smeri. Skupaj sva plezala v več stenah, tudi v El Capitanu, in pozneje sem šel še večkrat v Yosemite, v katerih se je zgodovinsko kalila ameriška elita skalnega plezanja. Tam so Dean Potter, Lyn Hill, Dan Osman, John Bachar in Layton Kor plezali najtežje smeri, balvane in poči, vsaka generacija je pomaknila meje naprej, piko na i pa je lani postavil Alex Honnold, ki je s solo vzponom v smeri Freerider v El Capitanu uresničil staro željo ameriških plezalcev. Američani so do potankosti izpilili skalno plezanje, tako kot v drugih športih pa za njih nekaj velja le zmaga.

Menda ste se v devetdesetih v Yosemitih kar uspešno merili z domorodci?
Drži, leta 1996 sva s Švicarjem Aischanom Ruppom preplezala v Half Domu smer Direct North West Face v 11 urah in 20 minutah in potolkla prejšnji rekord lokalnih plezalcev. Lahko rečem, da sva kar konkurirala in bila celo boljša od Američanov. Raven plezanja se je dvigovala in z Aischanom ter argentinskim plezalcem Rolandom Garibottijem smo se odločili, da ta hitri in lahki slog plezanja prenesemo v dolge smeri v Patagoniji. Potem se je Aischan smrtno ponesrečil na Matterhornu in sva šla z Rolom sama v Patagonijo ter januarja in decembra 1999 opravila v zahodni steni Fitz Roya dva hitra vzpona, ki sta postala pomemben mejnik v plezanju velikih sten.

Kakšna je razlika med light and fast in alpskim slogom?
Gre za to, da vzameš v steno še manj opreme in si zato še hitrejši. V času, ko smo prišli do tega pristopa, smo veliko trenirali in plezali deveto težavnostno stopnjo. Naslednji preskok je v novem tisočletju v Patagoniji omogočila vremenska napoved, s katero je odpadel večni glodajoči psihološki dejavnik, saj se je zelo zmanjšala verjetnost, da se boš v steni znašel v viharjih in snežnih metežih. Tako sva leta 2005 z Andrejem Grmovškom v Patagoniji preplezala dve krasni smeri, v katerih sva hitri alpski slog nadgradila z non-stop plezanjem: prvenstveno smer Slovenski start za Cerro Torre sva neprekinjeno plezala 28 ur in se v 36 urah vrnila v bazni tabor. Leto dni pozneje sva na ta način v 24 urah prosto preplezala tudi legendarno smer Eternal Flame v pakistanskem Trango Towerju. S hitrim plezanjem in bolj športnim pristopom, ki ga je zastavil že Franček, je tako naša generacija malo prispevala k razvoju alpinizma.

Ali v slovenskem alpinizmu in plezanju pogrešate zmagovalno ameriško miselnost?
Mogoče bi lahko bila bolj prisotna, čeprav imamo odlične športne skalne plezalce. Imamo Janjo Garnbret, za katero šteje le zmaga. V alpinizmu je malo slabše, razred zase je le Luka Lindič, ki ima zelo širok razpon obvladovanja alpinističnih zvrsti, s srcem in dušo je predan plezanju, dobro trenira in ve, kaj hoče, potrebuje le še objekt, na katerem bo združil vse to v dober vzpon. Luka je trenutno v Patagoniji.

V naših stenah ste plezali tudi solo, brez varovanja. Kako je mogoče doseči potrebno psihično trdnost?
S postopnostjo. Neumno bi bilo, če bi šel kar takoj solirat v težko smer. Plezati sem začel zelo postopno, najprej sem obredel veliko lahkega gorskega sveta, v njem se ogromno naučiš, tudi pri sestopanju z gore, če sočasno skrbiš še za fizično vzdržljivost, pa dobiš občutek, da lahko dobro plezaš tudi brez vrvi, in postopno napreduješ v zanesljivosti v čedalje težjih smereh.

Vas je bilo v najdrznejših vzponih, v katerih ni manjkalo nevarnih okoliščin, pogosto strah?
Strah je v alpinizmu vedno prisoten, pri vsakem alpinistu, vendar pa tudi mine. Strah te je večinoma pred vzponom, ko v sebi premlevaš morje misli in dilem, potem pa vstopiš v steno, začne se akcija in strah preprosto skopni. Takoj ko zgrabiš skalo in začneš plezati, si noter, vse se osredotoči na meter ali dva pred tabo, na gibanje telesa, delo rok in nog. Nobena druga misel ne more več prileteti vmes. Pri plezanju, še posebno v težki smeri, si stoodstotno zbran.

V knjigi Alpinist ne manjka krepkih izrazov, s katerimi ste blažili zaplete med težavnim plezanjem.
Kljub besedni sočnosti in določeni tekmovalnosti med nami smo bili predvsem prijatelji in to je bilo glavno. Zame je bilo pri plezanju pomembno, da sem imel soplezalca, s katerim sem se lahko na vrhu poveselil in rokoval, s katerim sem imel enak pogled, podoben slog plezanja in cilj – velike in zahtevne, prosto preplezane stene.

Se v kočljivih okoliščinah v steni lahko pogovarjaš še o čem drugem kot o plezalskih zagatah?
Ah, velikokrat smo se pogovarjali tudi o hrani in o dobrih žurih pa tudi o kakšni deklini smo radi natolcevali.

Pa veselili ste se tudi kar divje?
Žuri pred odpravami in po njih so bili sestavni del, vsaj tako pomemben kot plezanje. Na žur v ihanskem Kankanu so po odpravi v južni steni Cerro Torreja prišli tudi ljudje, ki nikoli v življenju niso bili v diskoteki. Sčasoma je bilo druženja čedalje manj, ampak tako je pač danes, tudi na splošno v družbi.

Od sanjske ekipe šestih plezalcev, ki je leta 1986 preplezala smer Peklenska diretissima v Cerro Torreju, sta živa le še vidva s Petrom Podgornikom. Slavko Svetičič, Janez Jeglič, Pavle Kozjek in Franček Knez, vsi so umrli v plezalski nesreči.
Žalostno, a nikogar ne moremo več poklicati nazaj. Zelo bi bil vesel, če bi lahko danes, pri teh letih, ponovili kakšen žur na istih lokacijah, a vse te fante imam lahko le v lepem spominu in to mi je v najlepše zadovoljstvo.

V zadnjem desetletju ste opustili vrhunske vzpone v velikih stenah. Zakaj alpinist po petdesetem ni več konkurenčen?
Glavna stvar je, da nimaš več motivacije, seveda pa niti ne moreš dosegati tako visoke ravni plezanja, saj nisi več pripravljen toliko garati v steni, zmanjšajo pa se tudi fizične sposobnosti.

Kako živite po alpinistični upokojitvi?
Nikoli nisem povsem sestopil in že med aktivnim plezanjem sem razmišljal, kako bi še naprej ostal povezan z alpinizmom. Začel sem s Festivalom gorniškega filma, s katerim sem po dvanajstih uspešnih letih več kot polno zaposlen, potem me je zaposlila še knjiga, zato mi ni dolgčas in nimam občutka, da sem v pokoju. Imam še plezalske cilje, v Ospu, kjer živim, so stene pri roki, lansko poletje sva z Andrejem Grmovškom v severozahodni steni Planje tudi splezala kar resno prvenstveno smer, poimenovala sva jo V spomin Janeza Jegliča - Johana.

Vas še mikajo Patagonija in Yosemiti, četudi ne več tako zahtevne smeri?
Vsekakor, tja še nameravam iti, če nič drugega, za dušo.

Pleza tudi vaš sin?
Jana zanima plezanje pa tudi drugi športi na prostem, predvsem vodni, alpinizem pa ne toliko. Med študijem medicine je užival, ko je med poletnimi počitnicami delal v bohinjski outdoor agenciji. Ogromno tudi teče in zelo sem vesel, da je našel motivacijo za fizično in športno dejavnost, ki mu je koristila pri študiju. Jan ve, kaj želi v življenju, in zelo sem ponosen nanj.

Kakšna je vaša izkušnja z vzgojo, kaj se vam zdi pomembno za odnos med očetom in sinom?
Zagotovo to, da ni preobilnega lenarjenja. Jan je bil že v otroštvu navajen veliko hoditi, tudi kolesarila sva in se vzpenjala po hribih. Zdi se mi, da je še posebno v današnjih časih, ko je vse zelo hitro dosegljivo, pomembno, da otrok spozna, kako se je treba močno potruditi in garati, da prideš do veselja in zadovoljstva. Vesel sem, da je Jan navajen garati in delati.

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker