Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Janez Pečar - Bobek

01.03.2018
Janez Pečar - Bobek - gorski vodnik klasične dobe alpinizma
Objavljeno: Planinski vestnik, št. 2, 2018, str. 56-57
                 Gorski vodnik klasične dobe alpinizma
       Janez Pečar - Bobek, priznani borovški gorski vodnik




 

torek, 6. marec 2018, ob 05:28, Uredništvo G-L, ogledov: 488

Planinski vestnik - Janez Turk: ... gorski vodnik klasične dobe alpinizma

Na Slovenskem smo dobili prve pooblaščene gorske vodnike proti koncu 19. stoletja. Gorski vodniki iz Zgornje Savske doline tedaj niso veljali za posebno sposobne plezalce, izjema je bil Kranjskogorčan Janez Pečar (1862–1949), po domače Bobek.

O njem obstaja več zapisov, častno mesto zavzema v Kugyjevih delih, srečanje in pogovor z njim je leta 1937 v Planinskem vestniku opisal Arnošt Brilej. Leta 1944 ga je Evgen Lovšin v knjigi V Triglavu in njegovi soseščini omenil med gorskimi vodniki. Brilej ga je predstavil tudi leta 1950 v reviji Tovariš, Lovšin pa leta 1961 v knjigi Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Omenjen je tudi v nekaterih drugih planinskih člankih.

Janez Pečar je bil po poklicu izučen mizar, preživljal se je predvsem kot coklar. Zanj je veljalo, da se je enakovredno kosal s trentarskimi vodniki, ki so tedaj veljali za najboljše plezalce v vzhodnih Julijskih Alpah. Pečar je nadaljeval tradicijo svojega očeta Janeza Pečarja starejšega, ki je po gorah vodil prve kranjskogorske turiste. Pri poskusih prvega pristopa na Škrlatico ga je najel znani beljaški gornik Herman von Findenegg, sicer prvopristopnik na Špik nad Policami (Montažu). Dvakrat sta neuspešno poskušala na Škrlatico priplezati s severne strani (1879), dokler ju niso z juga prehiteli Julius Kugy in njegova trentarska gorska vodnika, Andrej Komac, po domače Mota, in Matija Kravanja.

Vodnik pomembnih ljudi

Janez Pečar mlajši, ki se je v mladih letih udinjal kot divji lovec v strmih Razorjevih in Prisojnikovih stenah, je kasneje svojega očeta prekosil. Postal je pooblaščeni gorski vodnik nemškega planinskega društva, saj je slovensko društvo prvi vodniški tečaj organiziralo šele leta 1906. Vodil je predvsem na Razor, Prisojnik, Jalovec, Visoko Ponco ter tudi na gore nad Trento (Pelc nad Klonicami). Na vrv je navezal številne pomembne gornike in osebnosti, med drugim dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tumo. Zanimiva je njegova primerjava obeh velikih gornikov tedanjega časa: "Kugy je s svojim spremstvom vedno hodil za menoj in dobro plačal. Tuma je želel biti vedno prvi, pri denarju pa je štedil." Seveda moramo razumeti, da je bil Kugy premožen meščan, brez družine in z njo povezanih obveznosti. Naprotno je Tumo velikokrat priganjal čas, naslednji dan ga je čakalo delo, pri denarju je bil varčen, saj je skrbel za številno družino. Kugy je Pečarja v svojih delih pohvalil kot izvrstnega in zanesljivega plezalca. Pohvalne in izborne besede so v njegovo vodniško knjižico zapisali tudi vsi drugi njegovi varovanci.

Prvenstvena smer na Visoko Ponco

Med novimi smermi, ki jih je preplezal, velja izpostaviti tisto na Visoko Ponco. Pri pogonu na gamse je kot prvi na njen vrh pristopil čez severozahodno ostenje. Ko je o tem pripovedoval Kugyju, ga je ta prosil, naj še njega pelje na goro po tej smeri. Pečar je bil v zadregi, saj ne da bi bila smer za Kugyja pretežka, vendar je ta zagotovo ne bi mogel preplezati. Smer namreč poteka skozi kamin, ki je tako ozek, da zajetni Kugy ne bi mogel skozenj. Kugy se ni pustil odgnati, že večkrat se mu je pripetilo, da so ga gorski vodniki prepričevali, da se je nesmiselno lotiti določene ture, češ da ne bo mogel skozi grebensko okno ali neko ožino v steni. Te ocene so se vselej izkazale za pretirane. Kugy je Pečarja prepričal, da ponovijo vzpon na Visoko Ponco po novi smeri. Štiriindvajsetega junija 1906 so se jima pridružili dva Kugyjeva prijatelja, Graziadio Bolaffio in Oto Lorenz ter gorski vodnik Anton Ojcinger iz Ovčje vasi. Med potjo iz Planice na Ovčjo stran je druščina zbijala šale na Kugyjev račun. Premlevali so možnosti, kako ukrepati, če bo prišlo do najhujšega in se bo doktor zagozdil v kaminu. Kugy piše, da se je počutil kot obsojenec, ki ga tuleča množica spremlja na morišče. Ključno mesto z ozkim kaminom je bilo visoko v steni. Tu se je Pečar usedel na skalo in Kugyju namignil, naj se, kakor ve in zna, prebije skozi ožino. Kugy piše: "Obraz je imel kakor mož, ki je kupil sedež v loži in se ves v pričakovanju pripravlja na predstavo." Kugy se je brez težav prebil skozi ožino in presenečeni Pečar je zgolj nemo in skrušeno obsedel. Pot na vrh Visoke Ponce jim je bila odprta.

Gorski reševalec

Leta 1909 je Pečar sodeloval pri reševanju dr. Stojca, ki je padel v severni steni Škrlatice in si zlomil roko in nogo. Stojčev soplezalec, učitelj Petrovčič, je o nesreči obvestil kranjskogorske vodnike. Pečar je vodil skupino reševalcev, vendar ti severne stene Škrlatice niso poznali. Ponesrečenca so poskušali doseči z vrha Škrlatice, on pa je obtičal že v spodnjem delu stene. Pečar je pravilno ocenil razmere in poslal po pomoč znamenite trentarske gorske vodnike. Ti so iz Velike Dnine uspeli priplezati do nesrečnega Stojca, ki je bil tri dni poškodovan ujet v steni. Trentarji in Pečar so Stojca varno spravili iz stene in ga nato prenesli v dolino. Kmalu je dobro okreval, saj ni utrpel notranjih poškodb, zelo rad pa je pripovedoval, kako je med reševanjem Bobek ves čas zbijal šale.

Vaški posebnež

Pečar je bil malo posebneža, Kugy omenja njegovo veselje do petja, čeprav po njegovem mnenju ni imel nikakršnega posluha. Med prenočevanjem na prostem visoko v gorah si je dolge večere in mrzle noči krajšal s petjem, s katerim je verjetno želel kratkočasiti tudi svoje tovariše. Kugy nad tem njegovim umetniškim udejstvovanjem ni bil navdušen, zato ga je običajno že kmalu utišal. Njemu, zavitemu v tople oddeje, je bilo laže zaspati, medtem ko so gorski vodniki drgetali v hladnih nočeh, čakajoč težko pričakovano jutro. Iznajdljivi Pečar se je grel tudi tako, da je čepel nad žerjavico in ostanki ognja, ki so ga kurili iz suhega ruševja. Kugy v svojih knjigah piše, da je Pečar čepel sredi plamenov, in ga imenuje celo ognjeni močerad. "Videti je bilo nepojmljivo, človeka bi včasih kar imelo, da bi se trikrat prekrižal."
Pečar se ni branil kapljice rujnega. Ko ga je gospoda po opravljeni turi povabila v gostilno, je po kozarcu vina rad spil še enega, in če je bila prilika, še enega. Ko ga je leta 1937 obiskal dr. Arnošt Brilej, je bil Pečar že navsezgodaj zjutraj pripravljen iti z njim v gostilno na pol litra vina, rekoč: "Kava mi navsezgodaj nič kaj ne diši, žganje je pa premočno za človeka v letih." Seveda Pečar ni bil nikakršen alkoholik. Bil je družabnega in veselega značaja, ni se branil dobre družbe. Gostilniške debate na vasi si nekoč ni bilo mogoče predstavljati brez litra belega ali črnega, le kako bi jezik drugače stekel? Saj tudi danes ni dosti drugače, kajne?

Klenega zdravja do poznih let

Še pri petinsedemdesetih letih je bil čil in dobrega zdravja. Iz Kranjske Gore je hodil peš čez Korensko sedlo do Beljaka. Tja in nazaj v enem dnevu, kar znese okoli petinštirideset kilometrov. Zanimiv je nasvet, ki ga je dal Arnoštu Brileju in ki velja še za današnje generacije: "Pijte v hribih le toplo, s snežnico je izguba, od mrzle pijače se dobi srčna napaka. In nikarte se presiliti pri hoji. Le vedno lepo zložno, pa boste vse tekače prehiteli." Ob slovesu mu je dejal: "Kadar pridete prihodnjič v Kranjsko Goro, vas bom peljal na Razor čez steno. Nikar me tako neverno ne glejte! Sem še zmerom krepak, čeprav nisem več čisto varen pred smrtjo." Takrat je bil Pečar star petinsedemdeset let.
Pečar ni v svojem življenju do svojega oseminosemdesetega leta nikdar šel k zdravniku. Najraje se je zdravil sam, z zelišči. Ko ga je bolel zob, si ga je sam izdrl: "Malo sem ga namazal, nato pa s kleščami izruval." Prvič se je napotil k zdravniku šele v zadnjem letu svojega življenja, tedaj je tudi prvič segel v mošnjo po denar za zdravila. Vendar ta niso kaj prida pomagala, še istega leta se je poslovil s tega sveta. Dosegel je častitljivo starost in preživel skoraj vse svoje sodobnike.

Viri:
Arnošt Brilej. Obisk pri Bobku. Planinski vestnik, 1937, št. 12, str. 368-370.
Arnošt Brilej. Bobek, ognjeni močerad. Tovariš, 1950, št. 13, str. 206-207 in 209.
Julius Kugy. Iz minulih dni. Založba Obzorja, Maribor, 1971.
Evgen Lovšin. Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Planinska založba Slovenije, Ljubljana. 1961, str. 216 in 219.
Uroš Župančič. Pečar Janez, Bobek - borovški vodnik. Planinski vestnik, št. 1, 1950, str. 22-23
(=PDF)

Zapisal Janez Turk 
Vir: PZS.si 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker