Primorske novice - Petra Mezinec: ... res doživeti naravo, ne smeš ...
Bogdan Rojc, dobitnik Svečane listine Planinske zveze Slovenije
Bogdan Rojc iz Križa je gorski vodnik že skoraj pet desetletij. V tem času je s pohodniškim svetom seznanil številne generacije. Pred kratkim je prejel Svečano listino za leto 2017 za dolgoletno delo v Planinskem društvu Sežana, predvsem na področju vodništva in za velik prispevek pri razvoju planinskih aktivnosti odraslih, ki jo podeljuje Planinska zveza Slovenije.
Bogdan Rojc je bil rojen v Kobdilju. “Že kot otroka so me hribi, ki sem jih opazoval med pašo, pritegnili. Spomnim se, da smo šli nekoč s kolesi do Vipave in z avtobusom v Razdrto, nato pa na Nanos,” se spominja prvih pohodniških izzivov pred več desetletji.
Resno je začel v hribe hoditi leta 1968, ko se je vrnil iz vojske in se vključil v sežansko planinsko društvo. Zvest mu je ostal vse do današnjih dni. Hitro je opravil vodniški tečaj, v društvu pa je bil vseskozi aktiven, štiri leta je bil tudi njegov predsednik.
Varnost je na prvem mestu
Odnos do planinstva seje od konca šestdesetih letih prejšnjega stoletja močno spremenil. Ko je Bogdan začel resneje hoditi v hribe, je bil za mnoge njegov hobi, milo rečeno, čuden. Vendar se je tudi to kmalu spremenilo. “Vsako leto je bilo več planincev. Tudi zdaj ogromno ljudi hodi v hribe, veliko seveda tudi posamezno, ne z vodniki,” je povedal Rojc.
Vendar pa je prednosti skupinskih vodenih izletov veliko. Na prvem mestu je varnost: “Ko gremo višje v Alpe, od vseh zahtevam, da imajo čelado in na bolj plezalnih delih varovalni pas.”
Leta 2018 je enostavno priti do primerne opreme. Pred 50 leti pa je bila zgodba povsem drugačna, se spominja Rojc: “Imeli smo pru- sikove vrvice, iz katerih smo si naredili varovalni pas. Dereze so bile težke. Počasi je oprema postajala vse bolj dostopna. Po osamosvojitvi je v Slovenijo prišlo veliko opreme.”
Kljub temu še vedno opaža posameznike, ki se v visokogorje odpravijo brez opreme. Videl je celo človeka, ki je šel na Triglav zgolj v nogavicah. Tudi pripomočki za orientacijo po gorah so se spremenili, a Bogdan še vedno prisega na zemljevide.
Na Triglavu je stal vsaj 50-krat
Toda najbolj koristne in najpomembnejše opreme se ne da kupiti: izkušenj. Bogdan Rojc ni nikoli štel, koliko skupin je v skoraj petih desetletjih vodil. Na vprašanje, kolikokrat je stal na naj višji točki Slovenije, pa skromno odgovori: “Ne vem. Mislim pa, da je bilo več kot 50-krat.”
Dobro pa pozna občutke ljudi, ki se prvič povzpnejo na Triglav: “Občutki ljudi so različni, a mislim, da vsi doživijo nekaj lepega, ko pridejo gor. Sploh tisti, ki pridejo prvič, so zelo veseli, da so premagali strah.”
Kljub temu, da je vodnik že več desetletij, pa gre rad v hribe tudi sam. “Preden nekam peljem skupino, si rad pogledam tudi pot, saj ne bi rad skupine peljal po napačni poti.”
Tako izve, koliko časa je potrebnega za določen odsek poti: “Sam dobro poznam svoj tempo. Ko pa načrtujem pot s skupino, pri načrtovanju dodam še kako uro.”
Hoja v hribe ni tekma, rad poudari. “Tempo naj bo tak, da lahko normalno dihaš. So ljudje, predvsem mlajši, ki želijo priti čim prej na hrib, se nato utrudijo in potem potrebujejo postanke. Če pa hodiš enakomerno, lahko prideš brez postankov kar precej visoko. Pretiravanje nikoli ni dobro,” svetuje izkušen ljubitelj gora.
Tabori za odrasle
Nagrado Planinske zveze Slovenije je dobil za vsestransko aktivnost, še posebej pa za prispevek pri razvoju planinskih aktivnosti odraslih. Poleg organiziranja vodenih izletov po hribih se lahko v sežanskem planinskem društvu pohvalijo tudi z vsakoletnim taborom za odrasle.
“Letos se odpravljamo že dvanajsto leto zapored. Tabori trajajo pet dni in v tem času prehodimo okoliške vrhove. Letos gremo v Cerkno. Običajno se nas zbere okrog 30 planincev,” je pojasnil Rojc. Da bi poti zmanjkalo, se ni bati, se posmeje.
“Bogdan je sproščen in odprt človek. Vedno se temeljito pripravi in je dobro organiziran, zna pa se tudi prilagoditi hitrosti ljudi, ki jih vodi,” ga je opisala kolegica, prav tako gorska vodnica, Irena Cunja, ki skupaj z Bogdanom že nekaj let vodi tabor za odrasle: “V pohode vključuje širšo dimenzijo. Opisuje naravne in kulturne znamenitosti. Poleg tega je dober pevec in zato je pesem vedno prisotna.”
Koča na Kokoši
Eden od dosežkov Planinskega društva Sežana je tudi koča na hribu Kokoš. “Ko smo objekt bivše vojske po osamosvojitvi dobili, je bil v slabem stanju, skoraj povsem smo ga morali podreti in na novo zgraditi,” se spominja Bogdan Rojc.
Kočo so odprli leta 1999 in danes privablja mnoge pohodnike in družine z otroki. Vendar pa pot do nje ni bila enostavna. Sežanski planinci so morali vložiti nešteto ur prostovoljnega dela. “Prav to so vrednote, ki jih je Bogdanova generacija prenesla na našo. O Bogdanu lahko povem vse pozitivno, ogromno je naredil za društvo,” je kolega pohvalil Edvin Furlan, ki v sežanskem društvu sodeluje že 30 let.
Če odpreš oči, lahko vidiš lepoto
Bogdan Rojc v prvi vrsti obožuje naravo. “Vsakič je nekoliko drugačna. Če to res doživljaš, imaš nekaj od tega. Če le tečeš gor in dol, ne dobiš nič,” je prepričan planinec in vodnik, ki gre rad v hribe tudi sam. “Ko si sam, nisi odvisen od nikogar. Takrat se lahko usedeš in opazuješ hribe, oblake in cvetje. Gre za zelo lepe občutke. Spomnim se, da smo nekoč prišli na skalnato planoto, kjer je bilo ogromno planik. Ker sem Kraševec, so zame zanimive skale,” svoja najlepša doživetja opiše Rojc. Tudi Kras je zanimiv. “Če imaš odprte oči, lahko povsod vidiš ne kaj novega in zanimivega.”
Vendar pa se vodniškemu delu nikoli ni odpovedal: “Tudi družba je lepa. Zame je nekaj lepega, da nekomu omogočiš, da doživi naravo. V nasprotnem primeru mogoče te možnosti ne bi imel. Zelo je lepo, če lahko nekomu to podariš.”
Imeli smo prusikove vrvice, iz katerih smo si naredili varovalni pas. Dereze so bile težke. Počasi je oprema postajala vse bolj dostopna.