Srednji svet: Potep po obronkih Vipavske doline.
Pod svobodnim soncem
V avtu igra skupina Tabu, ko se pogled zatakne na pobočjih Čavna. Zavijem na lokalno cesto in preklopim na radio Koper. Nekaj je klic h gori, nekaj spomin, nekaj pravi trenutek, sovpadanje različnih dogodkov. Nič nenavadnega ni in ne naključje, da na radiu zaključujejo pogovor o Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem. Danes bom pod njim na gori pred mano. Ne hitim, sonce so napovedali šele za popoldne. Parade oblakov, vpreženih v veter, so zadnja leta vse bolj redke, tudi danes na nebu prevladujejo brezoblične oblike.
Šum zraka, ki teče skozi krošnje dreves, je podoben šumenju vode, le da je bolj nežen. Na gosto posejani sloki in tanki bori skrivajo mlade javore. Rumeno listje jih v sivini izda, da še imajo nekaj jesenskega življenja v sebi. Počutim se dobro in tudi dobro vem, zakaj. Srednječavenska pot je lepa in prijetna izbira, po sredini gore me bo popeljala do začetka strmega dela.
Odcep proti koči Antona Bavčerja je strmejši in pospeši dihanje. Skalni stolpi so sprva daleč na levi, potem pa se znajdem pri manjših stolpičih na robu gore. Koliko alpinistov ve, da so v blazinicah prstov akupresurne točke za možgane, in koliko planincev ve, da imamo z uporabo pohodnih palic zaprte dlančne čakre? Veter prišepetava, naj se bolje oblečem in si nataknem kapo.
Naj grem naprej, kot sem bil sprva namenjen? Rob gore je svoj svet in ponuja drugačne občutke. Tod bodo tekli na stokilometrskem teku čez drn in strm. Stezičarji, kot se imenujejo tekači po pokrajinskih poteh, prečijo ogromno količino zemeljskih silnic. Koliko energije se v človeku s tem dodatno ustvari in kakšna? Razlogi za tek so različni, tak velik podvig vsem daje življenje in močno zavedanje samega sebe.
Na gornjih pobočjih veje druga pesem vetrov, največ toplega vzgornika. Tu imajo še vsi listavci listje! Breze so nekaj posebnega. Pri koči na Mali gori obrnem v dolino. Obrat na Srednječavensko pot spodaj je zasuk v senco, v hladen tok zraka, ki prihaja iznad Trnovskega gozda. Z ostrejšim vetrom korak postane hitrejši, srčni utrip mu sledi. Ponovno sem pri deblih borov tiho rjavih barv, še malo, pa bodo blizu avta še zadnjič v očeh zaigrali topli odtenki jesenskega listja.
Iztok Snoj