Razgledi - Borut Peršolja: Danes mineva 125 let od dne, ko je v avstroogrski Ljubljani potekala ustanovitev ...
... tako želenega Slovenskega planinskega društva.
Po turi na Stol, ki so jo 23. julija leta 1892 opravili Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof in na kateri je dozorela ideja o ustanovitvi društva, po piparskem pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu v Ljubljani (15. oktobra 1892), po sestanku začasnega odbora (13. novembra 1892) in potrditvi društvenih pravil (10. januarja 1893) je bilo vse pripravljeno za sklepno in hkrati prelomno dejanje.
Odborniki Slovenskega planinskega društva. Fototeka SPM, vir: časovni trak Slovensko planinstvo.
Ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva je potekal na današnji dan, to je 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Ljubljani (današnja Nama). Prisotni so izvolili prvi odbor: Fran Orožen – je postal načelnik, dr. Josip Furlan – namestnik načelnika, Anton Mikuš – tajnik, Josip Hauptman – namestnik tajnika, Ivan Soklič – blagajnik, Fran Tavčar – namestnik blagajnika, Fran Triller – gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wölfing – odbornika.
* * *
Planinska zveza Slovenija, v njenem imenu predsednik Bojan Rotovnik in generalni sekretar Matej Planko, zato danes, v torek, 27. februarja 2018 vabi na praznovanje ob visokem jubileju,
»da skupaj počastimo 125 let organiziranega planinstva v Sloveniji.
Ob 12. uri bo položitev cvetličnega aranžmaja pri spominski plošči na pročelju blagovnice Nama, na ustanovnem mestu Slovenskega planinskega društva.
Ob 16. uri sledi svečano odprtje novih prostorov Planinske zveze Slovenije s krajšim kulturnim programom na naslovu Ob železnici 30 a v Ljubljani. Prostori bodo za ogled odprtih vrat do 17.30.«
* * *
Dobil sem osebno vabilo [PDF 267 kB] in po prebranem nisem mogel verjeti svojim očem. Vsebino in pomisleke sem skušal preveriti tudi pri odgovornih, pa do danes nisem dobil nobenega odgovora.
Ob 125. obletnici bo PZS proslavila jubilej, ki se ga ne more sramovati prav nihče, tako, da bo na gradbišču položila cvetje s pridihom sibirskega anticiklona in z odprtjem sterilnih pisarniških prostorov, ki so jih po sistemu izkupička za prodano vilo Zlatorog na Dvoržakovi (torej z rezultati minulih generacij) kupili Ob železnici?
To dvoje je vse in celo višek praznovanja?
Kdo je tu brez zgodovinskega spomina: gora ali ljudje, ki vodijo sedanjo Pohodniško zvezo Slovenije?
Okolica spominske plošče v četrtek, 22. februarja 2018.
* * *
To lahko trdim toliko bolj, saj sem leta 2013 vodil (in ob pomoči številnih sodelavk in sodelavcev izpeljal) celoletno obeležitev 120. obletnice.
Takratna (še) Planinska zveza Slovenije je 120. obletnico ustanovitve Slovenskega planinskega društva obeležila dostojno (v nadaljevanju iz širokega nabora omenjam le nekaj izbranih vsebin):
- že v pripravah na jubilej je izšla knjiga Slovensko planinstvo s katero smo tudi v angleškem besedilu približali zgodovino vsem, ki so jo v alpskem in svetovnem prostoru zaradi jezikovne ovire morebiti spregledovali (knjiga je medtem že pošla in je v pripravi druga dopolnjena in popravljena izdaja),
- v preambulo statuta PZS smo med izvire organiziranega gorništva dodali Gorsko društvo Triglavski prijatelji iz leta 1872 in utrdili nasledstvene vezi s Slovenskim planinskim društvom,
- na spletu smo pripravili časovni trak oz. prerez zgodovine več stoletij dolge dobe obiskovanja slovenskih gora in odkrivanja tujih gora s strani Slovencev,
- na mestu, kjer je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo smo postavili lepo in zgovorno spominsko ploščo (ki bi tam – po mojem mnenju – morala stati že nekaj desetletij),
- spomnili smo se številnih izjemnih posameznikov (Tine Orel, Ivan Šumljak, Vlasto Kopač, Joža Čop, Fran Orožen, Julius Kugy …) in z njimi povezanih pomembnejših dogodkov,
- sodelovali smo pri prenosu Planinskega terminološkega slovarja na splet in poskrbeli, da je zbirka Slovenci v Himalaji dostopna doma in po svetu.
Simbolika glede ustanovitve Slovenskega planinskega društva in njegovih prvih podružnic, je bila nazorno skrita tudi v krajih dogajanja: v Ljubljani je potekala osrednja slavnostna akademija Objem gora (27. 2.), v Celju je v soorganizaciji Savinjskega MDO potekala svečana skupščina PZS (12. 4.) in v Kamniški Bistrici je ob soorganizaciji PD Kamnik in PD Ljubljana–matica potekal dan planincev (15. 6.).
Leto po odkritju spominske plošče, leta 2014, je vodstvo PZS že pozabilo nanjo. Zato sem kupil cvetlični aranžma in ga položil pred spominsko ploščo.
* * *
Glede mojega odnosa do zgodovine se strinjam s tistimi, ki menijo, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Ob zavedanju, da je tudi zgodovina konstrukcija družbenega pogleda na dogajanje. Zelo blizu mi je tudi pogled, da je zgodovina učiteljica življenja. Kaj je nauk tokratnega dogajanja?
Slovensko planinsko društvo se je nemudoma lotilo označevanja planinskih poti (v prvem letu so markirali kar 97 poti s slovenskimi napisi in kažipoti), začeli so tudi s kulturno-propagandnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev.
Večina od sedanjih 287 planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bila gorništvo in gore kar najbolj dostopna čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na gorsko naravo.
Rotovnik je na svečani akademiji ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva (Ljubljana, 27. 2. 2013) med drugim dejal:
»Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem PZS in planinska društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko.
Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika – vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije.«
In kje smo danes, pet let kasneje, ob koncu njegovega drugega mandata?
Praznovanje 125. obletnice Slovenskega planinskega društva je vsem vidni mejnik, ki se je nakazoval in oblikoval že nekaj let. Tako ne bo več treba razlikovati med zgodovino in spominom. Oboje je zamenjala izpraznjenost gorniške vsebine, ki odpira prostor potrošništvu in komercialnemu pohodništvu.
Živela Pohodniška zveza Slovenije!
(To je tudi poziv planinskim društvom in čutečim posameznikom, da se samoorganiziramo in tudi letošnji jubilej obeležimo dostojno in z mislijo na prihodnost. Oglasite se mi!)