Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Brezglavo

NeDelo - Grega Kališnik: ... na Triglav 
Kdor vsaj enkrat ni bil na 2864 metrih, ni (pravi) Sloven'c, hej, hej, hej.

Najvišja gora domovine je simbol, ki ga Slovenci častimo kot malokateri narod svoje gore. Državni simbol, ki ga imamo tako radi, da smo ga v realnosti prevrnili na raven blejske kremšnite. 


Za Triglav vemo vsi. Če ne za goro, pa za zavarovalnico, če malo pretiravamo. Ampak saj okoli nekoč jugoslovanske, zdaj najvišje slovenske gore, najvišjega vrha Julijcev, je veliko pretiravanja. Verjetno pa le kak promil oboževalcev očaka ve, kdaj je bil prvič osvojen.

Odgovor je: pred 240 leti, 1778. je to uspelo rudarju iz Gorjuš Luki Korošcu, rudarju iz Jereke Matevžu Kosu, lovcu na gamse Štefanu Rožiču in vodji odprave, ranocelniku iz Stare Fužine Lovrencu Willomitzerju. Slovenci ne vemo, kateri od naše gore listov je prvi stopil na Everest, in se zadovoljimo, da sta se Zaplotnik in Štremfelj za roke držala, za Triglav Balthasar Hacquet, francoski kirurg, naravoslovec in etnolog, opisuje, da je na vrh prvi, »morda odkar svet stoji, stopil Luka Korošec«. Malo manj kot stoletje pozneje je kot prva ženska na goro naših gora stopila Rozalija Škantar iz Srednje vasi. Prvopristopnike, štiri srčne može, si lahko spomeniško ovekovečene ogledamo tik Bohinjskega jezera.

Pa saj bi bila lahko 230- ali 250- ali 243-letnica prvenstvenega vzpona, srž ostaja enaka, problem. Na zavarovanih območjih pri nas se vztrajno povečuje obisk in širi raznovrstna rekreacija, kar je izziv za upravljavce, ki morajo zagotav­ljati ugodno stanje naravne in kulturne dediščine, hkrati pa obiskovalcem omogočiti prijetne izkušnje.

Triglav štrli v nebo s statusom simbolne slovenske gore – že med drugo svetovno vojno je bil simbol Osvobodilne fronte, po njej del grba Socialistične republike Slovenije, po osamosvojitvi je del slovenskega grba in zastave –, do katere pa se obnašamo kot do, no, Šmarne gore, če ne še precej slabše. Ker smo z njim obremenjeni, ga obremenjujemo. Kreacijo, naravne danosti preplavlja veletok rekreacije, ki prestopa meje dopust­nega. Oj, Triglav, moj dom, je že dolga leta prenatrpan.

Spoznavam, spoštujem ...

Med tistimi, ki imajo niti čaščenja 240. obletnice v rokah, je Javni zavod Triglavski narodni park. Pogovarjamo se z vodjo informacijsko-izobraževalne službe Majdo Odar, »smo naravovarstvena organizacija, povezovalec znotraj Julijskih Alp, s centri v Bohinju, na Bledu, v Trenti, infotočkama v Kobaridu in Mojstrani«.

Namen prireditev letošnjega leta je čim tesnejše sodelovanje z lokalno skupnostjo, dogodki »so in bodo namenjeni domačinom, s filozofijo Spoznavam, občudujem, spoštujem.« Triglavski svet, kraljestvo, kot vrednota vsakdana. Poleg TNP sodelujeta še mojstranski planinski muzej in bohinjska občina, prvopristopniki so bili večinoma iz bohinjskih logov.

»TNP bo pripravil pet pogovorov na vseh petih točkah, na Bledu je že bil, junija bo v Mojstrani simpozij na temo Triglava, to bo strokovno srečanje, v Bohinju bo poudarek na poletnih dogodkih.« Rdeča nit bo razmerje, nihanje med mitskim in današnjim preobleganim Triglavom. Dogodke spremlja natečajna razstava fotografij na temo obletnice.

Odarjeva poudari fascinacijo nad dovškim župnikom Jakobom Aljažem, ki je vrh Triglava kupil in ga otel nemškim apetitom ter na njem 1895. postavil stolp, na njegovo pobudo so postavili kočo na Kredarici, pa dom v Vratih, imenovan po njem. Vemo, po drugi vojni je Triglav postal vsejugoslovanski simbol, domovina se je vlekla od njega do Vardarja na jugu. In obratno.

Triglav je zdaj zatrpan, »ob vrhuncih poletne sezone so koče obremenjene tudi 120-odstotno«. Vprašamo po rešitvah. Odarjeva omeni vzpostavitev prometnih režimov že v dolinah, »hipotetično pa tudi omejitve števila obiskovalcev ob vrhuncih sezone«. In merjenje obiska, kar je ob dejstvu, da je dostopov na pretek, težko predstavljivo. Ko se bo uredilo spodaj, se bo porazdelilo zgoraj.

Nekoč je bilo drugače, v 19. stoletju ni bilo za povprečnega Kranjca obiskovanje hribov nič posebnega, bolje, zanimivega, »po hribih so lezli znanst­veniki«, lovci, redki gorniki. Osvojitev Triglava ni bila široko pomembna, enako dejstvo, »da se na vrhu postavi stolp«. Pomen se je razraščal z leti, deset­letji. Odarjeva: »V Evropi ni naroda, ki bi bil tako ponosen na svojo goro. Kar je prav, ampak ...« TNP je letos pripravil spletno anketo o obiskovanju Triglava, trajala bo do zadnjega februarja in je sistematično nadaljevanje raziskave o obiskovanju Triglavskega narodnega parka iz leta 2016. Letošnja »preverja sistem obiskovanja, kje so izhodiščne točke, koliko časa pristopniki porabijo za obisk, profil obiskovalcev«. Tudi planinsko naravnani tujci, ki pridejo v ta konec prelepe naše, vidijo le en cilj – Triglav. Ja, težko je obiskati Pariz in se ne obregniti ob Eifflov stolp. Izreden magnet za tujce »so tudi sedmera jezera«, triglavska seveda.

V kraljestvu Zlatoroga se dela škoda, »naravno okolje je preobremenjeno, odpadne vode v kočah, smeti, motenje živali od izhodišča malone do vrha, sam vrh ni tako problematičen«. Z ureditvijo prometa v Vratih, na Pokljuki, v Bohinju bi se težave zrahljale, treba je ozavestiti ljudi, »da ni nujno, da z avtom prideš do vznožja stene«.

... ni Sloven'c

Ena največjih škodljivosti za naš vrh, pravi naravovarstvenik Janez Bizjak, je reklo: kdor vsaj enkrat v življenju ni bil na Triglavu, ni pravi Slovenec. Seveda ima ta izziv tudi učinek, ki dobršen del življa napelje k odločitvi, da iz principa, tudi če bi lahko, nikoli ne bi odšli na 2864 metrov. Večina pa, tako pač je z večino, reklo vzame zares. Na prvo žogo.

Kakor se zdi, zdaj vidimo le, »da je treba nujno na vrh, samo da se pofočkamo in da smo ob stolpu našeškani po riti«. Je nujno, »da ga za vsako ceno osvojimo in se potem od veselja nažingamo«, razmišlja Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj. Ali pa je mogoče pričakovati, da kot turisti, planinci tudi razmišljamo, spoštujemo pravila okolja?

Ne nazadnje, kdor se ne zna potapljati, se ne potaplja, analogizirano, »zakaj bi bil torej Triglav za vse«. Dostopi vsaj v vršnem delu niso lahki, preprosti. »Triglav smo postavili na raven blejske kremšnite,« doda Langus. »Tudi sam turizem je kriv za preobleganost, Triglav ponujamo na vsakem koraku.«

Po kateri poti kreniti, reševati, so zaskrbljeni naravovarstveniki, pa naj gre za nosilnost, zmogljivost narave ali vprašanje kapacitet po kočah. Ni rešitev, da ob pomanjkanju kapacitet, postelj, te pač povečaš. V ameriških narodnih parkih, poslušam, ponekod obisk omejujejo, nadzorujejo z rezervacijami, »podobno je na Tenerifu«. Letos naj bi obnovili pot Triglavske Bistrice v dolini Vrata. Ljudje bi morali vedeti, da Triglav ni edini naskoka vreden vrh v pogorju, kdor to ve, ve, da je daleč daleč od tega.

Po eni strani jih ni malo, ki menijo, da je obiskovanje gora, ne nazadnje hlepenje o Triglavu zguba časa. »Imamo pa tudi moment vsakodnevne telovadbe.« Ozaveščenosti o pomenu gibanja.

Teoretična, načelna rešitev problematike je v zadovoljitvi potrebe po osvojitvi vrhov, ne enega samega vrha. Ali pa ureditev, če poenostavimo, trekinške poti okoli kralja. Še to izvem od Odarjeve, iz njenih izkušenj, da »tujci izjemno cenijo, spoštujejo dejstvo, da v TNP nimamo pretirane infrastrukture«.

Kot cerkev

Na prvem pogovornem večeru na Bledu je predaval tudi Janez Bizjak, od leta 1992 do 2005 direktor Javnega zavoda TNP, naravovarstvenik, publicist. Se strinja, da 240-letnica ni izstopajoča, kar zadeva problematiko: »Ljudje Triglav razlagajo kot simbol, ne vedo pa, kaj simbol pomeni. Simbol je nedotak­ljiv, Triglav ni.« Gre za konflikt med spodbujanjem dostopnosti gora in varovanjem, »ljudi vabimo, potem pa jamramo, da jih je preveč«. V resnici jih je treba razpršiti, pravi poznavalec gorskega sveta, »ne le Triglav, zdaj so tudi že brezpotja preobremenjena«. Bizjak nadaljuje, da je »Triglav tako kot cerkev, v kateri ne moreš, ne smeš početi karkoli«. In da se zdi nemogoče ljudem dopovedati, da je očak lep tudi spomladi, tedaj je zahteven, najlepši pa jeseni, ko sameva. »In vsak misli, da je sposoben priti na vrh, pa ni tako.«

Zanimivo, izvem, da je znan celo dan, ko so štirje srčni možje stopili na vrh. Bil je 26. avgust 1778, seveda pa, tako Bizjak, ne vemo, ali so bili res prvi na vrhu. Gre pa za prvi zabeležen vzpon. Četverica na vrh ni, če tako rečemo, prišportala, na Triglav so šli, greben med Malim in velikim menda okobal prelezli, na pobudo barona Žiga Zoisa, ki je vzpon plačal in obljubil nagrado. In sicer, ker je iskal nova nahajališča železove rude, ki je je v dolini zmanjkovalo.

Onega dne, oni čas Triglav še ni bil izmerjen, prvo meritev, nenatančno, z Malega Triglava, je opravil Hacquet, zdajšnjo mero pa smo dobili leta 1808 po zaslugi duhovnika, prvega slovenskega alpinista Valentina Staniča, ki je na vrh že stopil z vodnikom, poleg Triglava je izmeril tudi avstrijski najvrh Grossglockner, Veliki Klek, in goro Watzmann, simbol Bavarske, na njej je bil prvi, na Klek je za prvopristopniki zamujal en dan.

Alpinisti so bili tedaj posebneži, toliko bolj, če so bili duhovniki, šlo je za zelo ozek krog ljudi, za katere je veljalo, da izzivajo smrt.

O simbolnosti: »Aljaž je seveda Triglav imel za slovenski, ne pa še za nacio­nalni simbol.« In še, župnik je san­jal o zobati železnici in hotelu. Da ne bo pomote, na vrhu. Bog ne daj, bi kdo rekel. Triglav, moj dom, pesem, ki jo je Aljaž uglasbil, je danes planinska, tedaj narodnoprebudna himna ...

Rdeča, siva

Med obema vojnama je šlo že za zdrahe, po vrhu Triglava je potekala meja med Italijo in kraljevino Jugoslavijo, stolp je bil na naši strani, Italijani so ga farbali trobojno po svoje, Slovenci po svoje. Leta 1938 je Julius Kugy, izvem, Triglav prvi poimenoval sveta gora. »Po drugi svetovni vojni pa svetnike črtamo.« In surogatno posvetinjimo Triglav. Aljažev stolp je bil rdeč z zvezdo na vrhu, ki je zamenjala zastavico, ko so snemali film o Kugyju, je bil spet siv z zastavico, po osamosvojitvi je odtenčno siv, videti pa je bil, takoj po osamosvojitvi, tako Janez Bizjak, »kot sramotilni stolp, z vsemi temi nalepkami firm ...« Danes je nekoliko bolje.

Na vrhu so prirejali koncerte, pihalne godbe, nosili lestve, kdo bo splezal, zlezel više od najvišje točke, metali sodčke piva v dolino, vrstijo se takšni in drugačni množični popularni naskoki ... vse to »je zlaganost odnosa do simbola«. Grki imajo Olimp, aborigini Uluru, Tibetanci Kailaš. Vrh slednjega je nedostopen, nekateri so v prejšnjem stoletju razmišljali o osvojitvi. A v vseh verovanjih, ki imajo goro za sveto, je vrh tabu, na katerega ne sme nihče. Z izjemo onih, ki so osvobojeni grehov. Toda oni nimajo potrebe po plezanju, ker se lahko prelevijo v ptico in poletijo do vrha.

Zatorej, občuduj svojo sveto goro od daleč, lahko z obzorja. A naj jo častiš od koder koli, nikoli ne boš razločil treh glav, »ima pa tri grebene, ki sestavljajo piramido«. Sam sem v eni knjig o Triglavu prebral, da ima vizualno bodisi eno, dve ali pet glav.

Najprej so ga, pove Bizjak, imenovali Terglov, »kar pa ni imelo zveze s številom tri. Zdajšnje poimenovanje simbolizira najvišje božanstvo zahodnih Slovanov oziroma boga zraka, zemlje in vode, izvira pa iz Poljske.«

Lahko se odločimo za nov rek: »Kdor se ne more upreti Triglavu, ni Sloven'c.« Pa ne bo pomagalo. Lahko uberemo pot pisatelja Janeza Mencingerja, ki je v svojem delu Moja hoja na Triglav zapisal, da je o hoji na vrh vedno le živo sanjal, ga poveličeval nad vse druge gore – in naj tako vedno ostane.

Saj ne nazadnje ne gre za število vzponov, možak spod očaka, ki je bil na vrhu tisočkrat, Triglavu ne škoduje, na Triglav ne hodi zaradi sebe, ampak zaradi gore. Nosi jo v srcu. Mi pa v zapestnih urah, na facebooku, twitterju.

Kaj pa, če ga oklestimo vseh varoval in se lotimo osvajanja z vodniki? Kaj pa ...?

Kaj pa, če se sporazumemo, da je triglavov nepreštevno, le uzreti jih je treba. Zveličavnemu pa namenjamo odnos, primeren tako svetosti kot urazumljeni posvetnosti.

NeDelo24.02.2018
Brezglavo na Triglav

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "Brezglavo"

Matija Demšar,

Zanimivo, kako nam počasi "dozirajo" informacije, da bo treba omejiti obisk. Ni mi pa jasno kaj, bi naš veljaki dejansko radi. Na eni strani po vseh kanalih oglašujejo TNP kot kraj, ki ga moraš obiskati, po drugi strani se pa sedaj otepajo obiskovalcev. Skrbi pa me da bo rešitev problema na koncu tipčno slovenska- postavili bodo zapornice in začel pobirat denar.. Seveda bo "posvečenim" še naprej vse dovoljeno.


Matej Kucler,

Tudi v tujini na poznanih gorah ni nič bolje, recimo Veliki Klek, poleti sva dva porabila od zadnje koče do vrha in nazaj 5 ur. To je okoli 300 višinske razlike. Nama je šlo tekoče, ampak drugi, se ustavi in ne moreš it ne naprej in ne nazaj, počasi gre, po polžje.

Problem pr nas je v tem, da bi eni radi kasiral za malo dela, tukaj so gorski vodniki, ki bi ob 3/4 manj železja na Triglavu kasiral več za vodenje, potem radi bi uvedli cestnino, bi spet nekdo služil in zato nebi nič naredil. Tretji bi računal vstopnino in zato nebi spet nič naredil. Določene koče pa so spet pojava iz leta 1950, ko v danih časih nimajo niti urejene WC-je in zato računajo nočitev da glava boli in dragi obroki, kot v tujini.

Naredite naprej nekaj potem pa začnite računat. Če ne bo vedno nas več, ki bomo več zahajal v tuja gorstva in se več vračal v jeseni, ko bo manj drena, koče zaprte, posledično manj evrov bodo pokasiral....., drugač se preveč ne sekiram za stroške goriva, ker vozim avto na plin 500km za 20 evrov.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti