Delo - Blaž Račič: ... smučarji - Šestdeset let smučišča, ki je to postalo po spletu okoliščin
Leta 1958 so na Krvavcu postavili prvo žičnico, s katero so se smučarji iz doline lahko zapeljali na zasnežene poljane 1500 metrov nad morjem. A do resnega žičničarstva je preteklo še veliko vode, saj so smučarji z Gospince v hrib sprva štamfali ali hodili peš. Šestdeset let kasneje je Krvavec najboljše slovensko smučišče.
Prva žičniška naprava pri nas je bila v Planici postavljena že leta 1938, kasneje so naprave dobili še v Kranjski Gori, na Pohorju in drugod.
Kot pravi Aleš Guček, nekdanji smučarski učitelj, demonstrator, avtor številnih člankov in tudi knjig, povezanih s smučanjem, skratka velik ljubitelj smučanja, so bila to nižinska smučišča, ki so bila lahko dostopna. Na Krvavcu je bilo drugače, saj je v primerjavi z drugimi smučišči v Sloveniji veljalo za visokogorsko smučišče, ki pa ni imelo urejenega dostopa z žičnico.
Po spletu okoliščin je tedanje podjetje Sap leta 1958 tovorno žičnico, ki je bila sprva namenjena za prevoz lesa na Kočevskem, kot nekakšno atrakcijo postavilo na Krvavec, je v knjigi Blišč in beda naših žičnic zapisal Milan Maver. Pri tem načrtovalci postavitve žičnice, ki so jo izdelali v Ljubljani, niso imeli razdelane zamisli, zakaj oziroma s kakšnim namenom pravzaprav žičnico postavljajo in je zato sledilo še nekaj let negotovosti.
V tem obdobju so se smučarji iz doline na Krvavec vozili z dvosedežnico, na kateri so bili sedeži postavljeni postrani in ne v smeri vožnje; v eni uri so z žičnico na Krvavec prepeljali okoli 150 smučarjev. Poleg sedežev je imela ta žičnica še nekaj aluminijastih gondol, od katerih je bila ena namenjena prevozu poškodovanih smučarjev. Tedaj so morali smučarji od zgornje postaje te žičnice do okoliških vrhov še pešačiti, da so se lahko kasneje spustili. A to smučarjev, ki so na Krvavec pred postavitvijo žičnice tako ali tako prihajali peš že več kot pol stoletja, ni motilo, a posebnega navala kljub vsemu ni bilo.
Zanimanje za smuko na Krvavcu je obstajalo že veliko let pred postavitvijo prve žičnice. V Ljubljani je bilo namreč leta 1906 ustanovljeno planinsko društvo Dren. Njegovi člani so bili slovenski planinci, ki so na začetku 20. stoletja začeli spoznavati tudi smučanje. Med njimi so bila najvidnejša imena Rudolf Badjura, prvi slovenski učitelj smučanja, Pavel Kunaver, član naveze, ki je prva preplezala severno steno Triglava po Slovenski smeri, fotograf Bogomil Brinšek in drugi. Kot pravi Aleš Guček, člani društva Dren lahko veljajo za pionirje smuke na Krvavcu, saj druga pričevanja o prvi smuki na Krvavcu niso znana. Pred dobrim stoletjem, ko so bile smuči še velika posebnost, je bil fotograf Bogomil Brinšek znan tudi po tem, da je fotografije s Krvavca in tamkajšnje smuke razkazoval v ljubljanski Kazini in vabil Ljubljančane na Krvavec, v mir in na svež zrak, ki da krepi telo in duha.
Preden je prvi napravi, ki je smučarjem omogočila dostop do smučišča, leta 1966 sledila še prva prava sedežnica Gospinca z Gospince do Doma na Krvavcu, so za prevoz smučarjev leta 1960 prilagodili tovorno žičnico. Tedanji obratovodja na Krvavcu Franjo Krejačič je tovorno žičnico, ki so jo pred tem uporabljali za gradnjo oddajnika in Doma na Krvavcu, skupaj s sodelavci z dobršno mero improvizacije predelal v žičnico za smučarje. Bila je nepraktična, saj ni bila krožna žičnica. Kot pravi Guček, se je z njo lahko peljalo 12 smučarjev hkrati, tako da je bila tudi njena kapaciteta skromna, saj je v eni uri na približno 800 metrov dolgi trasi z višinsko razliko okoli 200 metrov lahko prepeljala le 120 smučarjev. To je bil prvi poskus in začetek »mehaniziranega smučanja« na Krvavcu, piše Maver.
Šele osem let po postavitvi žičnice na Krvavec, leta 1966, se je bilo mogoče z Gospince do Doma na Krvavcu povzpeti s prvo pravo žičnico, sedežnico Gospinca, ki so jo redno vzdrževali in obnavljali in obratuje še zdaj. Istega leta so postavili še vlečnico iz Tihe doline na Njivice. Za postavitev te žičnice je zaslužen tedanji direktor letališča na Brniku, sicer vojaški pilot Jure Štirn, ki je, kot piše Maver, vlečnico in brunarico zgradil z denarjem vojske (leta 1963 je bilo odprto brniško letališče). Leta 1966 pa so postavili še Graferjevo dvosedežnico z Gospince do brunarice v Tihi dolini. Smučarji so si tedaj lahko vozovnice kar pridelali. Teptalca snega namreč še niso imeli, tako da so smučarji, ki so teptali proge, za nagrado prejeli nekaj smučarskih vozovnic. Poleg novih naprav so tedaj smučišče tudi osvetlili, vendar smučarjev na nočni smuki ni bilo in so jo zato opustili.
Ob vsej zagnanosti ljubiteljev in lepi naravni kulisi pa je, kot piše Maver, »potem spet nastopilo zatišje; vsega je bilo ravno malo preveč, da bi z vsem, kar je Krvavec že premogel, izdihnil, a spet premalo za lastno akumulativnost, iz katere bi se dalo samostojno financirati nadaljnji razvoj«.
V sezoni 1972/73 je smučarje še zadnjič na Krvavec prepeljala stara dvosedežnica. Krvavec je bil pred prelomnico, ki jo je leta 1973 zaznamovala nova krožna kabinska žičnica z legendarnimi jajčki. Zasluge za postavitev krožne kabinske žičnice, ki je več kot potrojila zmogljivost in število prepeljanih potnikov v eni uri (na 900), je Maver pripisal tedanjemu direktorju Iskre Jožetu Hojsu. Na lep sončen dan so ga s teptalcem pripeljali na Zvoh in mu tamkaj predstavili krvavške lepote in razvojne možnosti smučišča ter ga ob tem še naučili smučati. Hojs se je zagrel za zamisli in 22. decembra 1973 so prvič uradno zagnali novo krožno kabinsko žičnico. V obdobju po gradnji te žičnice je Krvavec postal vse bolj priljubljen.
Odprava ozkega grla je smučišču omogočila nadaljnjo širitev in gradnjo novih žičniških naprav, smučišče pa se je leta 1978 razširilo na Kriško planino, najvišjo točko, 1971 metrov visoko, vrh Zvoh pa so z dvosedežnico dosegli leta 1982. Leta 1996 so na Krvavcu zgradili še zasneževalni sistem in odtlej niso več odvisni od snežnih padavin. •
Blaž Račič