Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Ines Papert,

19.02.2018
Ines Papert, vrhunska alpinistka: Pri plezanju spol ni nobena omejitev
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo


Ines Papert in Luka Lindič na vrhu kitajske gore Kyzyl Asker (Foto: Ines Papert)

 

 

sreda, 21. februar 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1335

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... vrhunska alpinistka: Pri plezanju spol ni nobena omejitev

Ne moreš reči, da je bilo nekaj pretežko, če nisi poskusil, pravi Ines Papert, ena najodličnejših alpinistk na svetu.
Na začetku tisočletja je bila nepremagljiva na tekmah svetovnega pokala v lednem plezanju, osvojila ga je trikrat, štirikrat je postala svetovna prvakinja. Nemka, ki živi pod najvišjo bavarsko goro Watzmann, zadnja leta niza zavidljive alpinistične vzpone po vsem svetu, zadnje leto pa pleza izključno v navezi s slovenskim alpinistom Luko Lindičem.
V okviru 12. gorniškega filmskega festivala bo Ines Papert 2. marca predavala v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Kaj vas tako privlači v lednem, pa tudi v kombiniranem ledno-skalnem plezanju?
Takrat, ko sem zmagovala na tekmah, je šlo za disciplino s povsem novim slogom plezanja. Moja strast do lednega plezanja se je skozi leta spremenila, in odkar sem se leta 2006 tekmovalno upokojila, uživam v raziskovanju novih terenov, tudi v Himalaji, in v poskusih plezanja prvenstvenih smeri, pri katerih lahko uporabljam pridobljeno znanje. Led se oblikuje vsakič drugače, zato je plezanje v njem zanimiva igra. Zelo me navdihuje iskanje novih smeri, daljše in bolj izpostavljene so, bolj me razvnamejo.

Katera so vaša najpomembnejša načela pri plezanju?
Najljubši mi je alpski slog plezanja, raje plezam v majhni skupini oziroma navezi ter z malo opreme in sprotnim nameščanjem varovanja pri tradicionalnem načinu plezanja. Če tako veleva lokalna etika plezanja, ne uporabljam klinov. Prepričana sem, da je v Sloveniji ta pristop do plezanja dobro razumljen, tudi sama spoštujem prevladujoč odnos Slovencev do plezanja (poskusov vzponov) v gorah.

V intervjuju za revijo Climbing ste dejali, da mora plezalec presegati svoje meje oziroma verjeti, da je sposoben plezati na višji ravni. Do kod je mogoče premikati te meje?
Ni pravila, vsakdo mora to poiskati v sebi. Verjeti v nekaj in biti zelo dobro pripravljen – občasno tudi na nekaj trpljenja – pa osreči vsakogar. Nikoli ne moreš reči, da je bilo nekaj pretežko, če nisi poskusil, prav tako pa ne smeš biti preveč prepričan vase.

Raje plezate v vodstvu kot prvi v navezi?
Vedno rada plezam v vodstvu, vendar pa je za navezo veliko pomembnejše dobro sodelovanje. Včasih se je težko sprijazniti s tem, da je tvoj soplezalec bolj usposobljen, obenem pa je zelo pomembno, da sam sebe ne jemlješ preresno in znaš stopiti tudi korak nazaj.

Pred dvema letoma ste tudi rekli, da so ženske pri pri zastavljanju svojih plezalnih ciljev slabše od moških. Verjamete, da postajajo po tem, ko je v zadnjem času več plezalk preplezalo smeri s težavnostjo 9 a, samozavestnejše?
Ne spomnim se, da sem to rekla, na splošno pa menim, da imamo ženske s tem res več težav. Očitno pa vse ženske niso šibke pri postavljanju ciljev, plezalke, ki presegajo najvišjo težavnost, so zelo pomembne, saj vlivajo samozavest tudi drugim. Dokazujejo, da spol ni nobena omejitev.

Kako intenzivno trenirate?
Odvisno od posameznega projekta. Razpon mojega treninga je precej širok, veliko je skalnega in lednega plezanja, trenutno pa treniram tudi za vzpon na osemtisočaka. Vsak dan opravim vsaj en sklop vaj, pogosto tudi dva, seveda poleg dela s sponzorji, predavanj in precej omejenega zasebnega življenja z družino in prijatelji.

Leta 2000 se vam je rodil sin Emanuel. Kako ste uskladili vrhunsko plezanje z materinstvom?
V plezanje sem se zaljubila še pred njegovim rojstvom in nosečnost me je presenetila. Vseeno sem si obljubila, da bom še naprej živela svoje sanje. Veliko bolje sem se organizirala in še naprej zmagovala na tekmovanjih. V prvih letih je bil Manu z mano na vsaki tekmi, pogosto je pri tem pomagala njegova stara mama. Umirilo se je le moje družabno življenje, vendar mislim, da s tem nisem veliko zamudila. Manuja v prvih letih nisem želela pustiti samega dlje časa, zato se nisem mogla udeleževati daljših plezalskih odprav, po nekaj letih pa sem si to že lahko privoščila, tudi po zaslugi njegovega očeta in stare mame Christe, ki mi še vedno pomaga, ko odpotujem za dalje časa. Včasih je še vedno kaotično, ko je treba z njim k zdravniku in odpovedati dogovorjeno plezanje, ko ga je treba voziti na treninge, organizirati vikende z njim, največkrat kje v hribih… Po drugi strani pa bi lahko bil veliko zahtevnejši. Ko sem doma, grem zjutraj plezat, teč, letet z jadralnim padalom in najpogosteje se vrnem domov dovolj zgodaj, da imava skupno pozno kosilo.

Zdaj se že bliža polnoletnosti, kaj počne?
Ima svoj fokus, bolj je v balvanskem plezanju. Občasno se mi rad pridruži, rekel pa mi je tudi, naj ne bom tako neumna, da bi ga še enkrat vzela s sabo v Kirgizijo. Zelo dobro sva se imela, ko sva šla skupaj v Kanado, kjer sva preplezala prvo skupno alpsko smer. Zanimajo ga vse vrste gorništva, na srečo mi je malo podoben.

Od konca leta 2016 plezate v navezi s slovenskim alpinistom Luko Lindičem: preplezala sta imenitne smeri v Alpah, Južni Afriki, Patagoniji, skupaj sta odšla tudi na zadnje prvenstveno zimsko prečenje nemškega očaka Watzmanna. Kaj sta našla drug v drugem?
Izpostavila bi Kyzyl Asker na Kitajskem, najino prvenstveno smer Lost in China, s katero sva z Luko začela, upam, najino dolgo skupno pot. Prepričana sem, da je plezanje in posledično bolj ali manj isto življenje, ki ga živiva, močna vez, najsi gre za majhne stvari, svečo v bivaku, zabavo ob skupnem trpljenju, ali spodbujanje oziroma ustavljanje drug drugega, ko je to potrebno. Opazila sem, da na gori plezava kot najboljša prijatelja, ne kot par, in da sem se dolga leta motila v prepričanju, da se ne bi mogla ujeti s partnerjem tako v življenju kot v plezalni navezi. Luka je najbolj izurjen alpinist, s katerim sem doslej plezala, vedno znova me navdušuje s svojo neskončno osredotočenostjo in energijo. Daljše kot je plezanje, hitrejši postaja. Napredovanje pri plezanju ga povsem ponese.

V katerem vajinem vzponu ste najbolj uživali?
V Kyzyl Askerju, in sicer iz dveh razlogov: ker sem ga takrat spoznala in zato, ker je bilo najino plezanje konec leta 2016 zame že tretji poskus na tej gori. Med plezanjem sva se oba počutila izgubljena, saj nisva vedela, kako se bo končalo, zato sva smeri tudi dala ime Lost in China.

S prvenstvenim prečenjem grebena (družine vrhov) Watzmann sta se konec januarja začela pripravljati na osemtisočaka Šiša Pangma, kamor se odpravljata spomladi. Kaj imata v načrtu?
Zame je prenos tehnično zahtevnega plezanja v Himalajo najvišja raven alpinizma. Nikoli me niso zanimali osemtisočaki, pri katerih si je treba deliti bazni tabor s kopico drugih odprav in čakati v vrsti, da dobiš svojo priložnost za osvojitev vrha. Raje imam težje plezalske terene. Z Luko sva na gori Šiša Pangma našla zahtevno linijo vzpona, za katero sva prepričana, da je vredna poskusa. Nikoli še nisem plezala na vrh osemtisočaka, ker pa sem zelo zvedava oseba, menim, da moram to poskusiti. Luka je sposoben in pripravljen, zato je edini plezalni partner, s katerim sem to pripravljena poskusiti. Deliti si šotor in vrv dva meseca je precej intenzivno, potrebuješ več kot le povprečno prijateljstvo. Vsak himalajec lahko to potrdi.

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker