Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nevarno

10.02.2018

četrtek, 15. februar 2018, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 991

Primorski dnevnik - Mateja Počkaj: ... proti vrhu

GORE - Alpinist Jani Bele o tem, kako se izogniti težavam in neprijetnostim
Nevarno proti vrhu

Minulo sredo je v prostorih Zadružne kraške banke na Opčinah potekalo predavanje o nevarnostih v gorah, ki ga je organiziralo SPDT. Gost večera je bil Jani Bele, dolgoletni slovenski alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec, ki je zbrani publiki predstavil svojo knjigo Nevarno proti vrhovom in opisal nevarnosti, na katere naletimo v gorah, ter načine, kako se lahko skušamo izogniti le-tem.

Slogan, ki si ga je Jani Bele zamislil za svojo knjigo, se je glasil »Preden greste v hribe, preberite mojo knjigo«. Njegov prijatelj in znani alpinist Viki Grošelj, ki je napisal spremno besedo k njegovi knjigi, ga je v šali opozoril, da bo morda knjiga Nevarno proti vrhovom vzbudila prej strah kot pa željo po gorništvu, saj opisuje nevarnosti v gorah na nič kaj romantičen način. Zakaj pa se je Jani Bele odločil napisati knjigo o nevarnostih v gorah?

»Ko sem bil v vrstah gorske reševalne službe, sem opazil praznino v slovenski literaturi na področju gibanja in nevarnosti v gorah. Predhodne knjige na to temo so bile že zastarele, saj sta se v teh desetletjih tehnika gibanja in gorska oprema že zelo spremenili. Čudil sem se, da Slovenci kot zagrizen planinski narod nimamo zadostne literature. Zato sem se z vso vnemo lotil zbiranja materiala; za vsako vrsto nevarnosti, ki preti človeku v gorah, sem hotel najti ljudi, ki so to nevarnost preživeli ali jo videli na lastne oči. Seveda sem v knjigo vključil tudi zgodbe iz svojega življenja in dolgoletne kariere gorskega vodnika in reševalca.« Namen knjige torej ni preplašiti človeka, ki se želi podati v hribe, temveč ga ozavestiti in mu predočiti nevarnosti, na katere lahko naleti. »Če nevarnosti ali njenih znakov ne poznamo, za nas ne obstaja, kar pomeni, da smo lahko še v večji meri njene žrtve,« je uvodoma pojasnil Bele. Navodilo, ki naj bi se ga vsakdo držal, predvideva začetno teoretično seznanitev s pravili gibanja v gorah in možnimi nevarnostmi, nato hojo v gore pod vodstvom izkušenega planinskega vodnika in šele zatem samostojno zahajanje v hribe. »Zato v moji knjigi ni nobenih romantičnih opisov sončnih vzhodov ali zmagoslavja na vrhu grebena. Kajti ko pride do nesreče, izgine vsa romantika.«

Katere pa so nevarnosti, ki jih je Jani Bele izpostavil na predavanju? Najpogostejše nesreče v gorah so posledica padca ali zdrsa. Iz analize posnetkov in pripovedi ljudi je Bele ugotovil, da se večina nesreč pripeti v zgodnjih popoldanskih urah, ko planinci po navadi sestopajo z vrhov. »Mišice pri hoji navzdol so drugače obremenjene kot pri vzponu, ves čas iščejo ravnotežje, poleg tega pa je hitrost pri spustu večja od tiste med vzponom,« je obrazložil predavatelj. Za varno gibanje v gorah so zato potrebni dobra fizična (npr. utrjeni gležnji) in psihična kondicija, primerna oprema, palice za vzdrževanje ravnotežja in seveda velika mera previdnosti. »Priporočam pa tudi treniranje padcev. To se zdi na prvi pogled neumno priporočilo, a če dobro pomislite, lahko marsikateri padec zaustavimo ali vsaj omilimo, če skušamo čim hitreje zgrabiti travo ali korenike, če odročimo roke, da preprečimo valjenje navzdol. Zato se kar odpravite na kak bližnji grič, se spustite po bregu navzdol in trenirajte pravilne padce. Zagotovo vam bo to koristilo v primeru nesreče.«

Avtor knjige Nevarno proti vrhovom je navedel nekaj zgodb, ki so mu jih pripovedovale same žrtve. »Prva zgodba, ki sem jo hotel napisati, sega v leto 1946. Njen junak je Tone Pogačnik, ki se je takrat odpravil s prijateljema na turno smučanje ob Kredarici. Zaradi megle in prevelike hitrosti je po velikem ovinku kar naenkrat začutil praznino pod nogami in se zavedel, da dejansko leti v 57 metrov globoko - po njem kasneje poimenovano - Pogačnikovo grapo. Pristal je na edinem ledenem žlebu, ki mu je omogočil čudežno preživetje, in tam tudi obstal. Reševalci so ga zasledili po zaslugi smučine, ki jo je pustil za seboj. Sprva sploh niso mogli verjeti, da je ostal živ in nepoškodovan po skoraj 60-metr- skem padcu,« je povedal Bele in dodal, da je bil Pogačnik kasneje tudi član slovenske olimpijske reprezentance v Sant Moritzu. Druga zgodba, ki jo je delil s publiko, pa je zgodba o Jožici, oskrbnici gostilne na Šmarni gori, ki se je pred leti z možem in hčerko odpravila na Triglav. Ob sestopu jih je dohitela nevihta, pred Doličem pa je v Jožico udarila strela, prešla nejno telo in naredila luknjo v njenem čevlju. Vrglo jo je deset metrov stran in mož jo je na pol mrtvo oživljal. Čudež je bil, da je oživela in celo ostala brez posledic.« Ob tem je avtor dodal, da je Triglav znan po največjem številu žrtev zaradi strele. Udarcu strele pa se lahko izognemo, če dobro poznamo njene opozorilne znake, na primer naelektrene lase in zvok v zraku, ki spominja na brenčanje čebel.

Predavatelj je ob koncu vzpostavil tudi pomembnost sprejemanja odločitev v gorah. »V hribih se človek večkrat znajde pred nevarnostjo in se sprašuje, ali naj nadaljuje ali gre raje nazaj. Osebno menim, da je včasih bolje, če smo strahopetci. Če smo v dvomu, ali bi nadaljevali, ker smo od daleč opazili črn oblak, se raje obrnimo nazaj in se čimprej zatecimo na varno. Saj se bomo na goro še kdaj vrnili. Ni namreč nujno potrebno priti na vrh. Pomembnejše je, da pridemo nazaj v dolino.«

Mateja Počkaj

Oznake: BIB, USP
eXTReMe Tracker