Silvo Baznik: Kljub neprijazni vremenski napovedi, v upanju na
ugoden razplet, se podamo na pot.
Prometa na avtocesti v prazničnem dnevu je nekoliko manj kot običajno, predvsem ni videti tovornih vozil. Na Hrušici zavijemo na regionalno cesto, ki jo zapustimo v Dovjah, kjer ob idilični cerkvici parkiramo in stopimo v smučarske čevlje. S smučmi v rokah gremo skozi vas na gozdno cesto. Nekaj avtomobilov je stisnjenih ob cesto in nekaj turnih smučarjev se odpravlja na turo.
Pešačenje se konča, stopimo na smuči in gremo mimo hidrocentrale. V gozd vstopimo nekoliko naprej od markirane poti. Temperatura je višja od pričakovanja in sneg je že ojužen. Po nekaj minutah stopimo na čistino, kjer je obljudena bajta in okoli nje bale sena. Gaz je globoka in nas popelje navkreber do manjše oznake za Babo, kjer mi odvijemo levo, druga dva turna smučarja pa nadaljujeta naravnost, kamor gre že narejena gaz. Od tu dalje gazimo v cel sneg in se držimo redkih markacij na drevesih, ki nas prijazno vodijo skozi gozd. Zaradi napornega vzpenjanja smo hitro zadihani in topla zgornja oblačila romajo v nahrbtnike. Nebo nad nami počasi postaja vedno bolj prijazno, oblaki se redčijo in skozi kopreno se bo kmalu pokazalo sonce. Povzpnemo se mimo lovskih oskrbovališč za živali, višje prečkamo ograjo in smo na veliki čistini, od koder je prelep pogled na Mežakljo in v nadaljevanju na visoke Julijce z gorskima dolinama Kot in Krma.
Nad nami pa sveti sonce in počutimo se kot v pozni pomladi in temu ustrezen je tudi sneg. Še enkrat je treba preko ograje. Na drugi strani je zasnežena gozdna cesta, a gre v drugo smer kot mi in zagristi je potrebno v visokem snegu v breg in nato prečno skozi gozd do odprte strmine pod skalami in tu nas pričakajo visoko nad nami gamsi, ki se sprva radovedno ozirajo na motilce njihovega kraljestva in nato brez težav preko skalovja se izgube izpred naših oči. Nadaljujemo z utiranjem gazi, prečimo pod skalami, se še malce povzpnemo in gremo okoli ovinka ter nadaljujemo skozi gozd proti severu. Pod nami uzremo gozdno cesto in se ji v kratkem pridružimo pred letno rampo, ki napoveduje, da se bližamo planinam.
Tu nas dohite nekaj hitrih turašev in srečamo tudi jutranje znance. Prijatelji so hitri, meni pa počasi zmanjkuje moči. Korak se upočasni in tako prijatelji naredijo nekaj postankov, da jih lahko dohitevam. Snega je veliko, a ga že pobira. V daljavi opazimo zasnežena pobočja Hruševega vrha in že se pot obrne in vzpenjajoč se skozi gozd dosežemo pobočje planine Dovške Rožce, od koder se v jasnem vremenu odpre pogled na najvišje vrhove Julijski Alp, zahodnih Karavank in dela Gornjesavske doline. Ja, v jasnem vremenu, kajti kot bi se nam vreme posmehovalo, gore preplavijo oblaki in meglice začno zakrivati vrh za vrhom. Nad nami se še v jasnini koplje zasneženi vrh Dovške Babe, do katerega nas loči le še dvestošritideset višinskih metrov. Odločimo se za takojšen vzpon v upanju, da bomo na vrhu še v sončnem vremenu.
Prijatelji pospešijo, jaz pa v počasnem tempu premagujem meter za metrom in grem za njimi. Seveda jih ne dohitim in šele kasneje se jim pridružim na vrhu, v trenutku, ko nas zajamejo meglice in tako s fotografiranjem okolice ni nič. Škoda za danes in več sreče prihodnjič, si rečemo, ko na višini 1891 m pripravljamo opremo za smučanje. Kože pospravimo, hitro naredimo nekaj grižljajev in popijemo skodelico čaja, zategnemo čevlje, stopimo na smuči, oprtamo nahrbtnike in naredimo prve zavoje po meglenem pobočju. Skorjast sneg ne dopušča nikakršnih smučarskih užitkov, saj se predira kot za stavo in smučanje je bolj muka kot ne, vsaj zame. Tako se spuščamo po pobočju v območju gazi, ki smo jo naredili pri vzponu. Nižje se megla redči in kmalu uzremo kočo in pri njej zopet sije sonce, a gora se žal ne vidi.
Naredimo daljši odmor, pokramljamo in se odpočijemo. Še skupinska fotografija in čas je za odhod.
Stopimo na smuči in sprva v prečnem smuku čez planino pričnemo povratek. Sledi smučanje po kolovozu dokler globoko pod seboj ne uzremo cesto in se podamo na vijuganje med drevesi strmega gozda. Smučanje malce bolje kot pred tem, a sneg je težak in pobere kar nekaj moči, da smo zopet na gozdni cesti. Nadaljujemo smuko naravnost po gazi srečajoč turne smučarje, ki se še vzpenjajo. Nižje s ceste zavijemo na našo gaz in z nekaj vzpenjanja dosežemo ovinek, kjer se pot prevesi na južna pobočja. Sledi kratko vzpenjanje pod skalovjem, spust v gozd in po jutranji poti po vedno bolj ojuženem snegu nazaj na cesto pred hidrocentralo, kjer zaključimo smučanje.
Stopimo s smuči, spremenimo položaj čevljev iz smučanja v hojo in s smučmi na ramenih stopimo v vas in do parkiranih avtomobilov. Tako, tura je zaključena. Odpeljemo se v prijazni hram pri Aljažu, kjer posedimo ob pijači in rečemo nekaj besed o štirinajstkilometrski današnji turi s tisočdvestopetimi višinskimi metri in načrtih za prihodnje dni.