Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Silvo Karo, alpinist:

05.02.2018
 Silvo Karo, alpinist: V moji knjigi je veliko sočnih besed
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo


Silvo Karo, eden najbolj spoštovanih alpinistov na svetu, je v samozaložbi izdal knjigo Alpinist, pregled svoje 40-letne plezalske poti. (Foto: osebni arhiv) 

Festival gorniškega filma

Dvanajsti festival gorniškega filma ponuja med 26. februarjem in 4. marcem presek najboljših gorniških filmov v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Metropol v Celju, Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani in Mestnem kinu Domžale.

Kakšnih literarnih presežkov in razčlenjevanja o srečevanju z jutranjo meglico v moji knjigi ni, želel pa sem kolikor mogoče čisto opisati naš način plezanja, čas, v katerem smo takrat živeli, in našo komunikacijo, ki je bila malo drugačna, tudi grdo se je govorilo. V knjigi je uporabljenih veliko grdih besed, čeprav sem jih veliko tudi izločil, če bi zapisal vse, bi bilo mogoče res prehudo.

 

torek, 6. februar 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1317

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... V moji knjigi je veliko sočnih besed

Veliko dobrih vzponov, a nič prelomnega, ocenjuje aktualno stanje svetovnega alpinizma Silvo Karo, eden od najbolj spoštovanih in občudovanih plezalcev. Te dni je v samozaložbi izdal knjigo Alpinist, pregled svoje 40 let dolge plezalske poti. Ameriški alpinist Colin Haley pravi, da je Karo resnični junak modernega alpinizma. Nas je – poleg knjige – zanimalo, kdo so junaki v njegovih očeh, pa tudi kaj je v vlogi direktorja pripravil za prihajajoči 12. festival gorniškega filma.

Zakaj naslov knjige Alpinist?
Dolgo smo se ukvarjali z njim, imeli smo malo morje zamisli, mislim, da 35, na koncu sem se odločil, da bom najmanj zgrešil, če dam preprost in direkten naslov.

To knjigo je zainteresirano občinstvo dolgo pričakovalo.
Drži, že proti koncu aktivne plezalske kariere sem bil na tem, da jo izdam, večkrat sem jo začel in opustil, potem so me nekateri dregali, kdaj bom kaj dal od sebe, predvsem v tujini so me zelo priganjali.

V Sloveniji ne manjka dobre alpinistične in planinske literature, vam je bilo to pri pisanju v breme?
Kakšnih literarnih presežkov in razčlenjevanja o srečevanju z jutranjo meglico v moji knjigi ni, želel pa sem kolikor mogoče čisto opisati naš način plezanja, čas, v katerem smo takrat živeli, in našo komunikacijo, ki je bila malo drugačna, tudi grdo se je govorilo. V knjigi je uporabljenih veliko grdih besed, čeprav sem jih veliko tudi izločil, če bi zapisal vse, bi bilo mogoče res prehudo. A zakaj bi se zdaj delal finega, napisal sem tako, kot je bilo. Bralci bodo lahko podoživeli tisti čas, malo starejši bodo z lahkoto občutili nostalgijo, mlajšim pa bo tudi zanimiv vpogled v to, kaj se nam je dogajalo in kako smo bili »free«.

So bili odnosi med soplezalci surovi?
Kljub verbalni divjosti in kljub temu da je bilo med nami nekaj konkurence, smo bili predvsem prijatelji. To je bilo glavno.

Konkurenca?
Alpinizem je, tako kot drugi športi, ne glede na to, da nekateri trdijo drugače, tekmovalne narave. Vseeno smo ostali prijatelji, potem pa so prišli časi, da so ljudje postali v tolikšni meri ego, da niso mogli niti za tisti vzpon več deliti slave, kolikor je je že pač bilo, in so raje začeli delati vse sami. Meni je bil ta družabni del alpinizma zelo pomemben. Razveselil sem se soplezalca, ki je enako razmišljal in s katerim smo se imeli dobro skupaj.

Ste v knjigi zajeli vseh 40 let svoje plezalske kariere?
Da, napisana je kronološko. Kar veliko sem napisal o mladosti, kje in kako sem odraščal. To se mi zdi pomembno, saj nas konec koncev družba oblikuje. O posameznih odpravah sem imel hvala bogu nekaj napisanega, ker so nas starejši alpinisti naučili, da je treba na odpravi pisati dnevnik. Zaradi lažje preglednosti smo poglavja razdelili po desetletjih – na sedemdeseta, osemdeseta, devetdeseta in prvi desetletji v novem tisočletju.

Kje je knjigo mogoče kupiti?
Prek moje spletne strani, malo pa bom z njo hodil po Sloveniji in jo prodajal, kot Ivan Krambergar včasih.

Kaj pravite o solo plezanju Alexa Honnolda smeri Freerider v El Capitanu?
Lasje so mi šli pokonci. A Američani so bili v skalnem plezanju vedno razred zase, zato ni junaka, ki bi lahko naredil še kaj takšnega. Tako je bilo tudi v preteklosti, plezalci Dean Potter, Dan Osman, John Bachar, Layton Kor, vsaka generacija je pomaknila meje naprej, drugi po svetu pa jim niso mogli slediti.

Kakšen korak naprej lahko naredi Honnold sam?
On je že ustvaril nov mejnik, carsko stvar, ni pomembno, ali še kaj poskusi narediti.

Se je kaj primerljivega zgodilo v alpinizmu?
Zdi se, kot da je rahlo v krizi. Čeprav se neprestano dogajajo izredno dobri vzponi, ni napredka. Kot da vsi le lovijo zlate cepine, v Himalaji in velikih stenah je ostalo vse na ravni dosežkov s konca osemdesetih. Sicer dobri vzponi, ampak daleč od Honnoldovega soliranja Freeriderja, ki je totalen presežek, pa četudi »zgolj« v skalnem plezanju, ali pa tudi druge proste ponovitve Dawn Walla, najtežje smeri v El Capu, ki jo je novembra 2016 opravil Adam Ondra. Tisti, ki se hoče izmeriti, mora oditi tja in to narediti. S Honnoldom so nam Američani spet dali lekcijo.

Tudi vi ste leta 1986 z Janezom Jegličem in Frančkom Knezom dali lekcijo v Patagoniji. Se tam, potem ko sta Colin Haley in Alex Honnold pred dvema letoma s prečenjem znamenitih patagonskih vrhov postavila nove standarde, obeta kaj razburljivega?
Ko bo vreme, je pričakovati kakšne zelo hude nove smeri, preplezane v kratkem času, ali pa proste ponovitve naših smeri iz osemdesetih. Colin Haley je že »doli«. Mislim, da je zdaj zelo na udaru vzhodna stena Cerro Torreja.

Boste Honnolda pripeljali na Festival gorniškega filma?
Že dvakrat sva bila zmenjena, a je predlani v tem času s Haleyjem v Patagoniji plezal omenjeno prečenje, letos pa je odpovedal zaradi predstavitve filma, ki so ga o njegovem solo vzponu v El Capitanu posneli za National Geographic.

Ali bo filmski festival, ki se začne čez tri tedne, ohranil vse štiri kategorije – alpinizem, plezanje, gorska narava in kultura ter gorski športi?
Da, tega standarda ne nameravam spreminjati. Letos imamo izredno dobre filme, absolutno priporočam film Reinkarnacija tibetanskega meniha (Becoming Who I Was)… Čustven do konca, na festivalu v Banffu so ljudje po koncu projekcije jokali. Čudovit film.

Vam je uspelo doseči preboj, da ne prihajajo le gledalci alpinističnih in plezalskih filmov?
Da, na festival so začeli prihajati tudi ljubitelji gorske narave in kulture, ne le alpinizma. Program je sestavljen sicer tako, da se predvajanje filmov v posameznih kategorijah ne prekriva. In, seveda, ostajajo poleg ljubljanskega Cankarjevega doma še vse druge lokacije – Celje in Domžale, zelo dobro se je festival prijel v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. Lani smo imeli 6000 obiskovalcev, računam, da bomo šli letos še malo navzgor.

Poleg filmov so tudi predavanja.
Da, letos imamo tri. Ob 40. obletnici aktivnega ukvarjanja z alpinizmom in izidu knjige sem »povabil« sam sebe. Predavala bosta tudi Nives Meroi in Roman Benet, prvi par, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov. Tretje predavanje bo imela Nemka Ines Papert, ena od najboljših alpinistk.

Z lansko smrtjo Frančka Kneza ste ostali zadnji od treh mušketirjev.
Žalostno, zanj res nisem pričakoval, ampak se zgodi, očitno je nekaj malega narobe naredil.

Koliko še plezate?
Julija lani sva z Andrejem Grmovškom splezala v severozahodni steni Planje kar resno prvenstveno smer, V spomin Janeza Jegliča Johana. Planja, od vsega odmaknjen konec, mi je všeč, sicer pa plezam tudi v Ospu in Črnem Kalu.

Še uživate v plezanju?
Fino mi je, dobro je tudi, da moram zaradi delovnih obveznosti občasno narediti premor, da se potem spet motiviran vrnem. Nisem pa več nenehno »našponan«.

 

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker