Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Velika planina na smučeh

   
   
   
torek, 6. februar 2018, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1153

Silvo Baznik: V iskanju varnih snežnih pobočij gremo na lepo Veliko planino. 

Na izhodišču ture zasedemo zadnje še prosto parkirno mesto. Kranjski Rak kar poka od množice navdušencev, ki želijo preživeti dan v naravi. Pripravimo turnosmučarsko opremo in naredimo prve korake po spluženi makadamski cesti, ki pelje na Rakove ravni.

Po nekaj desetih metrih stopimo na smuči in v gozd po markirani pohodni poti. Pred nami je predhodnik naredil smučarsko gaz in tako lažje stopamo po njej skozi gozd. Drevesa imajo bela ogrinjala, snega spodaj ni veliko in še ta je brez podlage, kar za smučanje ni ravno dober znak, a na srečo z višino snežna odeja postaja debelejša. Po stezici in kolovozih pridemo na Rakove ravni, kjer je veliko parkirišče spluženo in kopica avtomobilov je varno parkirana, čakajoč svoje lastnike. S smučmi hodimo ob robu in nato po cesti, ki ni plužena. Kmalu smo pod Sončno gričo, ki se koplje v snegu in malo naprej uzremo pobočja Rogatca, Lepenatke in Kranjske rebri na drugi strani doline Podvolovljek. Tik pod nami pa so Marijanine njive z idiličnimi bajtami.

S ceste odvijemo na levi kolovoz in po njem čez čas prispemo na Gojško planino. Večina obiskovalcev gre naprej proti Mali planini, mi pa odvijemo desno in se mimo številnih bajt povzpnemo na Bukovec, od koder uzremo verigo Kamniško Savinjskih Alp. Na vrhu nismo sami. Še nekaj turnih smučarjev in krpljarjev si je izbralo vrh za dosego enega od današnjih ciljev.

Po hitrem okrepčilu pripravimo smuči in odrinemo. Ja, uporabil sem pravo besedo, odrinemo, kajti kljub naklonini smuči ne stečejo. Sneg ne dovoli hitrega smučanja tako, da komaj naredimo nekaj večjih zavojev, potem pa več ali manj naravnost navzdol v vznožje pobočja, kjer ponovno nataknemo kože na smuči in gremo navzgor. Prvotni načrt, smučanje v Tiho dolino, zamenjamo za vzpon proti Velikemu stanu. Snega je tu več in snežna idila je naravnost fantastična in obiskovalci smo navdušeni. Svoj pohod nadaljujemo po ratrakirani cesti do Gradišča, najvišje točke Velike planine. S sedežnico pridejo na vrh tako smučarji kot pohodniki, mi pa naredimo odmor in okolico ovekovečimo na digitalni zapis fotoaparatov.

Z vrha Gradišča odsmučamo po smučišču. Ko zavijemo na pobočje izven smučarske proge, zaškrta pod smučmi kljub debeli snežni odeji, saj smuči odrinejo ves sneg in tako se raje hitro vrnemo na ratraktirano smučarsko progo in po njej smučamo do Šimnovca. Karte za enosmerno sedežnico ni mogoče kupiti in zato romajo kože ponovno na smuči in pričnemo vzpon ob robu smučišča. Hodimo skoraj hitreje kot se vzpenjajo smučarji na sedežnici, kar kaže na potrebo po posodobitvi smučarskih naprav. Odvijemo s smučarske proge in se povzpnemo na vrh severno od Zelenega robu, kjer stojijo še stebri opuščene smučarske proge. Pri vzponu ugotavljamo, da je verjetnost poškodovanja smuči velika pri spustu zaradi pomanjkanja snežne podlage in zato z vrha nadaljujemo proti Zelenemu robu, kamor pripelje tudi vlečnica. Gostišče ima dober obisk, mi pa drsamo v družbi pohodnikov pod Gradiščem proti Velikemu stanu, od koder se spustimo po pobočju v vznožje in nato navzgor na vrh Bukovnika, kjer nas ujame manjša snežna ploha.

Čas je za dobro smuko in naklon pobočja proti vzhodu je temu primerno. Visoka snežna odeja nam dovoljuje, da zavoje nizamo enega za drugim. Prismučamo v gozd in med drevesi dosežemo planjavo nad Marijaninimi njivami. Spustimo se na cesto in po njej do Rakove ravni, kjer gremo zopet v gozd. Po kolovozu smučamo več ali manj naravnost do prvega odcepa levo, kjer nadaljujemo prečno skozi gozd na planjavo nad Kranjskim Rakom. Sledi zadnje današnje smučanje do parkirišča, kjer zaključimo turo. Naredili smo pot v dolžini 14.6 km z višinsko razliko 1019 m.

Še skok v okrepčevalnico, kjer srečamo znance in v klepetu pogasimo suha grla. Nato pa po stari navadi v avtomobil in na pot domov.

Oznake: smuTurno
eXTReMe Tracker