Freeapproved - Alessandra Tinelli: ... tavanje po pobočju Stola
Če sva z Martinom skoraj tri tedne nazaj tavala po snežniškem pobočju v megli, snegu, ledu in orkanskemu vetru sva tokrat vsaj vremensko napoved zadela, obetal se je lep sončen dan.
Sobotno lepo vreme sem izkoristila za vzpon na Viševnik, nedeljski vrh pa je bil še kar pod vprašajem? Padla je odločitev za nezahteven skok na Stol.
Začelo se je nizko v dolini pri jezeru Završnice, pot naju je peljala skozi gozd do Valvazorjevega doma in kot sva si prvotno zamislila po Žirovniški na vrh. A temu ni bilo tako.
V začetnem delu je mrgolelo stopinj v vse smeri, katere so tudi naju precej zavedle. Po nekaj minutah hoje sva postala pozorna na to, in ugotovila, da sva zašla s poti in jo preveč ubrala proti Zabreški planini.
Krizni sestanek in posvetovanje z GPS napravo je odločil, da prečiva strmo gozdnato pobočje in jo skušava ubrati po markirani poti na vrh, katera se nam je vse skozi izmikala in klicala po avanturi.
Skozi gozd sva prišla do vprašljivega predela, široki plazovini (kasneje ugotovljeno, da je to t. i. Široki Plaz), katera je bila dovolj kompaktna, da sva jo ucvrla čez in si prišparala del poti.
Po izhodu iz plazu sva jo najprej ubrala v desni krak a hitro zamenjala smer, saj je bila v snegu vidna manjša kloža. Nadaljnja pot je bila mix vsega, od snega, ledu, mokre trave, skal … Pri premagovanju ovir sta bila cepin in dereze nepogrešljiva spremljevalca.
Še zadnja ovira, kočljiv skalno-travnat del, zatem pa je pot postala lažja. Občutek ni varal, oprijem dereze na skali poraščeni s travo je bil slab. Iskala sem boljši položaj, da bi se lažje potegnila čez skalo. V tistem trenutku, ob premiku leve noge nazaj sem začutila, da je dereza našla boljši oprijem kar v mojem desnem stegnu.
Zaskrbljen pogled, … najboljše je bilo hitro preplezat na varnejše mesto in oceniti situacijo. Rana je delovala globoka a ni krvavela, tako da sva svojo pot nadaljevala v upočasnjenem ritmu po običajno precej spihanemu pobočju (Čelo), po katerem sva se vzpela naravnost navzgor in kmalu nad seboj zagledala Prešernovo kočo tik pod vrhom Malega Stola.
Sledil je krajši počitek pri koči, povijanje rane in preverjanje situacije ali bo dovolj moči za sestop. Večjih bolečin mi poškodba ni povzročala, verjetno je temu botrovala kombinacija še segretih mišic in adrenalina. Sestop je potekal v bolj počasnem tempu, saj se je z moje strani čutila utrujenost.
Lep sončen dan se je končal v SB Jesenice, kjer so me zašili in me prisilili k počitku. Novi podvigi nestrpno čakajo, potrebno je čim hitrejše okrevanje.
Za konec še en enkrat HVALA dežurnemu osebju SB Jesenice in Martinu za družbo in asistenco.
Slike prispeval Martin Železnik.