Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pustolovka tedna

08.02.2018
G-L:  "Kibubazin"



 

 

 

 

četrtek, 8. februar 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 858

Kibubazin - Sara Henigman - Poleti ste lahko brali njeno zgodbo o ne čisto zmagoslavnem vzponu na Elbrus

Ljubiteljica narave in gora z ne prav dolgim stažem, a obiljem prehojenih poti in še večjo mero navdušenja. Domačinka iz Ribnice in zvesta obiskovalka Sv. Ane, spretna z besedami in slikami, sicer pa producentka spletnih vsebin na eni od radijskih postaj. 

Glavne dejavnosti v naravi?
Najraje hodim v hribe, kjer se sprostim in odmislim ves stres, ki se rad nakopiči med tednom. Poleti kolesarim, rolam, tečem … Zdaj, ko je zima, pa se bolj posvetim intenzivni vadbi za štirimi stenami in teku na prostem ter za vikend hribom.

Kdaj si začela hoditi v gore?
Šele pred dvema letoma, in sicer ko sem spoznala svojega fanta Matevža, ki me je navdušil za to. Pred tem sem veliko tekla, a kaj kmalu sem spoznala, da so hribi oz. gore tisto, kar te dejansko prebudi, ti da poseben občutek. Tisti, ki rad sedi na kavču, ga ne more razumeti. Seveda ti vlije motivacijo, te vedno znova navduši, da si rečeš le: "ŠE, PROSIM!"

Kaj ti pomenijo gore?
V mojem življenju so se pojavile kot strela z jasnega. Tega nisem načrtovala in nikoli si nisem mislila, da bom kdaj dejansko hodila v gore in komaj čakala vikend, ko bom lahko nase dala pohodniške čevlje, nahrbtnik in palice ter se podala osvajat vrhove. To, da osvojiš nek hrib, bodisi nizek ali visok, je nekaj, kar te zadovolji in ti polepša dan oz. meni osebno ves teden. V gorah res odmisliš vse in si dejansko samo ti, prijatelji in lepota narave okoli tebe. Tisti moment te nič ne gane, ali so položnice plačane ali pa če v nekih oblačilih dobro izgledaš. Si samo ti in narava. Na svet gledaš z drugačnimi očmi in občutek, ki ti ga dajo gore, ko stojiš na vrhu in veš, da si to dosegel, je nepopisljivo dober. Tisti, ki ne poskusijo, ne bodo vedeli.

Zima, pomlad, poletje, jesen?
Vsak letni čas je po svoje poseben in v gorah imajo vsi štirje poseben čar. Nikoli nisem bila velika ljubiteljica zime, dokler nisem začela hoditi v naravo, v gore in odkrivati, kakšna je tam. Ko enkrat to doživiš, si želiš samo še tja. Zato definitivno gore pozimi. Čeprav je bolj mrzlo, so neverjetno pravljične.

Kje bi preživela prost vikend, teden, mesec?
Vikend v hribih. Če bi imela teden dni, bi ga preživela nekje v koči, okoli mene veliko možnosti za osvajanje vrhov in ostalih aktivnosti, ki pridejo zraven. Mesec? Huh! Pokukala bi malce izven meja Slovenije, upala, da bi mi bančni račun čez noč krepko zrasel, da bi lahko videla vse, kar imam v mislih.

Pohvali se!
Mislim, da je sam sebe pohvaliti težje kot osvojiti kakšen dvatisočak. Nerada se hvalim, raje objavim sliko in naj ona govori zase. No, pa če že moram … Vsako leto imamo pri nas zimske pohode na Sv. Ano, kjer se vpisuješ v knjigo. Zadala sem si cilj in od 172 pohodov sem jih v pol leta opravila 160. Potem pa lahko dodam še Elbrus. Čeprav hodim v gore šele dve leti, sem se lani junija podala na Elbrus, s 5642 metri najvišji vrh Evrope, in ga osvojila! Mislim, da je to velik dosežek, ki mi je dal motivacije za naprej. Na takih vrhovih pa tudi spoznaš, da je Slovenija zares lepa, in jo včasih še bolj ceniš.

Tri ture, ki so ti ostale v najlepšem spominu?
Gran Paradiso, nočni vzpon na Triglav in Piz Boe … Seveda je bilo še ogromno lepih tur, a te tri so me zdaj prešinile. Ne smem pozabiti lanskega Ciprnika. Imela sem ravno rojstni dan in fant mi je pripravil presenečenje. Do vrha je v nahrbtniku nesel torto. Niti sanjalo se mi ni!

Česa se bojiš?
Strah je votel, okoli ga pa nič ni, vsaj tako pravijo. Včasih se bojim, da je življenje prekratko in da mi ne bo uspelo videti vsega, kar si želim.

Najhujša nesreča, ki si jo doživela v povezavi z gorami?
Zaenkrat moram reči, da česa hujšega še nisem doživela (trkam). Če bi morala izpostaviti eno stvar, pa je le to, da sem na vzponu na Elbrus dobila kar hudo višinsko bolezen, ki bi se lahko takrat spremenila v kaj tragičnega, a sem jo premagala in prišla srečno gor in dol.

Tvoja življenjska filozofija?
Preveč filozofiram tako ali drugače (saj sem ženska). Moja življenjska filozofija pa bi bila: Življenje je velik oder, mi ljudje pa smo le igralci. Scenarij imaš možnost pisati sam, zato ga spiši tako, da na stara leta ne boš obžaloval trenutkov in stvari, ki jih nisi storil. Nikoli naj ti ne bo žal za trenutke, ki si jih storil, tudi če so bili napačni, čudni, bedni …

Kaj imaš vedno s sabo na turi?
Mentalno: dobro voljo, motivacijo, navdušenje, pazljivost, občudovanje. Fizično: veliko vode, planinsko knjižico, telefon, sončno kremo, dodatna topla oblačila.

Prigoda "imela sem več sreče kot pameti"?
S fantom nama je enkrat pozimi, ko sva se vozila do izhodišča, avto zdrsnil v prepad. Bil je klanec, gozdna cesta je bila poledenela in kar naenkrat je avto začel drseti nazaj. Reševala sva ga dve uri, ko je z zadnjim koncem visel čez rob cestišča. Vsa umazana in malce panična sva ga nekako spravila nazaj gor in parkirala. Pot sva nato peš nadaljevala na Debelo peč, bila je malce daljša, a brez štemplja pa ja ne bova odšla domov …

Tvoj najljubši kos opreme?
Udobni pohodniški čevlji, ki jih imam tri vrste. In nepogrešljiva kapa ali trak, ki ju imam vedno, ampak res vedno na glavi.

S kom bi šla na kavo?

Za vikend v miru spijem kavo s svojim fantom, saj se med tednom zaradi obveznosti ne vidiva dosti. Poklepetava o vsem mogočem, tudi o tem, na kateri vrh se bomo podali v bodoče … To so trenutki, ki jih najbolj cenim.

eXTReMe Tracker