Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovenski vršaci

Delo - Špela Kuralt: ... so navduševali tudi kralje

Kralj Peter v slovenskih Alpah Razstava s knjigo o ne prav raziskanih podvigih družine Karađorđević v naših gorah bo na ogled v Sloveniji in Srbiji

Dva kralja sta že stala na vrhu našega očaka Triglava. In to v časih, ko jih niso na vrh vozili s helikopterji. Posebno navdušeni nad slovenskimi gorami so bili Karađorđevići, ki so v Sloveniji preživeli vsako leto nekaj mesecev. Ljudski ustvarjalec Nani Poljanec iz Rogaške Slatine se je s strokovnjaki osredotočil na kralja Petra II., čigar najlepša leta so bila prav tista, ko je s prijatelji osvajal slovenske vrhove.

Štiri kronane glave so prevzele slovenske gore. Botanika je bila tista, ki je prepričala saškega kralja Friderika Avgusta II., da je leta 1841 obiskal Gorenjsko, v svojo beležnico pa je narisal severno steno Triglava. Kot v knjigi, ki spremlja razstavo Kralj Peter v slovenskih Alpah, piše dr. Peter Mikša, je morda prav ta risba v letih 1907 in 1909 pripeljala v naše gore saškega kralja Friderika Avgusta III., ki je prvi kralj, ki je stal na vrhu Triglava. A najpomembnejši obisk Triglava je bil zagotovo vzpon Petra II. Karađorđevića leta 1939. Takrat je kralj stal na najvišjem vrhu svoje kraljevine.

Kdor odstreli albina, istega leta umre

Že Petrov oče Aleksander I. je občudoval slovensko visokogorje. Bil je strasten lovec, maja 1922 je obiskal Pokljuko, kjer so zaman poskušali upleniti divjega petelina. Iz zapisa tistega časa lahko beremo, da lovcem s kraljem na čelu to ni uspelo, ker je bil čas ženitovanja in so se kokoši tako glasno oglašale, da so vse peteline odpeljale stran od lovcev in smrti. Kralj je v smehu dejal: »Kokoši nam begajo naše peteline.« Nani Poljanec piše, da je kralj Aleksander I. po besedah Cirila Dimnika, šefa vseh lovišč v Kraljevini Jugoslaviji, poznal vse lovske revirje na pamet. Med svojimi trofejami si je srčno želel imeti albino gamsa. Opazili so ga v bližini Kamniške Bistrice, takoj javili v Beograd in kralj je osvojil trofejo na ramenih Cirila Dimnika. Kasneje je v lovski reviji izšel članek, da kdor odstreli albina, istega leta umre. Nekaj mesecev kasneje je v atentatu v Marseillu padel kralj Aleksander.

Slovenski planinci so ob tragični smrti kralja na vrhu Triglava izobesili črno zastavo, in kot piše Mikša, so ihteli: »Kralj, naš kralj, naš planinski kralj – mrtev!« Črne zastave so izobesili tudi na vrhu Brane, na Slivnici nad Cerkniškim jezerom ter ob kamnitem križu na Donački gori. To je bila simbolika, povzema takratni zapis Mikša: »Tako plapola s štirih oglov našega slovenskega ozemlja, ki ga je blagopokojni kralj tako poznal in ljubil, kakor je ono poznalo in ljubilo njega.« Planinci so zdaj že pokojnemu kralju obljubili, da bodo zanj čuvali Jugoslavijo. Upali so v Petra II., ki jih v svoji ljubezni do gora ni izneveril.

Peter na Triglavu

Mladi Peter, ki je ob očetovi smrti štel komaj enajst pomladi, je že naslednje leto hodil v Triglavskem pogorju. Prenočil je v Staničevi koči, turo so nameravali nadaljevati proti Triglavu, vendar je vzpon preprečilo slabo vreme. Kljub temu je bil navdušen, so zapisali v Planinskem vestniku: »Malo je vladarjev v tako zorni mladosti, ki bi se mogli ponašati s takim alpinističnim uspehom. Umljivo je zato, da smo Slovenci kot planinski narod še s posebnim ponosom in z iskrenostjo vzljubili svojega mladega kralja planinca.«

Svojo najveličastnejšo turo je opravil poleti 1939, ko je s svojimi sokolskimi prijatelji osvajal Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in končno Julijce s Triglavom. V Karavankah so se povzpeli na Peč oziroma Tromejo. Avstrija je bila takrat že del tretjega rajha, zato je na kamnu beseda »Reich«. S prijatelji so osvojili tudi najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp Grintovec. Za konec so si prihranili Julijske Alpe s Triglavom. Pot so začeli v Mojstrani mimo slapa Peričnik do Aljaževega doma v Vratih. Šli so po zahtevni Tominškovi poti do Staničeve koče. Naslednjega dne do Kredarice, nato na vrh Triglava.

Da je sploh stal v Jugoslaviji, se je Peter lahko zahvalil očetovemu prijatelju, Srbu Mihajlu Pupinu, piše Mikša: »Po prvi svetovni vojni je bil leta 1919 med mirovnimi pogajanji na povabilo komaj nekaj mesecev stare Kraljevine SHS v Parizu, kjer je potekala mirovna konferenca in so risali nove meje v svetu. Pupin je izkoristil osebno poznanstvo s takratnim predsednikom ZDA in sošolcem z univerze Woodrowom Wilsonom in prek njega mu je vsaj delno uspelo ublažiti teritorialno lakoto Italije. Novo mejo so potegnili tako, da so ostali Bohinj, Bled, velik del Julijskih Alp s Triglavom in dolino Triglavskih jezer ter Zgornjesavska dolina, Kranjska Gora, Dovje, Gorje in Ribno, Bohinjska Srednja vas in Bohinjska Bistrica v Jugoslaviji.«

Pokrovitelj planiških tekmovanj

Peter je na vrh Triglava prišel s kvedrovci oziroma planinskimi čevlji, a vendar v obleki s kravato. Je bil le kralj. Ki je kljub temu svoje telo zgoraj brez nastavil fotografskemu aparatu. Ta je bil veliko z njim, saj je bil Peter navdušen fotoamater. S Triglava so mladi fantje sestopili najprej do Aleksandrove koče (poimenovana po njegovem očetu), nato prek Triglavskih jezer, Komne do slapa Savice. Na vseh pohodih je imel na kapi značko Slovenskega planinskega društva. Tudi ta, poleg drugih redkih, kot je sokolska značka prvega reda iz leta 1930, je na ogled na razstavi.

Kralj Peter pa ni le planinaril. Na Bledu, kjer so imeli Karađorđevići vilo Suvobor, danes Vilo Bled, so preživeli precej časa. Poleti zato, ker je bilo hladneje kot v Beogradu, pozimi pa zaradi zimskih radosti. Mimogrede, na Bledu se je rodil tudi najmlajši, tretji sin Aleksandra I., Petrov brat Andrej. Prav vse tri, Petra, Tomislava in Andreja, so hitro vpeljali v zimske športe. Od najpreprostejšega sankanja do drsanja in smučanja. Prav Peter je bil najbolj zagret za smučanje, s katerim se je prvič srečal leta 1931, ko je bil star osem let. Njegov prvi učitelj je bil Ljubljančan Stane Pelan, kasneje pa tudi znani igralec Demeter Bitenc.

Smučarski organizatorji so si od Petra II. veliko obetali, piše dr. Borut Batagelj. Tako je bil že leta 1936 na prvi strani zimskošportnega koledarčka upodobljen kot pokrovitelj zveze. Blejsko skakalnico, na kateri so bile tudi mednarodne prireditve, so že leta 1931 poimenovali po njem. Smučarski skoki pa so s Planico postali pomembni za smučarsko popularizacijo tako v kraljevini kot v tujini. Batagelj piše, da je bil Peter vsaj od leta 1935 pokrovitelj planiških mednarodnih tekmovanj, zmagovalec je prejel prehodni pokal, ki je bil imenovan po njem. Tega je prejel tudi Avstrijec Sepp Bradl, ki je leta 1936 prvi na svetu skočil več kot 100 metrov.

Nani Poljanec, ki ima eno največjih zasebnih zbirk Karađorđevićev, ta je na ogled v Ljudskem muzeju Rogaška Slatina (LMRS) v Aninem dvoru, je razstavo in knjigo pripravil po tem, ko je lani kupil fotografije s Petrove ture po slovenskih gorah. S tematiko se je srečal že 6. septembra 2013, ko je organiziral mini ekspedicijo LMRS na Triglav. Datum ni bil naključno izbran, šlo je za Petrov 90. rojstni dan. Z vrha je poklical najboljšega mladostniškega prijatelja kralja Petra dr. Ljubomirja Kostića. »Skoraj 90-letni možak se je v trenutku pomladil za več kot 74 let, kar je bilo slišati po njegovem deškem glasu. Zahvaljujoč njegovi prijaznosti je v knjigi objavljenih nekaj fotografij iz njegovega zasebnega albuma,« se spominja Poljanec.

Srečna leta

Pri projektu Kralj Peter v slovenskih Alpah so poleg Poljanca, Mikše in Batagelja sodelovali še prof. dr. Božidar Jezernik, dr. Sara Špelec ter Poljančev kolega zbiralec in publicist Dušan Babac. Razstava s knjigo je že navdušila Rogaško Slatino, prav tako predstavitev na Belem dvoru v Beogradu, ki se je udeležilo več kot 250 ljudi in kar sedem ambasadorjev. Zdaj nadaljuje pot v Celje, pravi Poljanec: »Nato bomo srbsko različico razstave v cirilici selili na Oplenac, v Sremsko Mitrovico, Vrnjačko Banjo, pogovarjamo se še o Novem Sadu. Razstava bo tudi v Ljubljani, načrtovana je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.«

Poljanec poudarja, da je bil obisk kralja Petra v slovenskih gorah velik simbol: »Peter je bil kralj, starešina sokolov. To je bil velik dogodek v tistem času. Ta tema je zdaj prvič resneje obdelana. Pa vendar gre za preproste stvari. Kakšen je bil, kako so se imeli, začutiš utrip časa. Sicer pa so bila to, po moji oceni, tudi sam kralj Peter to opisuje v svoji biografiji, njegova najlepša leta.«

Ko boste torej naslednjič grizli kolena, imejte v mislih, da niste »nori« le vi. So bili že kralji pred vami. Noro zaljubljeni v naše gore.

Prvi kralj, ki je stal na vrhu Triglava, je bil saški kralj Friderik Avgust III.

Najpomembnejši je bil vzpon Petra II. Karađorđevića leta 1939.

Slovensko visokogorje je občudoval že Petrov oče Aleksander I.

Nani Poljanec ima eno največjih zasebnih zbirk Karađorđevićev.

Peter je na vrh Triglava prišel s kvedrovci oziroma planinskimi čevlji, a vendar v obleki s kravato. Je bil le kralj.

Sončenje na vrhu Triglava, kralj Peter je v sredini.

Peter II. prvič na lovskem pohodu za gamsi na Brani avgusta 1934

Peter II. na smučeh leta 1931

Družina v Sloveniji (z leve): Peter II., kraljica Marija, Andrej in Tomislav Fotografije hrani LMRS

Peter na Grintovcu v obleki in značko Slovenskega planinskega društva

Peter II. in prijatelj Ljubomir Kostić na veslanju po Bledu leta 1937

Kralj Peter II. Karađorđević (tretji z leve, sedi) na vrhu Triglava s prijatelji

 25.01.2018 
Slovenski vršaci so navduševali tudi kralje

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti