Primož Blaha: ... na Vršiču 20.-21. 1. 2018
Ta vikend smo imeli občni zbor, tradicionalno v Koči na Gozdu.
Po nekaj letih nam je končno uspelo izpeljati dogodek na prvi termin, saj smo ga zaradi slabih zim vedno prestavljali tja v februar ali celo marec.
Sobota je bila kot vsako leto namenjena izobraževanju. V tej sezoni smo tudi plazovno delavnico z GRS organizirali že v decembru na Pokljuki, tako da smo imeli tokrat “mobilno delavnico”, ki jo je vodil naš mojster za sneg Jaka Ortar. Namesto vaj nekje za kočo, smo se odpravili na turo in se spotoma pogovarjali o prepoznavanju nevarnosti in odločanju na terenu.
Cesta je splužena do Koče na Gozdu, torej za ogrevanje najprej sprehod po cesti do vrha prelaza. Tam smo zavili na Vratca, pešci naravnost, smučarji po ovinkih. V manjši kotanji pod Vratci smo naredili prerez snežne odeje, ki je pokazal plast napihanega snega na babjem pšenu – odlična kombinacija za plaz! In res se je zgornjih 20 cm pri CT testu odpeljalo samo od sebe. Pa vendar so bile le malo stran razmere povsem drugačne in precej varne. Na podlagi tega smo nadaljevali turo z ustrezno izbiro smeri vzpona.
Z izobraževalnega vidika zelo dobre razmere, ki predvsem dajo vedeti, da je pozimi nujno stalno spremljanje vremena in razmer. Bilten je napovedal 3. stopnjo nevarnosti, ki je v nedeljo celo padla na 2., a bilo je več kot očitno, da so bile razmere lokalno bistveno bolj zahrtbne! To je izkusil tudi smučar v nedeljo pod Grebencem, ki se je k sreči le odpeljal po skoraj celem pobočju.
Na drugi strani Vratc smo se znašli v senci in v spustu prečili proti Slemenovi špici. Pozimi še nisem bil gor, saj tudi s smučarskega vidika ni tako zanimiva tura, tako da smo imeli tokrat dober izgovor, ko smo opazovali razmere na osojnih pobočjih. Vsaj dokler nas niso premamili čedalje lepši razgledi.
Čisto na vrhu smo se lahko malo pogreli na soncu, nato pa odsmučali nazaj v senco. Smuka v redu, nižje nekaj nadležne skorje. Nato spet vzpon do Vratc in na drugo stran, kjer je šlo odlično do ceste! Nekaj nas je šlo še do Poštarskega doma, da smo odsmučali na drugo stran v Suho Pišnico, kar je pač bolj zabavno kot po cesti.
Po vsem tem smo brez težav zmazali večerjo, nato pa se pustili popeljati na pot z našim popotnikom Tadejem in Luko Lindičem, za piko na i lepemu in poučnemu vikendu. Potem pa kar hitro med odeje, saj smo bili v nedeljo že kmalu na nogah…
Glede na napovedano vetrovno popoldne smo začeli od koče v prvem svitu, najprej seveda spet do Vršiča. Kar nekako smo se porazgubili, tako da smo ostali skupaj z Majo in Mirom, pa saj osamljeni tako nismo bili ta dan nad Vršičem! Kar nekaj jih je šlo v Butinarjevo grapo, a so zaradi napihanega snega plezali višje na levi strani. Mi smo se namenili v Pripravniško, kjer smo imeli dobre razmere in udobne stopinje, pridružila sta se nam še Bor in Jani, ki sta obrnila na začetku Župančičeve zaradi napihanega snega.
Ko smo dosegli Grebenc, se je začelo hitro oblačiti, a vetra še ni bilo in smo nadaljevali do vrha Male Mojstrovke. Čisto zgoraj spihano in pomrznjeno, nižje v kotanji super smuka in smo nadaljevali v Drevesnico. Tam je bilo sicer malo mešano z nekaj skorje, napihanim in spihanim pa še čim. Spodaj so nas smučine zapeljale prenizko, vse do potoka, ki smo ga prečili in se povzpeli malce navzgor, nato pa se na smučeh sprehodili nazaj do prelaza in po cesti spet do izhodišča. Nič novega, ampak kot vedno fajn tura.