Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za plezanje

18.01.2018
Za plezanje v Dolomitih moral zamenjati tablice na fičku
Silvo Karo edini preživeli od treh legendarnih alpinističnih mušketirjev, napisal knjigo V že razpadajoči Jugoslaviji so skozi alpinizem živeli v svoji svobodi

80. leta prejšnjega stoletja so bila zlata leta slovenskega alpnizma

 

petek, 19. januar 2018, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 1389

Slovenske novice - Tina Horvat: ... v Dolomitih moral zamenjati tablice na fičku
Silvo Karo

... edini preživeli od treh legendarnih alpinističnih mušketirjev, napisal knjigo
V že razpadajoči Jugoslaviji so skozi alpinizem živeli v svoji svobodi 

LJUBLJANA • Bili so trije mušketirji, Janez Jeglič - Johan, Franček Knez in Silvo Karo. Trije preprosti fantje iz takratne Jugoslavije so postali kralji svetovnega alpinizma. Skupaj s Pavletom Kozjekom in Slavcem Svetičičem so bili izjemna in legendarna zlata generacija osemdesetih let, ki je premikala meje mogočega v najtežjih stenah in postavljala mejnike v alpinizmu. To so bili časi, ko alpinisti še niso bili medijsko izpostavljeni zvezdniki in ko se še ni plezalo za slavo ali denar. Do konca nabiti z energijo so ti neukročeni mladci živeli svoje sanje, bili so najboljši prijatelji, in ne tekmeci, pred in med plezanjem ter po njem pa so se jim dogajale z današnjega vidika že kar neverjetne zgodbe, ki so v alpinističnem svetu postale legendarne.
Naj bo v previsnih stenah Patagonije, Himalaje ali domačih Julijcev, naj bo na predodpravnem žuru v zakajenih sobah študentskega doma, njihovo življenje nikoli ni bilo dolgočasno.

Prvič na morje konec osnovne šole

Od treh mušketirjev je ostal le še Silvo, tudi Pavleta in Slavca so vzele gore. A vendar ne ti zlati in tudi ne poznejši časi ne bodo pozabljeni, Silvo je namreč napisal knjigo Alpinist. Precej dolgo jo je pisal, tam okoli sedem let. Bili so trenutki, ko je pisanje opustil, in trenutki, ko je razmišljal, ali bo sploh koga zanimala. A rezultat je prav osupljiv, knjiga, ki smo jo skupaj še čisto svežo skoraj potegnili iz tiskarskih strojev, je izjemno zanimiva in neverjetno sočno zapisana pripoved o življenju kmečkega fanta, ki morje prvič zagleda šele na končnem izletu v osmem razredu, potem pa se z domačega Brda pri Ihanu poda v beli svet in skoraj edini iz svoje vrhunske generacije preživi viharna osemdeseta, osamosvojitvena devetdeseta leta ter tekmovalno in z egoizmom zaznamovano prvo desetletje novega tisočletja.

Da ima Silvo Karo izjemen pripovedni dar in da je knjiga zagotovo vredna branja, je prepričan tudi profesor na filozofski fakulteti in literarni zgodovinar Tomo Virk: »V knjigi ni lirskih izlivov, ni visoke filozofije, ni izživljanja s podrobnimi opisi nadčloveško težkih detajlov, hkrati je pripoved zelo tekoča in berljiva. Ko jo preberemo, je, kot da smo prebrali kak realističen roman, v katerem je zajeto bistvo neke družbe in neke dobe.«

Srečna generacija

Silvo nikoli ni niti pomislil, da bo kdaj napisal knjigo, kajti še prebral jih ni veliko, je priznal v uvodu v Alpinista. Vedel pa je, ko se je lotil pisanja, da tehnično opisovanje alpinizma nikogar ne zanima. »Tudi duhovno in filozofsko je to področje že dobro obdelano, romantičnega opisovanja sončnih vzhodov, žametnih planik in jutranje rose pa ne obvladam. Zato sem pač opisal, kaj se nam je dogajalo, pri plezanju in poleg njega. Seveda nismo samo plezali,« pripoveduje.

Najlepše in najbolj čustvene zgodbe je pisal s svojima soplezalcema Johanom in Frančkom. Z njima je opravil najtežje vzpone tistega časa in opisi, kako so se trije mušketirji v času redukcij, bencinskih bonov in parnih in neparnih registrskih tablic ter s skritimi devizami v fičku vozili v Dolomite in Centralne Alpe pa pozneje v njihov plezalski eldorado Patagonijo, kjer so pred očmi začudenih tujcev opravili z najtežjimi smermi, so izjemno dragoceni zapisi tega časa. »Mi smo v takratni že razpadajoči državi skozi alpinizem, ki se je takrat prav neverjetno hitro razvijal, doživljali in živeli svojo svobodo. Vesel sem, da sem bil del tega obdobja. Takrat je bila ena posebna energija, Juga je bila v vsesplošnem zaostanku, nam pa se je vse odprlo in smo se zapodili v Himalajo in Patagonijo, v najzahtevnejše stene. Vse bolj se zavedam, kako zelo srečna generacija smo bili,« se spominja.

Jokal kot otrok

A kako se počuti kot edini preživeli iz te zlate dobe slovenskega alpinizma? »Mi vsi smo bili prepričani, da če si dobro pripravljen, se ti ne more nič zgoditi. Potem je odšel Johan, ki je bil ekstremno dobro pripravljen. To je bil zame izjemen šok. Potem so odšli še drugi in lani še Franček. Strašno me je zvilo, jokal sem kot otrok ...«

Je morda ob vseh teh tragedijah kdaj pomislil, da bi se prenehal ukvarjati z alpinizmom? »O tem sem veliko premišljeval in se spraševal, nikoli pa nisem pomislil, da bi alpinizem opustil, saj brez njega alpinisti ne moremo in ne znamo živeti. Nekaj te vleče naprej, pri tem ne gre za smrt, ampak za ljubezen do življenja. To je tudi osnovni smisel alpinizma – ko se matraš v steni in trpiš, zagotovo ne uživaš, a ko prideš dol, življenje veliko bolj intenzivno doživljaš in ga ceniš. Ali drugače povedano, bolj garaš v steni, lepše je tvoje življenje v dolini.«

Oseminpetdesetletni Silvo je vrhunski alpinizem sklenil, leta 2007 pa je ustanovil prvi Festival gorniškega filma v Sloveniji. Letos bo potekal že dvanajstič, proti koncu februarja. Kot vsak alpinist je ob »sestopu« našel nekaj, kar ga povezuje z gorami. Iz domačih Domžal pa ga je divja in nemirna alpinistična reka odložila pod stene Kraškega roba – v Osp. »Skalo imam pri roki, vetrovno Patagonijo pa nostalgično začutim pozimi, ko po Krasu zareže ostra burja,« je še zapisal v svoji knjigi.

Oznake: ALP, BIB
eXTReMe Tracker