Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Vzpon

03.01.2018
Vzpon na najhladnejšo goro na svetu
G-L: "Dnevnik" <> Dnevnik/Planinstvo


Simone Moro (levo) na vrhu Gašerbruma 2 (8035 m), ki ga je preplezal leta 2011 s coryjem Richardsom in Denisom Urubkom.
Foto: Cory Richards

torek, 16. januar 2018, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 951

Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... na najhladnejšo goro na svetu

Simone Moro, italijanski mojster zimskih vzponov, se odpravlja na sibirsko goro Pik Pobeda, na kateri se temperatura spusti tudi pod minus 70 stopinj Celzija.

Španec Alex Txikon je v baznem taboru pod Everestom, od koder bo do začetka pomladi poskušal na najvišji vrh sveta opraviti prvi povsem zimski vzpon brez dodatnega kisika. Trinajstčlanska odprava poljskih »lednih bojevnikov« začenja iz baznega tabora z opremljanjem smeri na K2, edinega od 14 osemtisočakov, ki pozimi še ni bil osvojen. Italijanski alpinist Simone Moro, šampion zimskih vzponov v visokih gorstvih, pa si je za letos izbral povsem drugačen cilj. Potem ko je večino zim v zadnjih letih preživel na osemtisočakih, bo tokrat poskusil izvesti prvi zimski vzpon na Pik Pobedo, »zgolj« 3003 metre visoko goro v daljni Sibiriji. Sibirskega Pika Pobede ne gre zamenjati z istoimenskim najvišjim vrhom (7349 m) v pogorju Tian Shan, na meji med Kirgizijo in Kitajsko, najbolj severnim sedemtisočakom na svetu, ki prav tako velja za zelo zahteven alpinistični cilj.

Za Mora, ki ima v žepu rekordno število zimskih vzponov na osemtisočake, je »prestop« na tritisočaka vseeno logična izbira, saj ga tokrat bolj kot višina zanima celotna skrajnost razmer, še posebej ubijalski sibirski mraz. Povprečna zimska temperatura v republiki Sahi (Jakutiji) na daljnem ruskem vzhodu, kjer se v pogorju Čerski vzpenja Pik Pobeda, znaša minus 43,5 stopinje Celzija, najnižja temperatura, ki so jo zabeležili, pa je bila minus 71,3 stopinje Celzija. »To naj bi bil najhladnejši vzpon v zgodovini na najhladnejšo goro na svetu,« napoveduje 50-letni alpinist iz Bergama.

Plezanje za zgodovino

Zdi se, da je lažje osvojiti vseh 14 osemtisočakov kot enega od njih v zimskih razmerah: vse osemtisočake je, bodisi spomladi ali jeseni, osvojilo že skoraj 40 ljudi, pozimi pa je na vrhove, višje od magičnih osem tisoč metrov, stopilo le 27 gornikov. Nihče med njimi se ne more kosati s Simonejem Morom: za sabo ima 15 zimskih odprav, med njimi štiri prvenstvene vzpone na himalajske osemtisočake. Šišapangmo (8027 m) je osvojil leta 2005, Makalu (8485 m) leta 2009, Gašerbrum II (8035 m) leta 2011, predlani pa še Nanga Parbat (8126 m). Na enega od najnevarnejših osemtisočakov, ki ga je od zime 1988/1989 zaman poskušalo osvojiti več kot trideset odprav, se je s Txikonom in Alijem Sadparo, pakistanskim alpinistom, povzpel 27. februarja 2016. »Na neki način je bil Nanga Parbat vrhunec moje kariere,« je povedal Moro za revijo Climbing. »Ne toliko zaradi samega dosežka, ampak predvsem zato, ker je terjal vse sestavine, ki so me izoblikovale: vpogled, potrpežljivost, pionirstvo, vztrajnost, predanost, prijateljstvo in sposobnost trpljenja.« »Igra trpljenja« je za Mora bistvo zimskega plezanja.

Do statusa svetovne alpinistične zvezde je karizmatični Italijan prehodil dolgo in naporno pot. Od malega je raziskoval, raje sam kot s prijatelji. Njegov idol je bil Messner. Pri dvajsetih je tekmoval za italijansko reprezentanco v športnem plezanju. Pri petindvajsetih je šel prvič na Everest, prehitro se je vzpenjal, na 7400 metrih višine dobil možganski edem in se zaljubil v Himalajo. Alpinist, ki vsak dan pleza, dviguje uteži in preteče polmaraton, razume alpinizem kot odgovor na človekovo željo, da bi šel tako daleč, kot je le mogoče, tudi v neznano, kljub čedalje večji komercializaciji pa pomeni zanj Himalaja še vedno možnost za pravo, čisto raziskovanje. »Lačen sem raziskovanja, in četudi pozimi tri mesece zgolj ždim v baznem taboru in čakam na dobro vreme, se počutim kot pionir,« pravi Moro. Zimsko planinarjenje je izredno nevaren posel, zaradi boleče hladnih temperatur, orkanskih vetrov in obilnega sneženja, ki lahko kadarkoli sproži plazove, je možnost za uspešen vzpon zgolj 15-odstotna. »Treba je opustiti lakoto po vrhu in vsakršno tekmovalnost, pri zimskih vzponih moraš preživeti, ne pa izzivati narave,« pravi italijanski alpinist.

Jeza šerp

Smrt ducata plezalskih prijateljev med zahtevnimi zimskimi vzponi je spremenila Morovo razumevanje uspeha. Zanj je uspeh vsak poskus in varna vrnitev, ki mu omogoča nov poskus. »Srečen sem tudi za vsakič, ko mi ni uspelo,« pravi.

Za božič 1997 je Mora in soplezalca Anatolija Bukrejeva, njegovega najboljšega prijatelja, ter snemalca Dimitrija Soboljeva med zimskim vzponom na Annapurno (8091 m) zajel plaz. Moro je, hudo ranjen, preživel in se rešil, soplezalcev niso nikoli našli. Plaz je ujel Mora in njegova soplezalca, Coryja Richardsa in Denisa Urubka, tudi med sestopom z Gašerbruma februarja 2011. »Bil je déjà vu z Annapurne,« je povedal žilavi Italijan. Sam se je rešil iz plazu, potem pa z nečloveškimi napori iz snega in ledu izkopal še povsem zasuta Urubka in Richardsa.

Ugled, ki si ga je Moro pridobil s hitrimi in nevarnimi zimskimi vzponi v alpskem slogu, je nadgrajeval z dobrodelnimi dejavnostmi v krajih, kjer je plezal. Pred leti je zagotovil denar za nakup helikopterja, s katerim Italijani v dolini Kumbu pod Everestom opravljajo nujne reševalne polete. Vseeno pa se je aprila 2013 s šerpami pod Everestom zapletel v hud spor. S soplezalcema, Švicarjem Uelijem Steckom (ki se je lani med plezanjem v Himalaji smrtno ponesrečil) in Britancem Jonathanom Griffithom, je zaobšel skupino šerp, ki je nad 2. višinskim taborom napeljevala fiksne vrvi za vodeno komercialno skupino gornikov. Šerpe so se ujezili in začeli Moru in soplezalcema groziti. Moro jim je odvrnil z najgršo, za šerpe najbolj žaljivo kletvico (machikne). Ob vrnitvi v tabor so šerpe s trojico plezalcev neusmiljeno obračunali, grozili so jim s smrtjo, jih obmetavali s kamni in cepini, ranili Stecka in Griffitha, Moro pa se jim je moral kleče opravičiti, potem so ga za nameček še pretepli in vse tri »imperialiste« nagnali izpod Everesta. Čeprav so se medtem že javno pobotali, Mora ta incident še vedno mori.

K pastirjem severnih jelenov

Sibirski Pik Pobeda sta predlani zaman poskušala preplezati Avstrijca Matthias Mayr in Matthias Haunholder. Uspelo jima je šele spomladi, v prijaznejših vremenskih razmerah. Moro verjame, da mu lahko uspe, v njegovi ekipi so še odlična italijanska alpinistka Tamara Lunger, ruski alpinist in poznavalec pogorja Čerski Oleg Sajfulin, italijanski alpinist in snemalec Matteo Zanga in Filippo Valote Alebardi, italijansko-ruski novinar. Iz vasi Sasyr, ki je najbližje gori Pik Pobeda, se bodo najprej prebijali s sanmi, od zadnjih bivališč, ki jih uporabljajo pastirji severnih jelenov, do vznožja gore pa na smučeh. Bazni tabor si bodo verjetno postavili v snežni jami, ki jih bo najbolj varovala pred mrazom.

Odprava bo vključevala tudi »človeški vidik«, saj želijo od polnomadskih prebivalcev čim več izvedeti o tem, kako preživijo v skrajno krutem okolju. Obenem želi Moro s to odpravo vzbuditi pozornost pri ljubiteljih (gorskih) pustolovščin, ki lahko zdržijo v skrajno mrzlih razmerah. »Pogorje Čerski je zelo slabo raziskano,« so zapisali v sporočilu za javnost, »lahko bi bilo naslednji izziv za alpiniste, smučarje in avanturiste v športih na prostem.«
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker