Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Po Prontarski

13.01.2018
PRASKANJE PO PRONTARSKI SMERI (VELIKI VRH), III/3, M, 350M

 

ponedeljek, 15. januar 2018, ob 05:27, Uredništvo G-L, ogledov: 697

Freeapproved - Gregor Čolnik: Mirno in udobno na toplem, sedim v svojem stolu v prijetni dnevni sobi, se prestavljam z ene ritnice na drugo,

... gledam filme, mačka spi v naročju, druga meter stran na polici.
Kaj hočeš lepšega, življenje je lepo.

Nakar mi spet začnejo gnjavt ti alpinisti, če bi šu plezat severno steno velikega vrha. Mrzlo bo, sneg, led, megla, razmere za en drek, praskanje po skali, pršni plazovi za vrat, kamni na glavo, razgledov nič. Kako naj človek reče temu ne, seveda sem bil za!

Pa smo šli, spet v hribe za blok. Oziroma po današnjih ugotovitvah v bistu v hribe pred blok. Že smo na eno in pol urnem dostopu do stene, pa v bistvu sploh ne vem v kakšno smer so me zvabili. Je morda udobna trojka, bo mogoče celo štirica z odseki navpičnega ledu, pojma nimam.
No ko smo začeli plezati in sem bil po eni uri stanja točno tam kot eno uro nazaj, sem sklepal da bo težavnost te smeri nekaj kot "WI 3-4, M5, A6, Mah2" #prontarska

Bili smo štirje, v dveh navezah. V resnici smo večino časa stali na štantih se režali kot bedaki, in en za drugim poskušali naslednji skok, in modrovali en bolj pameten kot drug, revežu ki se je matral: "Tako, tako maš tooo, dejmo! zdej pa sam dvign levo nogo, pa jo daj tja na skalo, pa se sam potegn. Dej dej sej gre sam pejt stari sam pejt! Evo jasn k ena + ena."

Tako smo pretoolali dva zajebana skoka, in prišli do četrtega štanta, kjer se je spet upočasnilo.
Hvala bogu smo imeli s sabo svedre za led, katerih sicer nismo mogli uporabiti prav nikjer, ampak smo pa vsaj zgledali, kot da vemo kaj delamo.
Ko so začeli padati vici o Mujotu in Hasotu in smo se režali foram kot: "Ej bolan pa šta ti pištolj? Pa znaš za svatbu pa kad dode beba ...", ter ko je vsaka tretja beseda: "mensnothot, skrrr pop pop, kwak kwak kwak" smo vedeli da je čas da obrnemo.

Sploh glede na to, da smo prebili že kar nekaj časa v steni, vsi z rahlo zmanjšanim optimizmom, da je smer sploh splezljiva. In če bi nam že uspelo bi bil sestop verjetno ponoči, smo raje smuknili nazaj od kjer smo prišli.

Ker je bil vodilni v bistvu pri naslednjem skoku in ne pri štantu, smo uporabili metodo varovanja s klinom, kjer se ob koncu spusta klin sam vrne k tebi, in tako v smeri pustili zgolj dva prusika. Metoda je po rezultatu zelo podobna tisti z dvemi cepini v snegu, le da uporabiš tukaj zgolj en klin. Ampak je cel postopek tudi nam skrivnost, tako da vam ga žal ne morem razložiti.

Ugotovili smo tudi novo mero varnosti v plezanju. Pravijo da je varno, če se jaz strinjam ali pa ne vidim/vem o štrikanju za hrbtom. Priznam da včasih kar malo preveč uživam v kompliciranju in pravilnih postopkih ter varnosti, ampak če se vračamo v dolino z nasmehi na obrazu in bolečnami v trebuhu od režanja, bo že prav tako.

Za slovo nas je pa še sonce lepo pozdravilo, kjer bi se nekateri drli pooooorn in slikali kot zmešani, a jih žal ni bilo z nami, tako da smo samo slikali kot zmešani. Po kratki lekciji zvijanja štrikov in sortiranje opreme še sestop do avta in nazaj v kotlino, oz. v blok pod hribom.

Info: Veliki vrh, Prontarska smer: III/3, M, 350 m, 3-4 ure
Plezali 13.01.2018; razmere slabe (premalo snega, skoki skoraj sama skala)

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker