Turni klub GORA - Jaka Ortar: V sredo zvečer sem opravil dobri dve uri dolgo turo na Brda nad Pokljuko, še dodatnih sedem ur ...
... pa sem na Pokljuki izkopaval 2x nasedli avto.
Zgornja cesta do spomenika je mehka, na nekaj mestih so previsoki prevoji za osebne avtomobile (izkopavanje št. 1, 2 uri). Cesta od Mrzlega studenca do pl. Javornik je veliko boljša predvsem do pl. Kranjska dolina, naprej malo slabša (kolesnice, a ne pregloboke, pluženo precej ozko), a nikjer tako slaba, kot prej omenjena cesta do spomenika. Tu sem vozil z verigami, ki pa jih ne bi bilo treba. Katastrofa se je zgodila ob parkiranju pri pl. Javornik, kjer se mi je v razmočenem snegu tik ob cesti malo preveč udrlo ... pa sem zabavo pustil za nočne ure.
Sneg moker, špura proti Lipanci je bila potegnjena. Fajn je, da je tudi izven poti/špure snega povsod dovolj za vzpon in spust. Še pred Lipanco sem odvil malo po svoje in poiskal prehode naravnost proti Brdom. V gozdu je bil sneg mehak, na smučeh se mi je udiralo skoraj do kolen, palica se je ugrezala ~110 cm. Več novega snega je bilo šele nad ~1700 m, vendar je bil tudi tam že moker, k sreči pa podlaga bolj zmrznjena in se ni več toliko udiralo. Zgoraj sem prišel v meglo in ker sem bil tu šele drugič v snegu (prvič je bilo v temi), prosim turne zlodeje, da mi glede špure tokrat pogledajo skozi prste.
Sledil sem GPSu, ruševju in drevescem v območju vzhodnega grebena Brd. Sneg je bil suh šele nad ~1900 m, novega ne prav veliko, morda 20 cm. Vrh sem našel le z GPSom, a nato dočakal tudi nekajminutno razjasnitev - šele po zahodu sonca.
Spust nazaj po smučini vzpona (Mimogrede - ali v praksi kdo od vas uporablja za smučino vzpona izraz "pristopna smučina", kot ga je navedel Pavle Šegula v svojem slovarju? Samo "smučina" naj bi nastala med spustom.) z le rahlimi odkloni, saj je bila obupna difuzna svetloba. Prvih sto metrov je bil sneg odličen, pršič, nato pa tja do ~1700 m še kar OK, čutilo se je od dežja namočeno in nato zmrznjeno plast, ki pa še ni nosila teže smučarja. Niže pa polomija, mokro, mehko.
Avto sem nato izkopaval še pet ur in kljub dolgoletnim izkušnjam v tem športu nisem uspel, prebivakiral v avtu in danes poklical na pomoč: šele kombinacija džipa, vlečne vrvi, dvigalke in lesenih klad je prinesla rešitev. V snegu je namreč nekaj ledenih plasti, ki se predrejo šele pod dovolj veliko težo (Prednje gume da, zadnje pa ne!), in potem si vedno globlje.
Parkiral sem na spluženem delu, seveda. In kot zakleto v teh 18 urah ni šel mimo noben avto, gozdarjev pa tudi nisem našel zjutraj. 
Bodite pazljivi na tem parkingu, za mano je ostal ~40 cm globok snežni krater, ki sega povsem do ceste!