V naših gorah je pozimi očitno izjemno priljubljena paraolimpijska disciplina luknjanja turnosmučarske smučine, ...
... za katero še vedno prijazno predpostavljam, da gre za nevednost s strani prijateljske pehote.
Kot že velikokrat zapisano in slišano, ponavljam še enkrat osnovno pravilo: “Nikoli (z besedo: NIKOLI) v gojzarjih ne hodi po smučini, ki jo turni smučarji uporabljajo za vzpenjanje.”
Gre za resnejšo kršitev gorniškega zimskega bontona, katero bojda v puščavskih državah s šerijatskim pravom kaznujejo s tepežkanjem po podplatih in javnim sramotenjem. V našem religiozno-kulturno-anarhističnem podnebju pa Marija Snežna pravi, da se naj kar sami zmenimo med sabo.
Torej, zakaj ne tacamo turne smučine? Zaradi enostavne matematike:
1. Lepa turna smučina (ki so jo urezali in zgazili turni smučarji) ostalim smučarjem omogoča udobbno, varno in manj naporno vzpenjanje, podobno kot lepa gaz pešcem.
2. Pešcem hoja po turni smučini razen moralne opore zares ni lažja zaradi fizikalnih razlogov manjše površine čevlja, saj se jim še vedno vdira. To dokazujejo osovražene globoke stopinje, ki tako uničujejo smučino. Običajno je tudi turna smučina za pešce speljana preveč položno, sploh takrat ko v cikcaku preči pobočje.
3. In KLJUČNO - tovrstno naluknjanje konkretno zmanjša površino stika smučarske turne kože s snegom, ki začne spodrsavati, včasih tudi neprijetno zvija smučko. To lahko zmanjša trenje do te mere, da je napredovanje s smučmi po tej isti smučini nemogoče.
Točke 1+2+3 preračunane v slovenščino pomenijo, da tovrstno luknjanje nikomur ne prinese nikakršne koristi, smučarjem pa predstavlja resno in zoprno nadlogo. Le-ta inspirira sočne monologe, včasih tudi še bolj sočne dialoge z luknjači.
Krpljarji naj tukaj ravnajo po lastni vesti in presoji – v trdem jih smučina drži in ne delajo škode, v mehkem snegu pa se tudi njim vdira in smučino uničijo še bolj kot pešci. Pasje, mačje, volčje, ptičje, kačje in ostale sledi na smučini pa običajno niso problem. V trdem, strmem svetu pa tako in tako vsi prisotni po potrebi osedlajo dereze, ampak to ni predmet te debate.
Če dvignemo periskop ali rit k ostalim alpskim sosedom, bomo v visokogorju gaz klasičnih pešcev iskali zaman, ker je praktično nikoli ni. Sploh v trdi zimi in svežem snegu se v gore hodi izključno s krpljami ali s smučmi, vključujoč alpiniste, ki tako dostopajo pod steno. Izjema so poznopomladne in poletne ture v ledeniškem svetu.
Epska gaženja imajo v sebi psihološke elemente žrtvovanja in trpljenja, ki so tako priljubljeni med slovanskimi narodi, ampak po mojem skromnem mnenju so nesmiselna in sodijo na smetišče zgodovine. Iskreno ne vem, kakšna je trenutna doktrina planinskih tečajev in alpinističnih šol, ampak jaz v slovenskih gorah še nikoli nisem videl organizirane skupine pohodnikov z vodnikom, ki bi hodili s krpljami. Seveda se me slednje ne tiče in vsak naj v gorah išče svoj mir in srečo na način, ki njemu ustreza. Ampak ob tem pa naj bo obziren do drugih.
Boštjan Virc