Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Naluknjani bonton

četrtek, 11. januar 2018, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 5854

V naših gorah je pozimi očitno izjemno priljubljena paraolimpijska disciplina luknjanja turnosmučarske smučine, ...

... za katero še vedno prijazno predpostavljam, da gre za nevednost s strani prijateljske pehote.

Kot že velikokrat zapisano in slišano, ponavljam še enkrat osnovno pravilo: “Nikoli (z besedo: NIKOLI) v gojzarjih ne hodi po smučini, ki jo turni smučarji uporabljajo za vzpenjanje.”

Gre za resnejšo kršitev gorniškega zimskega bontona, katero bojda v puščavskih državah s šerijatskim pravom kaznujejo s tepežkanjem po podplatih in javnim sramotenjem. V našem religiozno-kulturno-anarhističnem podnebju pa Marija Snežna pravi, da se naj kar sami zmenimo med sabo.

Torej, zakaj ne tacamo turne smučine? Zaradi enostavne matematike:

1. Lepa turna smučina (ki so jo urezali in zgazili turni smučarji) ostalim smučarjem omogoča udobbno, varno in manj naporno vzpenjanje, podobno kot lepa gaz pešcem.

2. Pešcem hoja po turni smučini razen moralne opore zares ni lažja zaradi fizikalnih razlogov manjše površine čevlja, saj se jim še vedno vdira. To dokazujejo osovražene globoke stopinje, ki tako uničujejo smučino. Običajno je tudi turna smučina za pešce speljana preveč položno, sploh takrat ko v cikcaku preči pobočje.

3. In KLJUČNO - tovrstno naluknjanje konkretno zmanjša površino stika smučarske turne kože s snegom, ki začne spodrsavati, včasih tudi neprijetno zvija smučko. To lahko zmanjša trenje do te mere, da je napredovanje s smučmi po tej isti smučini nemogoče.

Točke 1+2+3 preračunane v slovenščino pomenijo, da tovrstno luknjanje nikomur ne prinese nikakršne koristi, smučarjem pa predstavlja resno in zoprno nadlogo. Le-ta inspirira sočne monologe, včasih tudi še bolj sočne dialoge z luknjači.

Krpljarji naj tukaj ravnajo po lastni vesti in presoji – v trdem jih smučina drži in ne delajo škode, v mehkem snegu pa se tudi njim vdira in smučino uničijo še bolj kot pešci. Pasje, mačje, volčje, ptičje, kačje in ostale sledi na smučini pa običajno niso problem. V trdem, strmem svetu pa tako in tako vsi prisotni po potrebi osedlajo dereze, ampak to ni predmet te debate.

Če dvignemo periskop ali rit k ostalim alpskim sosedom, bomo v visokogorju gaz klasičnih pešcev iskali zaman, ker je praktično nikoli ni. Sploh v trdi zimi in svežem snegu se v gore hodi izključno s krpljami ali s smučmi, vključujoč alpiniste, ki tako dostopajo pod steno. Izjema so poznopomladne in poletne ture v ledeniškem svetu.

Epska gaženja imajo v sebi psihološke elemente žrtvovanja in trpljenja, ki so tako priljubljeni med slovanskimi narodi, ampak po mojem skromnem mnenju so nesmiselna in sodijo na smetišče zgodovine. Iskreno ne vem, kakšna je trenutna doktrina planinskih tečajev in alpinističnih šol, ampak jaz v slovenskih gorah še nikoli nisem videl organizirane skupine pohodnikov z vodnikom, ki bi hodili s krpljami. Seveda se me slednje ne tiče in vsak naj v gorah išče svoj mir in srečo na način, ki njemu ustreza. Ampak ob tem pa naj bo obziren do drugih.
Boštjan Virc  

 

Oznake: smuTurno, USP

Komentiraj (15):

Andrej Kecman, četrtek, 11. januar 2018, ob 07:17

A ne, da se samo šališ?

Marjeta Štrukelj, četrtek, 11. januar 2018, ob 09:18

Ko se žlahtni turni smučar tako ortodoksno zavzema za udobje svoje kaste, podcenjeno hribovsko plebejstvo le milo gleda to visoko gospodo, kako brez sramu zasipa gaz na zahtevnejših terenih markiranih poti. Tudi pri orgazmičnem spustu jim trud luknjačev dol visi.

Lep pozdrav … včasih smučar(ka), včasih luknjač(ica)

P.S. Zadnja dva stavka sta v nasprotju z vsebino prispevka, zato tudi jaz menim, da se avtor res samo heca in sožitje v gorah še ni na smetišču zgodovine.

Matej Kucler, četrtek, 11. januar 2018, ob 09:41

Je pravilo za katerega nekateri ne vejo, da se po turni špuri ne hodi vsaj tam, kjer je pobočje široko in več možnosti za gibanje. Ne velja pa to vedno, saj so ponekod samo eni prehodi in tam se hodi in smuča.

Boštjan Virc, četrtek, 11. januar 2018, ob 11:39

Andrej, Marjeta in ostali! Naluknjana smučina ali zasmučana gaz niso ravno življenjske pomembne teme, zato sem si namenoma privoščil lahkotnejši in provokativnejši ton, a srž sporočila ostaja.

O tematiki luknjanja smučine je po forumih zapisanih veliko kreganja, vsak tukaj misli, da ima svoj prav. Sam menim, da pohodniki s tem delajo smučarjem večjo škodo kot sebi korist in si lahko samo želim nekaj več obzirnosti pri ohranjanju smučine, kjer je to možno. Vedno pač ni, to mi je jasno. V ostalih alpskih državah naluknjanih smučin praktično ni, le zakaj? Lahko si predstavljam reakcije lokalnih Avstrijcev, Švicarjev na takšno početje...

Tako v vsakdanjem življenju kakor tudi v hribih potrebujemo več medsebojnega razumevanja in spoštovanja. Gorski kolesarji, pešci, pohodniki s psi, jadralni padalci, turni smučarji - ni vedno lahko ustvariti prijaznega sobivanja. Pod črto gre zgolj za našo osebno kulturo, enako pa seveda velja tudi za kontraprimere, ki jih omenja Marjeta.

Srečno!

Andrej Kecman, četrtek, 11. januar 2018, ob 12:33

Boštjan.
Hvala za dodatna pojasnila, sedaj bolje razumem tvoj prispevek. Si bom dovolil pristaviti svoj piskrček. Mnogokrat kot lokalec potegnem novo špuro, na smučeh, peš redko. Mnogokrat srečam "luknjača", ki luknja "mojo" špuro in "moj" trud. Lepo ga pozdravim, spregovoriva par besed o vremenu, ob slovesu pa mu zaželim: "Srečno." Običajno še dodam, da mi je dolžan za pir, ker sem mu/ji olajšal pot.

Vreme se rihta, gremo v hribe, pa srečno, vsem.

Marko Kern, četrtek, 11. januar 2018, ob 20:20

Če smo že v bolj lahkotnem tonu, bi Boštjanovo pravilo po Andrejevem namigu lahko omilili v: "Nihče naj po nepotrebnem ne luknja smučarske špure. Razen, če si to gornik res iz srca želi."

Marjeta Štrukelj, petek, 12. januar 2018, ob 09:08

Slednjemu lahkotnemu na(vodilu) dodam še poprček: naj ne bo vsak breg po množičnem obisku videti v stilu »kuda idu divje svinje…«, če ni nujno, seveda. Otroška igrišča izvzeta.

Na veselo snidenje, kjerkoli že!

Robert Hočevar, petek, 12. januar 2018, ob 12:24

Boštja, zgleda, da še nisi probal. Pusti turne kože doma in se odpravi v breg. Ko boš v realnosti preveril razliko pri vzpenjanju po smučini ali v celcu, boš videl, da tvoja enačba 1+2+3 ne drži. Lažje jaz s smučmi potegnem svojo špuro, kot pa pešec. Tudi turni smučarji pri spustu pozabijo na tiste, ki se še vzpenjajo in jim veselo zasipajo vzpenjalno špuro.
Veliko užitkov v hribih vsem!

Jernej Burkeljca, sobota, 13. januar 2018, ob 05:53

Dokler sem na položnem terenu me prav malo briga kje so luknje. Čustva so obratna na strmini, še toliko bolj v tršem snegu. Ne vem zakaj je treba ravno tam po cikcak špuri, ko bi bilo hitreje direkt...

Rok Kovač, sobota, 13. januar 2018, ob 06:35

Z avtorjem se povsem strinjam glede etike vzpenjanja po gorah pozimi. Že samo, da nekdo naredi smuško gaz, drugi pohodnik jo koristi in posledično sam spremeni v svojo, turašem povsem neprimerno obliko, bi mu pri vsem tem početju že na začetku lahko kaj kapnilo, da se tega ne sme početi. Ob pomrznjenju turna špura za pohodnike postane povsem neprimerna trasa, za sestop pa še posebej. Večkrat se zgodi tudi, da po špuri smučar dohiti luknjača, ki se le stežka odloči umakniti s poti. Ob uporabi vsaj krplj, ki so v tej zimi že skoraj nuja vsakega vzpona, bi postala trasa skoraj vedno dveh linij, manjka nam gorniške kulture.

Rok Kovač, sobota, 13. januar 2018, ob 19:49

Matej, pri nas v Sloveniji očitno ne.Mene sicer generalno gledano tudi na smučini luknje kaj dosti ne motijo, Volkl kože kar dobro primejo tudi na manjših površinah. Gre za splošno gorniško etiko, urejenostjo in spoštovanjem, katerega ni v dolini in tudi vse manj v gorah. Razumem tudi, da so nekateri odseki po širini zaradi zametov ali konfiguracije terena prehodni le tam, kjer poteka smučina (gaz) ter, da se z uporabo krplj z morebitno hojo po smučini, le ta v večjem delu ohranja.

Jaka Ortar, torek, 16. januar 2018, ob 09:36

Lahko bi tudi rekli, da pešci, ki si pomagajo s hojo po smučini, za dane razmere niso primerno opremljeni. Obstaja namreč oprema, ki olajša napredovanje v zanje sicer preglobokem snegu. Lahko bi tudi pozimi imeli kakšno kontrolo opremljenosti (kot poleti okoli Triglava).

Marjeta Štrukelj, torek, 16. januar 2018, ob 22:15

Na Komni malo pred domom pridrsam po špuri vračajoč se s turne smuke. Nasproti mi, prav tako po smučini prihajata dva pešca in preplašeno opravičujoč obstaneta, ko s smučmi zapeljem ven iz smučine in ju prijazno pozdravim - še vedno nista dojela, da ju nisem nadrla, ker sta v mehkem snegu pač najlaže napredovala po smučini. Njuno nelagodje me je prizadelo. Bil je čudovit sončen dan, da bi človek objel ves svet.
Za posedovanje smučine v last ne potrebuješ bontona ampak kamen tam, kjer bi moralo biti srce.
Vaša svetost, smučar, ponos mi ne dovoli, da bi se okoriščala z vašo smučino, bom pa vsakič zadovoljna, ko bom videla luknjača, neobremenjenega z vašimi pravili.

Jaka Ortar, torek, 16. januar 2018, ob 23:00

Lepa izkušnja, zelo podobno pozitivno izkušnjo sem imel tudi sam z gorskima kolesarjema in to takima, ki dol grede po poti, namenjeni PLANINCEM, šibata "na ful".
Med srečanjem mi je na poti spodrsnilo (po lastni krivdi - sem pač tekel v klanec) in takoj sta bila ob meni vsa zaskbljena, da se mi ja ne bi zgodilo kaj zaradi njiju. Na koncu sem imel slab občutek, ker sta se zaradi moje nepazljivosti res iskreno prestrašila. Prijazno smo se pomenili, začudena sta bila, da ju nisem okrivil za svoj zdrs.

Oprostite, ga. Marjeta, malo pred Domom na Komni je pot tako široka in praktično RAVNA, da luknjači popolnoma nič ne otežijo napredovanja na smučeh. Drugo pa je, ko se desetine turnih smučarjev več sto višinskih metrov (npr. Šentanski plaz jih ima več kot 500) več dni mučijo po lepo speljani smučini po pomrznjenem strmem pobočju, ker jo je EN sam pešec uporabil za svoj vzpon, še preden je špura pomrznila. Ne morete vendar primerjati hrušk in jabolk; če poznate samo hruške, pač ne sodite o jabolkih.

Doslej še nisem srečal pešca, ki bi hodil po špuri iz hudobe, večina pač nima izkušnje s turnim smučanjem in niti ne pomisli, kako (lahko - ne vedno) oteži vzpon mnogim smučarjem. Prepričan sem, da bo večina bralcev teh strani, ki zahajajo v zasnežene gore peš, poskusila upoštevati navedene razloge za ločevanje smučarske špure in peš gazi. Vem tudi, da preponosnih ne bo prepričalo nič, pa kaj potem.

Mimogrede, kako pa je s peš sestopom po gazi na pobočju, kjer so narejene stopinje? Se lahko drsam po gazi? Tako fino gre, okoli v celcu se pa zatika. Recimo s Kredarice čez Kalvarijo v mehkem snegu, bomba! ;)

Andrej Kecman, četrtek, 18. januar 2018, ob 08:49

Marjeta.
Kratko, jedrnato, lepo zapisano bistvo.
Na pijačo te vabim in ti namenjam globok poklon,
Andrej

eXTReMe Tracker