Franci Savenc 08.01.2018 06:28 1872 0

Smučanje

Bojan Ambrožič: ... z Vršiča | Prelaz Vršič sem doslej obdelal že na številne različne načine.

Poleti in pozimi je to pomembno izhodišče za izlete v hribe. Kar petkrat sem nastopil na Teku na Vršič.
Manjka mi edino le kolesarski vzpon. Če mi kdo posodi pony, pa obljubim da naslednjič na Vršič tudi prigonim.
Danes pa sem se na Vršič podal s turnimi smučmi.

Zjutraj je vreme veliko obetalo. Vendar me je potem večino ture spet pral dež. Vršiška cesta je normalno prevozna do Koče na Gozdu. Spluženo je sicer celo do Tonkine koče. Vendar snežna barikada za Kočo na Gozdu vozilom preprečuje nadaljnjo vožnjo. Do Tonkine koče je bil vzpon s smučmi precej zopern, saj sem se moral zaradi splužene ceste ves čas držati bankine ob cesti. Višje, po zasneženi cesti pa je bilo hoditi s smučmi čisto prijetno. No, vsaj v primerjavi s tistimi, ki so se na Vršič podali peš.
Zaradi odjuge se je še s smučmi rahlo prediralo. Peš pa še toliko bolj. Tik pod vrhom prelaza sem prečil ogromen ostanek snežnega plazu, ki se je sprožil s pobočja Šitne glave.
S prelaza Vršič (1611 m) sem nadaljeval na Vršič (1738 m) – manj znan vrh po katerem je prelaz dobil ime. Med mojim vzpenjanjem na Vršič je močno zagrmelo. Žal zaradi megle nisem videl s kod točno se je sprožil snežni plaz.

Z vrha Vršiča sem odsmučal mimo Poštarskega in Tičarjevega domu nazaj na prelaz. Nato pa kar po cesti do 17. serpentine. Ker je bila malo naprej cesta kopna, sem se odločil da nadaljujem po trasi planinske poti na Vršič. Pot poteka čez gozd in čez številne potoke. Sneg je bil že tako ali tako gnil in težak za vozit. Ko temu dodate še zaraščen gozd, dobite snežni rodeo. V gozdu sem padel petkrat. Enkrat sem se zaril s smučmi v kup snega, drugič sem priletel v potok. Spet tretjič sem se ustavil v smreki.