Silvo Baznik: Četrto zgodnje dopoldne tega leta naju ujame
na poti proti vasi Planina pod Golico.
Pri vožnji z Jesenic proti izhodišču ture se pokažejo prve zaplate snega v gozdu in na Planini belina snežne odeje prekriva že ves gričevnat svet. V daljavi se kaže opevana Golica s pobočjem, s katerega je že plazilo. Parkirava pri smučišču Španov vrh in s smučmi v rokah stopiva po cesti mimo cerkvice navzdol in desno poiščeva smerne table, ki naju usmerijo na pešpot.
Stopiva na smuči in pričneva vzpon mimo bližnje hiše po griču do gozda. Hodiva po kolovozu in prečiva nekaj senožeti. Pri potoku stopiva s smuči, prestopiva potok in ponovno na smučeh nadaljujeva vzpon dokler ne doseževa gozdne ceste, kjer potekajo smučine levo in desno. Greva levo po cesti, ki preči strmi gozd, se sprva malce vzpenja in nato spušča okoli hriba. Za nama gresta turna smučarja, ki pa se kmalu obrneta. Midva se spustiva do potoka, ki teče iz grape med hriboma in tedaj se odločiva za vrnitev, saj se cesta vedno bolj odmika od želene smeri in gre v smeri Plavškega Rovta oziroma vznožja Hruškega vrha. Po vrnitvi na del, kjer sva stopila na cesto, nadaljujeva v smeri Golice in kmalu dohitiva italijanski turni par in z njima pogledava na zemljevid za uvid, kje se nahajamo. Po cesti stopimo dalje, gremo po sledeh predhodnikov mimo smerne table za sedlo Rožco do naslednjega stičišča s kolovozom, kjer zapustimo cesto in pričnemo vzpon po bregu poseke, kjer so številne smučine. Stopamo malce levo navzgor in dosežemo pašno ograjo z odprtim prehodom, kjer stopimo na drugo stran hriba v strjen gozd. Sledi spust po ozki poti, ki ga opravimo večinoma z drsenjem z izogibanju kamenja, ki štrli iz snega. Ko se pot položi, smo pri dveh potočkih., ki ju peš s smučmi v rokah prestopimo in že smo na gozdni cesti. Ob cesti sta smerokaza za Plavški Rovt in Jeseniško planino. Tu nas dohiti krpljar in v razgovoru z njim nadaljujeva vzpon po cesti, ostala smučarja pa nekoliko zaostaneta. Pot nas vodi ob robu senožeti, se vrne v gozd in iz gozda višje stopimo na Jeseniško planino, kjer je snega v ozobilju.
Pri koči na planini le zastanemo, da se ozremo na lepo zasnežena pobočja, ki so prepredena s smučinami, nato pa nadaljujemo proti zahodu po lepo narejeni smučarski gazi. Na strmini malce zaostanem, a korak za korakom me vendarle popelje do zgornjega dela pobočja, kjer so zopet smerne table.
Krpljar gre levo navzdol proti sedlu Rožca, midva s prijateljem pa po vršnjem pobočju nad planino na vrh Kleka. Sneg postane kložast, delno poledenel in prijatelj uporabi srenače, jaz pa previdno stopam brez njih ob grebenu dalje. Po nekaj minutah doseževa kotlinico med razčlenim vrhom gore, kjer stopiva s smuči. Kmalu za nama pride na vrh smučar in za njim še italijanska turna smučarja. Čeprav se sonce sili pokukati preko koprene oblakov, mu to ravno ne uspeva in na vrhu je precej hladno. Hitro narediva nekaj požirkov vročega čaja, snameva kože s smuči, nameniva nekaj minut pogledom na Golico, Struško in Vajneža, za katerim je moč videti vrhove Vrtače in Stola. S pogledom in fotoaparatom slediva hribovju nad Planico in Jesenicami. Vidiva zasneženo Mežakljo in za njo Rjavino s Triglavom, dolino Kot in Vrbanove špice s Cmirom, Luknjo nad dolino Vrat in gore nad njo ter nadaljujeva sprehod na Karavanke. Pod Klekom je sedlo Rožca in nad njim se vzpenja Hrušev vrh, v nadaljevanju grebena je Dovška Baba in za njo se šopirijo Visoki Kurjeki. Še pogled na Koprivnjak in že sledimo z očmi Dravski dolini na Avstrijskem.
Potem pa le stopiva na smuči in pričneva smučanje po sprva poledenelem snegu iščoč predele z novozapdlim snegom, kjer narediva nekaj lepih zavojev. Srečava še dvojico smučarjev, ki se vzpenjata, midva pa med prvimi smrekami smučava na zgornjo izravnavo, kjer je sneg že lepo smučljiv, a ker je nekaj skorjice, se odločiva za smučanje na planino ob robu gozda. Najdeva predele s pršičem in nižje solidnim snegom, po katerem prismučava na planino. Tu narediva ob koči daljši premor in uživava v tišini in pogledih na zasnežena pobočja. Na severnem delu opaziva nekaj turnih smučarjev, ki pričenjajo smučanje proti planini. Po zahodnem pobočju pa se vrača nama znani krpljar in tako končava odmor, stopiva na smuči in odsmučava po cesti skozi gozd na travnata zasnežena pobočja, kjer lahko narediva daljše zavoje ter tako prismučava na ovinek s smernima tablama. Tokrat ne greva čez potoka na ozko stezo, temveč slediva gozdni cesti in stari smučini. Cesta se počasi spušča v smeri Plavškega Rovta in ko se pridruži prečni cesti, zavijeva levo in po njej doseževa najine dopoldanske sledi ob potoku. Sledi rahli vzpon, ki ga opraviva brez uporabe kož, saj se sneg nekoliko lepi na smuči in nama zato ne spodrsava. Ko se cesta poravna in naredi ovinek okoli hriba, sva v nekaj minutah hoje pri smučinah desnega kolovoza. Po sprva ozkem kolovozu se spustiva na senožeti, jih presmučava, poiščeva prehod skozi del gozda na naslednje senožeti in s še enim prehodom med drevesi doseževa naslednji kolovoz s kolesnicami traktorja. Sva nad vasjo in prvimi hišami, od koder se vzpenja traktor, midva pa odsmučava med drevesi sadovnjaka do prve hiše, kjer snameva smuči.
Ozreva se nazaj in zagledava krpljarja, ki je hodil sicer po drugi poti, a končal pri isti hiši. Družno stopimo na cesto in se povzpnemo do cerkve, kjer najin spremljevalec ima avto, midva pa greva še višje do ceste ob smučišču in zaključiva turo.
Skupaj sva prehodila in presmučala trinajst kilometrov z devetstošestdesetimi višinskimi metri. Dovolj za danes in zato stopiva v avtomobil ter se odpeljeva proti domu.