Silvo Baznik: Pred leti s kolesom, danes s smučmi na isto
planino in vrh.
V meglenem jutru peljeva po avtocesti, ki jo zapustiva pri izvozu za Ljubelj. Peljeva v Tržič in nato v Lom, kjer ostane megla za nama in le še nekaj ceste ostane do parkirišča pri kamnolomu v vasi Grahovše. Sneg komaj prekriva cesto in tako prve metre narediva s smučmi v rokah. S parkirišča greva na cesto, ki se takoj vzpenja in čez kakšno minuto sva že na smučeh.
Cesta se vzpenja, midva pa se sprašujeva ali sva na pravi cesti in ko prideva do kmetije, nama to zanika tudi domačin. Ker področja ne poznava, raje greva nazaj do parkirišča, kot da bi se vzpenjala po slabo zasneženem pobočju preko grebena Konjščice in planin na želeni vrh. Spodaj snameva smuči, greva na drugi konec parkirišča po cesti in pri drugem križišču naletiva na želene oznake in zgornjo cesto, kjer ponovno stopiva na smuči in v zmernem vzponu čez travnike in skozi gozd prispeva do križišča, kjer je desno oznaka za kmetijo Rekar. Midva nadaljujeva po cesti in utirava gaz po mehkem snegu zadnjega sneženja, ki prijatelju povzroča nekaj težav in se lepi na kože na smučeh. Na srečo sneg postaja vedno bolj suh in težava je odpravljena, a tedaj na cestišču skoraj ni več snega. Cesta je splužena do tal in iščoč zasnežene predele nadaljujeva mimo zadnjih kmetij, kjer stopiva zopet na zasneženo nepluženo cesto, kjer se višina snega lepo debeli. Veje dreves se povešajo od teže novozapadlega snega in sem ter tja morava otresti veje, ki nizko visijo nad cesto.
Cesta in z njo najina pot poteka skozi gozdove, se vzpenja in spušča ter naju popelje mimo koče na zasneženem travniku Gabrčevega rovta. Stopiva naprej po cesti, ki jo kmalu zapustiva in ob markacijah na drevesih stopiva na planinsko pot, ki se vije skozi strm gozd in naju popelje na vrh gozda in na široko planjavo. Usmeriva se desno in kmalu stopiva na planino Javornik, kjer se odpre pogled na vse strani. Na planini je nekaj koč in ena od njih nudi odlično zavetrje. Pri koči sta mladeniča na tekmovalnih smučeh, ki sta naju malce pred tem prehitela, midva pa kar nadaljujeva vzpon po globokem snegu na razgledni Visoki Javornik ali kot ga tudi imenujejo Ženiklovec.
Po pobočju vijugajo turni smučarji in za njimi ostajajo sledi v pršiču. Prijatelj prvi doseže 1715 m visoki vrh, malo za njim pa še sam stopim na razglednika, na katerem je že nekaj obiskovalcev gora. Na vrh se je možno povzpeti prav tako tudi iz Medvodja kot od doma pod Storžičem, kar kažeta utrjeni gazi iz obeh smereh.
Že pri vzponu in sedaj še posebno na vrhu pogled drsi preko bližnjega Storžiča in Kriške gore na oddaljene Julijce z najvišjim Triglavom. Sledijo Karavanke z vrhom Stola za lepo vidno Begunjščico. Vrtača, Zelenjak, Palec in Na možeh so vrhovi nad Zelenico, ki jih ni mogoče prezreti. Sledi mogočno pogorje Košute in že se pogled prevesi na številne manjše in višje gore nad Jezerskim. Lepote kar ni konec. Pogled drsi po Kamniško Savinjskih gorah od Golega vrha, Bab, Rink, Kočne, Kalškega grebena, Krvavca in nato preko doline na Srednji vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh in nazaj na Storžič. Naredila sva krog na razgledniku, užila snežno lepoto bližnjih in daljnih gora in čas je za pripravo na smučanje. Pospraviva kože, stopiva na smuči in odjadrava po snežnem morju po pobočju navzdol na planino. Kratko in sladko, pravimo optimisti in z mislijo na ponovni vzpon snameva smuči, stopiva v zavetje koče in narediva odmor. Veter na trenutke močno zapiha in nato poleže, kar je delal že pri prvem vzponu in tudi pri drugem ni drugače.
Na vrhu si ponovno vzameva čas za poglede na gore in nato pričneva smučanje. Tokrat ne greva na planino temveč nad njo zavijeva levo, nižje doseževa gaz in ob njej prečiva pobočje in v južni smeri nadaljujeva proti Javorniškemu prevalu. Pri smučanju navzdol nekajkrat naletiva na ovire, ki jih predstavljajo padla drevesa, a vse brez posebnosti obideva ali v nizki preži pod njimi prideva na drugo stran. Na prevalu je razpotje, kjer nadaljujeva smučanja po kolovozu v smeri doma pod Storžičem. Dober sneg brez poledenelosti omogoča tekoče smučanje brez posebnega napora. Nižje sva, več srečanj z vzpenjajočimi smučarji imava in spodaj srečava prve sankače. Ne greva do doma, temveč nadaljujeva spust po zasneženi cesti izogibajoč se številnim obiskovalcem, predvsem sankačem. Nižje zavijeva s ceste, srečava turno smučarko, ki naju napoti na smučanje preko senožeti in to je prava izbira.
Nižje prismučava do koče ob potoku Lomščica, snameva smuči, prestopiva potok in se ponovno pridruživa sankačem na cesti. Smučava mimo številnih parkiranih avtomobilih in kljub vedno nižji snežni odeji prismučava do začetka vasi Grahovše, kjer sestopiva s smuči in narediva nekaj deset metrov do najinega jeklenega konjiča.
Po šestih urah zaključiva krožno turnosmučarsko pot. Naredila sva dobrih osemnajst kilometrov in tisočdvestošestdeset višinskih metrov in za trud na turi se odpeljeva na vročo čokolado.