Kibubazin - Sneg v gorah žal pomeni tudi povečano nevarnost plazov. Te nikakor ne sme zanemariti nihče, ki se v zimski sezoni podaja v ...
S primernim vedenjem na terenu in z ustrezno opremo pa lahko to nevarnost spravimo v obvladljive okvirje oz. vsaj odstranimo tiste subjektivne elemente, ki nas po nepotrebnem še dodatno ogrožajo.
Kdaj na turo
V starejših časih je veljalo, da se v visokogorje ne hodi vsaj dva tedna po zadnjih padavinah, pa še to ne zagotavlja plazovne varnosti. Zdaj se je to menda skrajšalo na tri dni, ampak še vedno smo neučakani, ko pride lep, sončen vikend, gore pa so na sveže okrašene s pršičem ...
Preden se pozimi torej odpravimo v visokogorje, preverimo razmere. To dandanašnji naredimo virtualno, na forumih, ki jih res ne primanjkuje. Objave je treba jemati z rezervo in na terenu sproti presojati stanje, kajti pogoji se pač nenehno spreminjajo.
Preverimo tudi stopnjo nevarnosti snežnih plazov. Pri nas za to s svojim plazovnim biltenom skrbi ARSO, na voljo pa je tudi mobilna aplikacija Snow Safe. Na kratko: stopnja nevarnosti je določena na petstopenjski lestvici, ki jo poznamo tudi z urejenih smučišč. Oceno 1 (majhna nevarnost) vidimo samo ob izteku sezone, ko snega res ni več dosti. Večino časa sta razglašeni ocena 2 (zmerna nevarnost) ali 3 (znatna nevarnost). V svežem snegu je ocena običajno povišana na številko 4 (velika nevarnost). Takrat je že bolje ostati doma ali iti kvečjemu na turo, kjer res ni posebej izpostavljenih delov, pa še tam moramo biti pripravljeni obrniti, če bi se pokazalo, da je prenevarno. 5. stopnjo nevarnosti (zelo velika nevarnost) pa smo v zadnjih letih doživeli samo enkrat, ko je v kratkem času vrglo res veliko snega. Menda ni treba poudarjati, da se takrat izogibamo hribom kakor hudič križa, če nam je življenje količkaj drago.
Ne pozabimo: res se ne splača dopustiti, da nas adrenalin in želja po dosežkih povlečeta v gore, tam pa nas ubije plaz. Kot je zapisal naš hišni gorski reševalec Filip: "Priložnosti bodo še, gora je vedno tu, mi smo pa samo ljudje."
Plazovni trojček
Včasih so te stvari veljale za luksuz, ki si ga privoščijo le najbolj zagrizeni, z razmahom zimskih gorskih športov in večjo konkurenco različnih proizvajalcev pa so se cene dovolj spustile, da ne morejo več biti izgovor. Iti v snežne gore brez plazovnega trojčka je danes tako, kot bi šli v steno brez čelade - preprosto neodgovorno …
Če se še vedno samo delate, kot da vam je jasno, kaj to je: plazovni oz. lavinski trojček sestavljajo lavinska žolna, lopata in sonda.
Plazovna žolna
Radijski oddajnik, ki ga namestimo na svoje telo pod čim globlji sloj oblek (če ga imamo na vrhu, nam ga plaz zlahka odtrga in potem nam prav nič več ne pomaga). Večino časa žolna oddaja radijski signal na frekvenci 457 kHz (ko so se začele uporabljati, so oddajale na različnih frekvencah, potem pa so se različni proizvajalci poenotili), za kar porabi zelo malo energije. Če plaz zasuje koga iz naše skupine, žolno preklopimo na sprejemanje in zvočni oz. vizualni signali na zaslončku nam pomagajo določiti lokacijo zasutega. Če imamo radi sebe in ljudi, ki z nami zahajajo na ture, kupimo digitalno triantensko žolno.
Lopata
Z njo izkopljemo zasutega. Biti mora močna aluminijasta, da z njo lahko tudi zbit južni sneg in se ne bo zlomila. Plastične lopate so skoraj neuporabne. Pri nekaterih modelih je možno podaljšati ročaj, s čimer postanejo primernejše za tiste bolj švohotne. Sicer pa je to kos opreme, ki nam verjetno pozimi pride najbolj prav - za kidanje parkirnega prostora na izhodišču, za pripravo prostorčka za malico, za prerez snežne odeje ipd.
Plazovna sonda
Sestavljiva kovinska palica, ki jo v glavnem samo nosimo v nahrbtniku. Če moramo dejansko koga poiskati v plazu, pa je ključna za določanje njegove mikrolokacije. Dolga naj bo vsaj 250 cm.
Vse ali nič
Plazovni trojček gre na vse ali nič. Tako kot derez ne smemo uporabljati brez cepina, nam tudi samo eden od elementov lavinskega trojčka ne pomaga prav nič. Če nimamo lavinske žolne, zasutega sploh ne bomo našli. Če imamo žolno, nimamo pa lopate in sonde, bomo zasutega locirali, ne bomo pa mogli natančno določiti njegovega položaja in seveda ga ne bomo mogli izkopati izpod snega. Na kopanje z rokami raje kar pozabimo, v plazovinah se sneg hitro strdi kot beton.
Opremo moramo znati uporabljati
Najpomembneje pa je, da opremo znamo uporabljati. Pri reševanju zasutega v plazu je ključna hitrost, in zasutemu tovarišu ne bo pomagala nobena žolna, če se bomo na površju šele učili, kako iskati z njo. Preberimo navodila za uporabo (naučimo se uporabljati vse funkcije, ki jih ima NAŠA žolna), nasvete iz učbenikov in na forumih ter, kar je najpomembneje, naučimo se na terenu (a seveda na varnem). Vsako zimo veliko organizacij organizira tečaje varnega gibanja v gorah v zimskih razmerah. Poleg tega ni dovolj, da enkrat poskusimo, ampak je treba vaditi, vaditi, vaditi … Zavedajmo se: če v praktični vaji zasuto žolno najdemo v nekaj minutah, to pomeni, da se bo v pravi, bistveno bolj stresni in manj predvidljivi situaciji ta čas občutno podaljšal, kar zasutemu seveda zmanjšuje možnosti za preživetje.
Kako čez nevarno območje
Vse zgoraj napisano smo upoštevali, a vseeno smo se znašli na strmem pobočju, čez katerega moramo nekako priti. Kaj zdaj?
Najprej se skušajmo izogniti temu mestu. Vedno iščemo prehode, na katerih je plazovna nevarnost kar najmanjša, npr. vzdolž grebena in ne po sredini pobočja. Klasični učbeniki priporočajo, da izdelamo prerez snežne odeje, za kar obstaja nekaj načinov. Resnici na ljubo v praksi tega večina ne počne, zdrava pamet pa pravi: če je zadeva tako sumljiva, da se nam zdi, da moramo narediti prerez, se je tako ali tako bolj zdravo obrniti.
Včasih tudi to ne pomaga, čez nevarno mesto pač moramo. Dobro je vedeti, da plaz nastane s kombinacijo treh osnovnih elementov: vremena, vrste snega in naklona pobočja. Strmejše kot je, večja je nevarnost plazov. Z vrstami snega vas ne bomo utrujali, saj razlike za občasnega obiskovalca visokogorja niso prav pomembne. Opozorimo le na pršne plazove, ki se dvignejo visoko v zrak, pride v velikih količinah svežega, suhega snega. Najnevarnejši je kložasti sneg, ko se odlomi gmota napihane skorje in drsi po gladkejših globljih plasteh snega. Pozorni bodimo tudi na plast nesprijetih zrnc starega snega globlje pod površjem.
Kako torej čim varneje čez nevarno območje?
- Plazovno nevarna območja prečkamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vedno poševno navzdol.
- Hodimo vsak posebej, razdalja med udeleženci naj bo vsaj 50 m.
- Stara gaz ali smučina ni zagotovilo za varen prehod!
- Pazimo, da nimamo rok v žepih in da jih snamemo iz zank na palicah ali cepinu.
- Odpnemo si varnostne paščke na smučeh.
- Oblečemo vetrovko, kapo in rokavice, tako da si povečamo možnosti, če nas plaz odnese ali - bognedaj! - celo zasuje.
- Premikamo se čim hitreje in se ne zaustavljamo.
Če nas zajame plaz
Do tega RES ne sme priti, ampak vseeno. Plaz se podobno kot reka hitreje premika v sredini kot ob robu in na površju kot v globini. Običajen nasvet je, da se skušamo s plavalnimi gibi dokopati do roba plazu - kako je to izvedljivo v praksi, še nismo poskušali … Ko čutimo, da se plaz ustavlja, si skušamo okrog glave in prsi ustvariti čim več prostora in s tem zalogo zraka. Ko se dokončno zaustavi in smo zasuti, se čim manj premikamo, varčujemo s kisikom in čakamo, da nas rešijo. Kričanje ne pomaga - čeprav slišimo ljudi na površju, oni ne morejo slišati nas. Seveda pa, če se le da, skušamo izkopati sebe ali vsaj kak del telesa.
Na pomoč, plaz!
Če ostanemo na površju, medtem ko tovariša zasuje:
- S pogledom spremljamo tiste, ki jih je odneslo. Skušamo si čim bolj zapomniti, kje so bili, ko jih je odneslo, in kje smo jih nazadnje videli.
- S pogledom spremljamo plaz, dokler se ne zaustavi.
- Prepričamo se, da za nas ni nove nevarnosti plazov. Postavimo "stražarja", ki nas opozori, če se sproži nov plaz.
- S cepini, smučmi, palicami itn. označimo, kje je ponesrečenca odneslo in kje smo ga nazadnje videli.
- Preiščemo področje, kjer je ponesrečenec izginil, okoli lažjih predmetov, ki jih najdemo na površju, in v bližini naravnih ovir (dreves, balvanov, sten).
- Ko ponesrečenca najdemo, ga pazljivo odkopljemo in mu nudimo prvo pomoč.
- Če ocenimo, da sami ne moremo pomagati ponesrečencu - čim prej, tem bolje.
- Hitrost je ključna! Možnosti preživetja za zasutega s pretečenim časom drastično padajo. Ko na teren končno pride gruča reševalcev z lavinskimi psi, je za zasutega najverjetneje žal že prepozno ...
Še enkrat: plaz je ena najresnejših nevarnosti v naših gorah, zato naj si ga nihče ne želi doživeti. Storiti moramo vse, da se mu izognemo. Oborožimo se torej s plazovnim trojčkom ter z dobršno mero zdrave pameti in potrpežljivosti. Če nismo dovolj prepričani vase in v svoje zmožnosti, pa se v zimsko visokogorje napotimo le v spremstvu bolj izkušenih.