Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Mala šola plazovne varnosti

četrtek, 4. januar 2018, ob 05:28, Mojca Stritar Kučuk, ogledov: 1084

Kibubazin - Sneg v gorah žal pomeni tudi povečano nevarnost plazov. Te nikakor ne sme zanemariti nihče, ki se v zimski sezoni podaja v ...

S primernim vedenjem na terenu in z ustrezno opremo pa lahko to nevarnost spravimo v obvladljive okvirje oz. vsaj odstranimo tiste subjektivne elemente, ki nas po nepotrebnem še dodatno ogrožajo.

Kdaj na turo

V starejših časih je veljalo, da se v visokogorje ne hodi vsaj dva tedna po zadnjih padavinah, pa še to ne zagotavlja plazovne varnosti. Zdaj se je to menda skrajšalo na tri dni, ampak še vedno smo neučakani, ko pride lep, sončen vikend, gore pa so na sveže okrašene s pršičem ...

Preden se pozimi torej odpravimo v visokogorje, preverimo razmere. To dandanašnji naredimo virtualno, na forumih, ki jih res ne primanjkuje. Objave je treba jemati z rezervo in na terenu sproti presojati stanje, kajti pogoji se pač nenehno spreminjajo.

Preverimo tudi stopnjo nevarnosti snežnih plazov. Pri nas za to s svojim plazovnim biltenom skrbi ARSO, na voljo pa je tudi mobilna aplikacija Snow Safe. Na kratko: stopnja nevarnosti je določena na petstopenjski lestvici, ki jo poznamo tudi z urejenih smučišč. Oceno 1 (majhna nevarnost) vidimo samo ob izteku sezone, ko snega res ni več dosti. Večino časa sta razglašeni ocena 2 (zmerna nevarnost) ali 3 (znatna nevarnost). V svežem snegu je ocena običajno povišana na številko 4 (velika nevarnost). Takrat je že bolje ostati doma ali iti kvečjemu na turo, kjer res ni posebej izpostavljenih delov, pa še tam moramo biti pripravljeni obrniti, če bi se pokazalo, da je prenevarno. 5. stopnjo nevarnosti (zelo velika nevarnost) pa smo v zadnjih letih doživeli samo enkrat, ko je v kratkem času vrglo res veliko snega. Menda ni treba poudarjati, da se takrat izogibamo hribom kakor hudič križa, če nam je življenje količkaj drago.

Ne pozabimo: res se ne splača dopustiti, da nas adrenalin in želja po dosežkih povlečeta v gore, tam pa nas ubije plaz. Kot je zapisal naš hišni gorski reševalec Filip: "Priložnosti bodo še, gora je vedno tu, mi smo pa samo ljudje."

Plazovni trojček

Včasih so te stvari veljale za luksuz, ki si ga privoščijo le najbolj zagrizeni, z razmahom zimskih gorskih športov in večjo konkurenco različnih proizvajalcev pa so se cene dovolj spustile, da ne morejo več biti izgovor. Iti v snežne gore brez plazovnega trojčka je danes tako, kot bi šli v steno brez čelade - preprosto neodgovorno …

Če se še vedno samo delate, kot da vam je jasno, kaj to je: plazovni oz. lavinski trojček sestavljajo lavinska žolna, lopata in sonda.

Plazovna žolna

Radijski oddajnik, ki ga namestimo na svoje telo pod čim globlji sloj oblek (če ga imamo na vrhu, nam ga plaz zlahka odtrga in potem nam prav nič več ne pomaga). Večino časa žolna oddaja radijski signal na frekvenci 457 kHz (ko so se začele uporabljati, so oddajale na različnih frekvencah, potem pa so se različni proizvajalci poenotili), za kar porabi zelo malo energije. Če plaz zasuje koga iz naše skupine, žolno preklopimo na sprejemanje in zvočni oz. vizualni signali na zaslončku nam pomagajo določiti lokacijo zasutega. Če imamo radi sebe in ljudi, ki z nami zahajajo na ture, kupimo digitalno triantensko žolno.

Lopata

Z njo izkopljemo zasutega. Biti mora močna aluminijasta, da z njo lahko tudi zbit južni sneg in se ne bo zlomila. Plastične lopate so skoraj neuporabne. Pri nekaterih modelih je možno podaljšati ročaj, s čimer postanejo primernejše za tiste bolj švohotne. Sicer pa je to kos opreme, ki nam verjetno pozimi pride najbolj prav - za kidanje parkirnega prostora na izhodišču, za pripravo prostorčka za malico, za prerez snežne odeje ipd.

Plazovna sonda

Sestavljiva kovinska palica, ki jo v glavnem samo nosimo v nahrbtniku. Če moramo dejansko koga poiskati v plazu, pa je ključna za določanje njegove mikrolokacije. Dolga naj bo vsaj 250 cm.

Vse ali nič

Plazovni trojček gre na vse ali nič. Tako kot derez ne smemo uporabljati brez cepina, nam tudi samo eden od elementov lavinskega trojčka ne pomaga prav nič. Če nimamo lavinske žolne, zasutega sploh ne bomo našli. Če imamo žolno, nimamo pa lopate in sonde, bomo zasutega locirali, ne bomo pa mogli natančno določiti njegovega položaja in seveda ga ne bomo mogli izkopati izpod snega. Na kopanje z rokami raje kar pozabimo, v plazovinah se sneg hitro strdi kot beton.

Opremo moramo znati uporabljati

Najpomembneje pa je, da opremo znamo uporabljati. Pri reševanju zasutega v plazu je ključna hitrost, in zasutemu tovarišu ne bo pomagala nobena žolna, če se bomo na površju šele učili, kako iskati z njo. Preberimo navodila za uporabo (naučimo se uporabljati vse funkcije, ki jih ima NAŠA žolna), nasvete iz učbenikov in na forumih ter, kar je najpomembneje, naučimo se na terenu (a seveda na varnem). Vsako zimo veliko organizacij organizira tečaje varnega gibanja v gorah v zimskih razmerah. Poleg tega ni dovolj, da enkrat poskusimo, ampak je treba vaditi, vaditi, vaditi … Zavedajmo se: če v praktični vaji zasuto žolno najdemo v nekaj minutah, to pomeni, da se bo v pravi, bistveno bolj stresni in manj predvidljivi situaciji ta čas občutno podaljšal, kar zasutemu seveda zmanjšuje možnosti za preživetje.

Kako čez nevarno območje

Vse zgoraj napisano smo upoštevali, a vseeno smo se znašli na strmem pobočju, čez katerega moramo nekako priti. Kaj zdaj?

Najprej se skušajmo izogniti temu mestu. Vedno iščemo prehode, na katerih je plazovna nevarnost kar najmanjša, npr. vzdolž grebena in ne po sredini pobočja. Klasični učbeniki priporočajo, da izdelamo prerez snežne odeje, za kar obstaja nekaj načinov. Resnici na ljubo v praksi tega večina ne počne, zdrava pamet pa pravi: če je zadeva tako sumljiva, da se nam zdi, da moramo narediti prerez, se je tako ali tako bolj zdravo obrniti.

Včasih tudi to ne pomaga, čez nevarno mesto pač moramo. Dobro je vedeti, da plaz nastane s kombinacijo treh osnovnih elementov: vremena, vrste snega in naklona pobočja. Strmejše kot je, večja je nevarnost plazov. Z vrstami snega vas ne bomo utrujali, saj razlike za občasnega obiskovalca visokogorja niso prav pomembne. Opozorimo le na pršne plazove, ki se dvignejo visoko v zrak, pride v velikih količinah svežega, suhega snega. Najnevarnejši je kložasti sneg, ko se odlomi gmota napihane skorje in drsi po gladkejših globljih plasteh snega. Pozorni bodimo tudi na plast nesprijetih zrnc starega snega globlje pod površjem.

Kako torej čim varneje čez nevarno območje?

  • Plazovno nevarna območja prečkamo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vedno poševno navzdol.
  • Hodimo vsak posebej, razdalja med udeleženci naj bo vsaj 50 m.
  • Stara gaz ali smučina ni zagotovilo za varen prehod!
  • Pazimo, da nimamo rok v žepih in da jih snamemo iz zank na palicah ali cepinu.
  • Odpnemo si varnostne paščke na smučeh.
  • Oblečemo vetrovko, kapo in rokavice, tako da si povečamo možnosti, če nas plaz odnese ali - bognedaj! - celo zasuje.
  • Premikamo se čim hitreje in se ne zaustavljamo.

Če nas zajame plaz

Do tega RES ne sme priti, ampak vseeno. Plaz se podobno kot reka hitreje premika v sredini kot ob robu in na površju kot v globini. Običajen nasvet je, da se skušamo s plavalnimi gibi dokopati do roba plazu - kako je to izvedljivo v praksi, še nismo poskušali … Ko čutimo, da se plaz ustavlja, si skušamo okrog glave in prsi ustvariti čim več prostora in s tem zalogo zraka. Ko se dokončno zaustavi in smo zasuti, se čim manj premikamo, varčujemo s kisikom in čakamo, da nas rešijo. Kričanje ne pomaga - čeprav slišimo ljudi na površju, oni ne morejo slišati nas. Seveda pa, če se le da, skušamo izkopati sebe ali vsaj kak del telesa.

Na pomoč, plaz!

Če ostanemo na površju, medtem ko tovariša zasuje:

  • S pogledom spremljamo tiste, ki jih je odneslo. Skušamo si čim bolj zapomniti, kje so bili, ko jih je odneslo, in kje smo jih nazadnje videli.
  • S pogledom spremljamo plaz, dokler se ne zaustavi.
  • Prepričamo se, da za nas ni nove nevarnosti plazov. Postavimo "stražarja", ki nas opozori, če se sproži nov plaz.
  • S cepini, smučmi, palicami itn. označimo, kje je ponesrečenca odneslo in kje smo ga nazadnje videli.
  • Preiščemo področje, kjer je ponesrečenec izginil, okoli lažjih predmetov, ki jih najdemo na površju, in v bližini naravnih ovir (dreves, balvanov, sten).
  • Ko ponesrečenca najdemo, ga pazljivo odkopljemo in mu nudimo prvo pomoč.
  • Če ocenimo, da sami ne moremo pomagati ponesrečencu - čim prej, tem bolje.
  • Hitrost je ključna! Možnosti preživetja za zasutega s pretečenim časom drastično padajo. Ko na teren končno pride gruča reševalcev z lavinskimi psi, je za zasutega najverjetneje žal že prepozno ...

Še enkrat: plaz je ena najresnejših nevarnosti v naših gorah, zato naj si ga nihče ne želi doživeti. Storiti moramo vse, da se mu izognemo. Oborožimo se torej s plazovnim trojčkom ter z dobršno mero zdrave pameti in potrpežljivosti. Če nismo dovolj prepričani vase in v svoje zmožnosti, pa se v zimsko visokogorje napotimo le v spremstvu bolj izkušenih.

Oznake: USP

Komentiraj (14):

Matej Kucler, četrtek, 4. januar 2018, ob 09:32

Pomanjkljiv članek, enaizmed manjkajočih inf. je o delanju snežnih prerezov.

Bor Šumrada, četrtek, 4. januar 2018, ob 10:35

Snežni prerezi so omenjeni v razdelku Kako čez nevarno območje v drugem odstavku.

Zagotovo pa sestavek ni namenjen podrobnejši analizi delanja snežnih prerezov, ampak splošnemu opisu postopkov. Pričakovano in logično pa je, da si podrobno znanje pridobijo/poiščejo v primerni litaraturi ali na tečajih pri ustrezno usposobljenih inštruktorjih.

Žal so pa že osnovni pojmi in postopki večini gornikov, ki se udejstvujejo v gorah pozimi, nepoznane oziroma se nevarnosti sploh ne zavedajo.

Tone Škarja, četrtek, 4. januar 2018, ob 16:12

Najpomembnejši pripomoček je skrit kakih 5 - 10 cm pod temenom čelade, le aktivirati ga je treba.

Matej Kucler, četrtek, 4. januar 2018, ob 18:09

Premalo je pisano o snežnih prerezih, le nekaj besed.
Torej bolj po načelu, kar bo, pa bo.
Tone alarm nekaj v tem smislu, obrniti se.

Jože Šolar, četrtek, 4. januar 2018, ob 21:13

Matej, umiri se že s temi prerezi. Naslov članka je Mala šola plazovne varnosti, ne prerezna dizertacija...

Matej Kucler, četrtek, 4. januar 2018, ob 21:54

Članek piše na splošno o nevarnosti v gorah in snežni prerez tudi sodi med preventivo.

Matej Kucler, četrtek, 4. januar 2018, ob 23:52

Jože šolar, ni me treba napadat, hodim 10 let redno v gore in dosedaj k sreči še nisem potreboval gorske pomoči, ker vem, kdaj imam dovolj. Naše gore poznam 1000 bolj kot lastne žepe. Nisem pa prepričan, da bo vedno tako varno in brez nesreč, dosedaj se je izšlo. Eni se še naprej hecajo, uničujejo statistiko, na koncu smo pa vsi krivi in to mi ni všeč.

Če ne razumeš drugače, najdi tiste ki so jih že večkrat reševal brez nezgode in jih plju*aj, mene ni treba.

Metod Škarja, petek, 5. januar 2018, ob 17:06

Pomanjkljivo je definirana kloža: "gmota napihane skorje". Kloža pokriva vse vrste napihanega snega, od tako rahlega, da se komaj loči od pršiča, do trde klože, po kateri lahko hodimo brez prediranja. Vse pa počijo na isti način in se na začetku kot celovita gmota odpeljejo. Skorja bolj asociira na nekaj, kar je bilo površinsko otajano in potem zmrznjeno. Pri trši kloži sicer lahko govorimo tudi o skorji, ker je značilnost take klože, da je spodaj mehkejša oz. je pod njo plast mehkejšega snega.

Jaka Ortar, petek, 5. januar 2018, ob 21:37

S strinjam z Metodom in še več - naš izraz "kloža" je neuporaben, ker uporabnikom pomeni preveč vrst snega in hkrati nobene posebej. Odkar sem prišel do te ugotovitve, izraza "kloža" sam več ne uporabljam.

"Kloža" naj bi opisovala snežno odejo (oz. njen del - le določene plasti), ki se lahko (ob določeni obremenitvi) odpelje proti dolini v obliki kložastega plazu. To, ali se v snežni odeji skriva (včasih pod "normalnim" pršičem, ki mu nihče ne bi rekel "kloža") drsna plast, po kateri bi višje plasti lahko zdrsnile v obliki kložastega plazu:
1) lahko ugotovimo samo s prerezom snežne odeje (razen, če že opazimo površinske znake, npr. napoke)
2) ni povezano samo z vetrom - tudi napihani sneg, ki ga pogosto zmotno imenujete "kloža", je lahko stabilen, dobro sprijet s podlago, in obratno, pršič lahko leži na nestabilnem napihanem snegu, in končno - za kložastim plazovom naklonjene razmere v snežni odeji niti ne rabimo nujno vetra.

Zato, ko govorim o napihanih območjih, kjer je sneg zbit zaradi vetra, raje uporabim izraz "od vetra zbit sneg" ali pa "zaradi vetra zbit sneg". S tem ne povzročam nepotrebne panike (nevarnost plazu), ki jo prinaša uporaba izraza "kloža".

Vprašanje za tiste, ki mislijo, da ima izraz "kloža" dobro definiran in uporaben pomen - kaj se zgodi s t.i. "trdo kložo", ko nanjo v brezvetrju pade 50 cm pršiča? Postane to "mehka kloža" ali sploh ni več "kloža"?

Metod Škarja, sobota, 6. januar 2018, ob 13:55

Sem pogledal po internetu, da ne bi kaj narobe zapisal. Iz kar temeljitega opisa klože oz. napihanega snega na npr. https://www.grs-kamnik.si/koristno.php?pid=8# izhaja, da sta kloža ali napihani sneg praktično sinonima (in oba vključujeta zelo različne vrste in oblike). Je pa res, ker vse več ljudi vstopa v to področje brez klasične gorniške izobrazbe in poznavanja terminolgoije, da se pomena v živem jeziku lahko pričenjata razlikovati (večina sliši za kložo oz. kložaste plazove pri kaki nesreči). Sam ne bom presojal, kaj je bolje, verjetno pa bo širša publika res pravilneje razumela, če se govori o napihanem snegu.
Zunaj večinoma govorijo o napihanem snegu (Triebschnee, drift snow), o kložastih plazovih (dobesedno plazovi snežnih plošč, Schneebrettlawine, (dry) slab avalanches), pač z vsemi različicami.

Kar pa se tiče novozapadlega snega na prejšnjem napihanem snegu pa ne vidim problema, boljši plazovni bilteni npr. pogosto omenjajo kot dodatno nevarnost, da bo nov sneg prekril prejšnje nanose in tako otežil razpoznavanje le-teh (poleg event. dodatne obremenitve).

Jernej Burkeljca, sreda, 10. januar 2018, ob 07:00

Kot že omenjeno je težava v veliki zmedi, v dojemanju kar precejšne večine ljudi, kaj pojem kloža sploh pomeni. Napihan sneg seveda ni enako kloža, čeprav ga tako dojema veliko ljudi. Če gremo po večinski rabi, bi nekako morali poiskati nov termin za kložo (ang. slab). Se mi zdi da smo priložnost uveljavitve pravilnih izrazov zamudili že pred desetletji, vsekakor pa bo za normalizacijo stanja moralo preteči veliko let in doslednosti v izobraževanju.

Glede prerezov pa... bolj kot z preobražanjem plasti snega, bi se na povsem osnovni ravni lavinskega izobraževanja morali ukvarjati predvsem z očitnimi znaki za prepoznavanje nevarnosti, kamor spadajo tudi (ali predvsem) človeški faktorji. http://features.powder.com/human-factor-2.0/

Andrej Terčelj, sobota, 13. januar 2018, ob 00:24

Slovenci smo bogati v izrazju glede vrst snega, zato ne razumem zakaj ne uporabljamo pravilnih in uveljavljenih terminov. Kot smučarja me pogreje ko vsi vriskate v pršiču, jaz pa poleg vas zavijam v mehki vetrni kloži. Seveda imamo prave termine. Poglejte si http://www.fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=143&View=1&Query=klo%C5%BEa Zakaj bi jih morali spreminjati, če zaradi lastne nevednosti ne poznamo določene vrste snega.

Kložasti sneg ali kratko kloža je vsak sprijet sneg v zgornji plasti.Kloža je sinonim za skorjo. Nastane lahko zaradi dnevnih temperaturnih razlik ali vetra, ki stisne zgolj površino snežne odeje. Kloža tako ne nastane samo zaradi vetra. Ločimo mehko kložo, ki nastane na odvetrni strani, zato se imenuje tudi odvetrna kloža. Na vetrni strani nastane trda kloža, imenovana tudi vetrna kloža ali nabit sneg.
Kadar skorja nastane zaradi tajanja in zmrzovanja se tanka plast imenuje osrenica, ki nikoli ne nosi človeka. Debela pa sren, ki človeka lahko nosi ali pa tudi ne. Odvisno od karakterja človeka :-)

Povzeto po Pavle Šegula: Sneg, led, plazovi , leto 1986

@Jaka - Kloža je za smučarja zahteven sneg, saj ne nudi enakomernega upora. Kloža opisuje samo zgornjo plast snega, ne snežne odeje. Če smučaš po novozapadlem pršiču ne čutiš spodnje mehke klože, dokler se ne sproži plaz spodnjega sprijetega snega. Za pravilen opis vrste snega jaz vedno uporabljam mehka vetrna kloža, trda vetrna kloža, sren ki nosi smučarja, osrenica,....

Jernej Burkeljca, sobota, 13. januar 2018, ob 06:05

Andrej, glede omejitve na samo zgornjo plast se težko strinjam. Očitno tudi sam vidiš težavo, ker na koncu praviš "spodnje mehke klože". Kloža je pač vsak sprijet sneg. Pika. Razlogi za nastanek so pa zelo različni. Tudi samo teža velike količine novozapadlega snega lahko tvori kložo (storm slab). Ko se na globinskem srežu odpelje nekaj metrov debela kloža, to seveda ni le zgornja plast ampak kar nekaj zaporednih pošiljk, ki pa se v takem primeru obnašajo kot eno (persistent slab/deep persistent slab).

Jaka Ortar, torek, 16. januar 2018, ob 09:22

Tudi v zelo bogatem Šegulovem slovarju je nekaj cvetk, ki jih bo treba popraviti. Med drugim klože.

Iz Šegulovega slovarja (kot sopomenko besede "kloža" navaja tudi "opoka"):
- kloža: rahlo do zelo trdno sprijet sneg, navadno zaradi vetra
- mehka kloža: rahlo sprijet, navadno napihan sneg, ki se v plazu hitro razpusti
- trda kloža: trdno sprijet sneg s plastmi z veliko strižno trdnostjo in majhnim medsebojnim trenjem, navadno nastal zaradi delovanja vetra
- odvetrna kloža: v zavetrje napihan, odložen sneg
- privetrna kloža: kloža iz napihanega, nabitega, sprijetega snega na privetrni strani
- ščitasta kloža: navadno mehka kloža na zavetrni strani, napihana v obliki ščita

Kloža ni sinonim za skorjo. V snegu, ki se lahko sproži kot kložasti plaz, se obremenitev prenaša dlje vstran od smučarja, medtem ko se pri skorjah to ne dogaja (se le udre lokalno oz. včasih radialno tik okoli noge).

Skorje je več vrst:
- "sončna", ki nastane zaradi dnevnih ciklov taljenja in zmrzovanja (osrenica),
- "dežna", ki nastane, ko od dežja omočena plast ob ohladitvi zmrzne (trenutno imamo precej te skorje pod 1800 m),
- "vetrna", ki nastane le na površini in leži na nesprijetem snegu.

V vseh teh primerih je ključno taljenje in ponovno zmrzovanje površine snežne odeje, ki se ne more sprožiti v obliki kložastega plazu.

Tudi Jernej je malo poenostavil, kloža ni "vsak sprijet sneg", ker pri "storm slab" ne gre za sprijet sneg v smislu, kot po navadi uporabljamo to besedno zvezo, ampak le za BOLJ sprijet sneg v primerjavi s sosednjimi plastmi, še vedno pa je lahko nesprijet. V takem snegu se lahko sproži kložasti plaz, vendar pa se v dolino odpelje kot plaz nesprijetega snega, saj klade takoj razpadejo.

"Deep persistent slab" - tam sploh ne gre za to, da bi bila zakopana "kloža", ampak da je med dvema plastema sprijetega snega globoko v snežni odeji nastal globinski srež, zaradi katerega lahko vse skupaj zdrsne kot kložasti plaz.

Bistvo mojega zavračanja izraza "kloža" je:
- da ga vsak razume po svoje (vprašajte še sosednje alpske narode, Avstrijci ne poznajo take klože, kot jo mi, to ni Schneebrett),
- da 99% uporabnikov SAMO Z NJIM povezuje nevarnost proženja kložastih plazov (verjetno zaradi podobnosti besed?).

Če torej v biltenu ne piše, da nastajajo "klože", ljudje ne bodo pričakovali te velike nevarnosti, ki pa se lahko pojavi še zaradi kopice drugih okoliščin. In to ni dobro.

eXTReMe Tracker