Dnevnik/Planinstvo - Gorazd Suhadolnik: ... prostega plezanja
Pred kratkim sta pri Sidarti izšli prenovljeni knjigi Slovenija – športnoplezalni vodnik in Plezališča brez meja, ki z opisi plezališč in smeri nista le obvezna literatura za plezalce, ampak pomemben kulturno-zgodovinski dokument naše dežele.
V mrzlih dneh, ko se sneg v gorah še ni umiril, led pa še ne dovolj strdil, se marsikateri plezalski konec tedna najbolj znoji po sončnih primorskih plezališčih. »Bi šla v Osp ali na Napoleonico?« je najpogostejši začetek dogovarjanja soplezalcev. »Kako dolgo vrv potrebujeva?«, »Koliko sistemov naj vzamem?«, »Boš ti imel vodniček?«
»Vodniček«, športnoplezalni vodnik, v katerem so skice stene in vrisane smeri z imeni in oceno težavnosti, je obvezni del plezalske opreme. Z njim si ne izbereš le naslednje smeri po svojem okusu, ampak si lahko vnaprej narediš načrt, katere smeri in v kakšnem zaporedju jih boš tisti dan poskušal obdelati. Plezalni vodniki, ki jih že debelih dvajset let izdaja specializirana založba Sidarta – hkrati pa jih vestno, vsakih nekaj let, obnavlja –, slovenska plezališča ne le načrtno in natančno opisujejo, ampak jih zgodovinsko sooblikujejo. Marsikaterega plezališča brez njihovega vodnika sploh ne bi bilo.
Novo: fotografije sten
Pred kratkim sta izšli prenovljeni knjigi Slovenija – športnoplezalni vodnik po skoraj stotih plezališčih v državi in Plezališča brez meja, ki pokriva plezalske terene na slovensko-italijansko-hrvaškem območju od Doberdoba do Pulja. Napisani sta v več jezikih, prodajajo ju v specializiranih knjigarnah po Evropi.
Prvi vodnik Plezališča brez meja je izšel leta 1999 in že v prvi izdaji je bilo besedilo zapisano v petih jezikih, vsako od treh regij pa je opisal domači avtor. Italijanski del se na primer začne v italijanskem jeziku in je preveden v slovenski, hrvaški, angleški ter nemški jezik. »Območje treh dežel nam je uspelo povezati v eno plezalsko regijo in ta vodnik tako pri nas kot v Trstu in na Hrvaškem dojemajo tudi kot svojega,« pravi Janez Skok, ustanovitelj in direktor Sidarte. Dodaja: »Obenem so danes tržaška plezališča in plezališča hrvaške Istre našim plezalcem tako domača, kot so italijanskim in hrvaškim domača naša plezališča. Imam občutek, da so vsi vzeli celo regijo za svoj lokalni plezalski teritorij.«
Prenovljena športnoplezalna vodnika pa nista več »vodnička«, ampak z večjim formatom že zajetna vodnika, ki omogočata boljšo preglednost pri vrisih v fotografije. Prav fotografije so poglavitna nadgradnja prejšnjih izdaj, v katerih so bile stene z vrisanimi smermi upodobljene z akvareli slikarja Danila Cedilnika - Dena, vrhunskega slovenskega alpinista in himalajca. Tako lahko plezalec po novem smer locira hkrati na realistični fotografiji in grafični skici.
»S tem želimo uporabniku hitreje razjasniti sliko o plezališču in potekih smeri,« pojasnjuje Skok. Z Denom so začeli mapirati slovenska plezališča pred 23 leti, za prvi vodnik je naredil črtne risbe 38 plezališč, v katera so vrisali približno 1200 smeri. »Oblezel je vse, tudi najbolj obskurne skale, in do danes ustvaril izreden opus risb plezališč,« pravi Skok. Po nekaj letih so črtne risbe zamenjali z akvareli, Cedilnikove skice pa so postale zaščitni znak Sidartinih vodnikov.
Ameriški in kanadski profesionalci ter alpinistični založniki uvrščajo Sidartine plezalne vodnike v svetovni vrh tovrstne alpinistične literature. Bernadette McDonald, kanadska alpinistična pisateljica in dolgoletna organizatorka gorniškega festivala v kanadskem Banffu, je po tem, ko je knjigo preizkusila v slovenskih plezališčih, izjavila, da je to eden najboljših vodnikov, ki jih je imela v rokah. Vrhunski argentinski alpinist Rolando Garibotti je pri Sidarti izdal plezalni vodnik za Patagonijo, leta 2013 pa so z njim na omenjenem festivalu v Banffu prejeli nagrado za najboljši alpinistični vodnik leta.
Nenehno posodabljanje
Vsa plezališča v posodobljenih vodnikih niso opremljena s fotografijami. Kot pojasnjuje Skok, leži večina naših plezališč v gozdu. »V teh primerih ostanemo praviloma pri skici. V veliko plezališčih so imena smeri izpisana na skalo in v teh primerih je skica marsikje preglednejša kot fotografija.«
V obeh vodnikih mrgoli vsebinskih novosti. »Dodali smo nekaj novih plezališč, od katerih bodo nekatera zagotovo obstala,« pravi Skok. »V obstoječa plezališča so dodane spremembe zadnjih dveh let: nekatere ocene so popravljene, dodani so nove smeri in sektorji, popravljeni so poteki nekaterih smeri. Ustvarjanje vodnikov je stalni proces,« pravi direktor Sidarte. Dodaja: »Knjige tiskamo v manjših nakladah, da si lahko ponatisi sledijo v krajših razmikih. V vsaki novi izdaji so popravki in dopolnila ter seveda nova plezališča. Zdaj že zbiramo materiale o plezališčih, ki bodo dodana v vodnik pri naslednji izdaji.«
Plezalni vodnik Slovenije obsega več kot pet tisoč smeri. »Kolikor mogoče natančno je bilo treba pozicionirati oziroma povezati več kot dvajset tisoč podatkov,« pravi Skok. V ozadje vodnika z risbami in fotografijami sektorja ali stene, na katerem so vrisani poteki smeri, njihova imena in ocene, je vloženega ogromno intenzivnega dela, preverjanja na terenu in sodelovanja z lokalnimi plezalci, ki praviloma preplezajo smeri in jih dobro opremijo.
»V naših prvih izdajah je bila skorajda večina smeri opremljena z navadnimi klini, po današnjih varnostnih standardih takšnih ne bi uvrstili v vodnik,« pravi Skok. »Dobro plezališče potrebuje poleg urejenosti tudi obisk in frekvenco. Plezališče, v katerem se ne pleza, se hitro zaraste in zapraši, zaradi neočiščenih oprimkov pa postane nevarno,« še pravi Skok in dodaja, da plezališč namenoma ne označujejo z zvezdicami (kakovosti). To namreč pripelje do gneče, ki pokvari dan v še tako dobrem plezališču. »Trudimo se, da so vsa plezališča, uvrščena v vodnik, zaradi nekega razloga vredna obiska,« pravi direktor Sidarte. »Mojstrstvo v skali se ne doseže z obilico plezanja v plezališčih, ki ti ustrezajo, ampak z veliko plezanja v zelo različnih tipih skale.«
Digitalna nuja
S prvim vodnikom so v Sidarti kot pionirji prostega plezanja pri nas želeli spraviti plezališča na zemljevid Slovenije pa tudi v zavest tedanjih, večinoma alpinističnih plezalcev. »Malo karikirano povedano je med pravovernimi alpinisti stare šole veljalo prosto plezanje za modno muho iz Amerike, z njim se ukvarjajo osebki s šibko lastno voljo,« se spominja Janez Skok. Zdaj ata Sidartinih vodnikov sam z določeno rezervo sledi novim tehnologijam, ki jih sprejema zgolj kot uporabno dopolnitev.
V zadnji izdaji obeh vodnikov so dodane QR-kode in GPS-koordinate parkirišč. »Pametni telefon vas pripelje do ovinka, kjer pustite avtomobil in se odpravite pod steno,« pravi Skok. Že nekaj časa je možno plezalni vodnik kupiti tudi kot aplikacijo za iOS, te dni pa prihaja na trg posodobljena izdaja tako za ios kot android. V začetku prihodnjega leta se bodo pridružile še digitalne aplikacije Plezališč brez meja.