Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Vrh Tenerifov


»Teide-ova jajca« 

četrtek, 4. januar 2018, ob 05:27, Jaša Saražin, ogledov: 563

Aktiven oddih novembra na Tenerifih - Pico Teide

Kam se odpravit na dopust novembra ... in da je dovolj toplo ... in da je morje … in seveda da so hribi ... še vedno ne na konec sveta, ampak nekje v Evropi ...Tako sva začela planirati, da bova ja oba zadovoljna z destinacijo. Paola s kopanjem in Jaša s hribi. Želela sva nekaj nevsakdanjega. Odločitev je padla: Greva na Kanarske otoke!

Divja, kamnita pokrajina vulkanskega izvora ponuja pravo kuliso za aktivne počitnice, kakršne si želiva. Odločila sva se za otok Tenerife, ki je od vseh najbolj dostopen, prevozen in raznolik. Gorništvo, kolesarstvo, treking, snorklanje, potapljanje, surfanje, kajak in kajtanje je le nekaj od aktivnosti, ki jih ta otok ponuja.

Za deset dni sva poceni najela Galloperja (Hyundajev terenec) in se lotila otoka po dolgem in počez. Nizko ceno pa je hitro upravičila srčna napaka motorja, ki je počasi sopihal v dvajseto leto svojega obstoja. Vendar s številnimi dodatnimi postanki in z veliko mero potrpežljivosti, smo vsi trije uspešno zaključili naše druženje.

V osrčju Tenerifov kraljuje vulkan Teide (3.718 m), ki je nazadnje izbruhnil leta 1909. Ta gora velja za najvišji vrh Španije in je, upoštevajoč njeno relativno višino (7500 m - merjeno z morskega dna), tudi najvišji vulkan na svetu zunaj Havajev. Vrha se lahko lotimo z žičnico, ki ti 'prihrani' več ur hoje in te v slabih osmih minutah odloži 163 m pod vrhom za 24 evrov. Vrh je 'rezerviran' le za 200 izbrancev na dan. Mesto v to elito si lahko zagotovimo z brezplačno rezervacijo, ki pa jo je potrebno izvesti nekaj mesecev pred prihodom. Tako je kljub številnim avtobusom, ki dnevno polnijo žičnico, vrh obvarovan pred množico.

Še po temi sva štartala s parkinga na višini približno 2300 metrov in začela z lahkotnim vzponom po kolovozni poti, ki se je položno vila med peščenimi vzpetinami. Prvi sončni žarki so začeli razkrivati kontrastne barve mesečeve pokrajine okoli naju. Krajšanje serpentin ni dovoljeno, zato sva spoštujoč pravila parka, počasi nizala serpentino za serpentino. Ob poti so naju gledale črne, orjaške, kamnite krogle, ki so mirno sedele na mesečevi pokrajini. Nastale so iz vrele lave, ki se je, podobno kot snežna kepa, večala kotaleč se po pobočju. Izoblikovala so več metrov visoka, tako imenovana »Teide-ova jajca«.

Tik pod vrhom Montana Blanca (2748 m), je pot za Teide zapustila kolovoz in se začela strmeje viti sprva med grmičevjem, kasneje pa med kamenjem. Na 3260 m višine sva dosegla zavetišče Altavista, kjer je strmina pobočja popustila. Luksuzen predprostor z avtomati za pijačo in prigrizki je bil odprt, preostanek kompleksa pa zaklenjen (najverjetneje le do popoldneva, ko znova sprejmejo pohodnike).

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sva nad zavetiščem ponovno ugledala težko pričakovani vrh, ki je bil tedaj že precej blizu. Kmalu za tem, se je najina pot priključila na širšo, tlakovano, razgledno pot, okoli vršnega dela Teide. Le ta turiste, ki so na Teide prispeli z žičnico, varno, po plastnici pripelje do dveh razglednih točk, ki sta od zgornje postaje, vsaka v svojo smer, oddaljeni približno 500 m. Ob 13:15 sva prispela do zgornje postaje žičnice na 3555 m. Ker sva bila točna, je lahko takoj sledila težko pričakovana legitimacija z dovoljenjem in potnimi listi. Ko so se za nama zaprla vratca pri varnostniku, naju je do vrha ločil le še strm vzpon po ozki tlakovani stezi. Vrh je bil že skoraj tu, vendar pripekajoče sonce in redek zrak sta poskrbela, da sva teh zadnjih 163 m višine premagovala občutno počasneje kot običajno.

Tik pod vrhom sva zagledala krater iz katerega so se marsikje dvigale meglice žvepla, po katerem je pogosto tudi zasmrdelo. Na vrhu sva se usedla na tla in večinoma sama, dobro uro uživala v izjemnih razgledih in lokalni pašteti. Z vseh strani naju je obdajalo morje, ki je bilo pokrito z rahlo kopreno. Videli so se prvi sosednji otoki: Gomera, Palma in Gran Canaria. Ko naposled le vstaneva, ugotoviva, da je Paolin anorak ves zluknjan, Jašine hlače pa so na zadnji plati ostale brez barve. Tako so nama rožice iz žveplove soli »začinile« to avanturo.

Povratek je potekal po isti poti brez večjih posebnosti. Premlevala sva kako bi ponovno izbrala 5-urni pohod v vsako smer, namesto 8-minutne žičnice, kako se je splačalo rezervirati mesto na vrhu in kakšno srečo sva imela, da sva ga na rezerviran datum, zaradi dobrega vremena, lahko tudi dosegla. Ko sva v soju čelk zagledala najinega Galloperja sva lahko le potrdila, da je za nama nova nepozabna avantura, ki kliče po še več takih.

Paola Trupac in Jaša Saražin

eXTReMe Tracker