Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zbiralci perja

Dnevnik/Kolumna - Goran Vojnovič: Ob izteku prejšnjega leta nas je šokirala novica, da se na Mount Everest po novem ne bodo smeli povzpeti ...

... ljudje, starejši od petinsedemdeset let. Takšne diskriminacije svobodoljubni svet ne pomni, vse odkar so v nekem ljubljanskem lokalu prepovedali vstop otrokom, ki so nadlegovali v lokalu udomačene mačke. Zares grozljivo! Samo pomislite, kako ponižano se mora počutiti revež, ki so mu pravnuki pod novoletno smreko pustili letalsko karto za Nepal, rezervacijo ležišča v nepremočljivem šotoru, nove palice in dereze ter telefonsko številko gospoda Šerpe, ki mu bo pokazal pot na vrh sveta.

V Domu starejših občanov v Trnovem so nadobudnemu alpinistu že pripravili poslovilno zabavo, prijateljice, s katerimi ob torkih igra monopoli, so mu spletle topel volnen šal, njegova žena si je doma na hladilnik za vsak primer prilepila listek s številko veleposlaništva Republike Slovenije v Indiji, novinarji Slovenskih novic pa so pripravili udaren članek z naslovom »Dedek na vrhu sveta« in čakali le še na fotografijo moškega, ki se sedem tisoč metrov nad morsko gladino oprt na hojico upira snežnemu metežu. Potem pa je bilo vsega konec, še preden se je sploh začelo.

Seveda lahko človek razume, da se Nepalcem ni več ljubilo iskati ljudi, ki so med vzponom na Everest pozabili, kam so sploh namenjeni, in ki so naveličani sprehajanja po mrazu sredi Himalaje iskali slaščičarno Zvezda, da bi v njej spili kamilični čaj in se malo pogreli. A popolna prepoved dostopa je vseeno nekoliko pretiran ukrep.

Nepalske oblasti bi namreč lahko imele vsaj malo razumevanja za ljudi, ki so se le ustrašili, da jim bo življenje minilo, ne da bi doživeli, kar si vsak človek, ki da kaj nase in na svoje življenje, želi doživeti. Tudi na vzhodu bi morali vedeli, da je v brezbožnem zahodnem svetu zavladala panika in da je ljudi strah, da jih bo pobralo, še preden bodo pretekli Kitajski zid, preveslali Pacifik, poskusili tenstan suši z omako iz kostanjeve smole, se udeležili piknika stranke SDS v Lepeni in položili roko na levo ritnico Kim Kardashian. Strah jih je torej, da bodo umrli, ne da bi v resnici živeli, zato je prepovedati vzpon na Mount Everest tistim najbolj paničnim med njimi, tistim, ki se jim čas najhitreje izteka, skrajno kruto, brezvestno dejanje.

Ker niso ljudje sami krivi, da so podlegli pritisku časa, si pri svojih rosnih sedeminsedemdesetih zaželeli na instagramu objaviti selfie z najvišje gore na svetu in prejeti zanjo osem tisoč osemsto oseminštirideset lajkov. V Nepalu se najbrž ne zavedajo, da mi tukaj živimo v času pahorjanstva, ko se ljudje drug za drugim preobražajo v izpraznjene podobe na družbenih omrežjih, zamišljene in ustvarjene le zato, da bi bile všečne čim večjemu številu neznancev. Ljudje postajajo piarovski projekti in namesto iz mesa in krvi so sestavljeni iz fotošopiranih obrazov, jedi in eksotičnih krajev.

Mi zato le še stežka ločujemo med zadovoljevanjem lastnih želja in zadovoljevanjem pričakovanj svojih sledilcev in prijateljev, zato tudi marsikdo, ki še nima težav z demenco, nekje na poti na Himalajo, na Maldive ali Galapagos pozabi, ali se je tja namenil zaradi sebe ali zaradi ljudi, ki mu bodo v svojih pisarnah in stanovanjih zavidali njegov začasen pobeg iz meglene, mrzle in onesnažene realnosti.

In kot smo nekoč zaradi drugih zbirali nemške avtomobile, švicarske ure in italijanske čevlje, danes pač zbiramo ekstremna doživetja in se kitimo z njimi kot z okrasnim perjem. Obiskujemo še neobiskane konce sveta, se z mačetami prebijamo skozi pragozdove in bosonogi lazimo čez ledenike, vse pa le zato, da bi naši grosupeljski sosedje zavzdihnili točno tako, kakor so zavzdihnili takrat, ko se je sosedov gastarbajterski sin v novem golfu vrnil iz Düsseldorfa. In če si bil v tistih časih luzer, če se s Švabskega nisi vrnil s švabskim avtom, si danes luzer, če v Ugandi nisi srečal goril ali če na Nou Campu nisi videl vsaj dveh Messijevih golov.

Zato si ni težko predstavljati, kako težko je pri srcu tistemu revežu iz Doma starejših občanov v Trnovem, edinemu članu tamkajšnjega pevskega zbora, ki še ni osvojil Mount Everesta. Ni si težko predstavljati, s kakšnim prezirom in pomilovanjem ga gledajo njegovi prijatelji, ko se ne zmore in ne zna pridružiti njihovemu pogovoru o tem, kako takrat, ko stojiš na osem tisoč osemsto in še nekaj metrih, ne čutiš ničesar, ker glava na takšni višini ne deluje in jo mora telo v nekem trenutku samo od sebe odnesti z vrha navzdol, in kako šele takrat, ko se spustiš tisoč metrov nižje, začneš počasi doumevati, kaj si pravzaprav tam zgoraj doživel, in kako velika in kako nepozabna in kako spektakularna dogodivščina je to bila in kako je bilo stati na vrhu Everesta neprimerljivo z vsemi drugimi doživetji, kako je bil to nesporen vrhunec tvojega življenja.

In predstavljajte si zdaj tega sedeminsedemdesetletnega reveža, ki mu zavoljo samovolje nepalskih oblasti ne bo dano, da bi doživel nekaj tako izjemnega, reveža, ki bo svojih zadnjih deset, morda celo dvajset let preživel v zavedanju, da bo njegovo življenje ostalo neosmišljeno, reveža, ki bo pričakal smrt, ne da bi svoje življenje pripeljal do vrhunca. Predstavljajte si reveža, ki si bo pred smrtjo zaželel, da se sploh ne bi rodil.

Če našemu ministru za zunanje zadeve ne bi bilo tako malo mar za naše upokojence, bi svojemu nepalskemu kolegu že poslal ostro protestno noto.

06.01.2018
Goran Vojnović: Zbiralci perja

 

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45946

Novosti