Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Neznani

2009, str. 82-83
Neznani vrhunski alpinisti med nami

¹ Tudi letos jo je še.

G-L, 24.12.17: Pod Črno prstjo je umrl Cveto



Cveto Kemperle, 2. april 2017 - foto: Jože Mihelič
 

sreda, 3. januar 2018, ob 05:29, Urednik G-L, ogledov: 2056

Planinski vestnik - Joža Mihelič: ... vrhunski alpinisti med nami - Cveto Kemperle

Konec avgusta me je hribovski prijatelj po elektronski pošti vprašal, ali poznam starejšega alpinista na priloženi sliki, ki jo je njegov prijatelj posnel na vrhu Špika, ko je omenjeni neznanec sam samcat izplezal iz Direktne smeri. Takoj sem pomislil, da je bil to najbrž Cveto Kemperle, s katerim sva prijatelja iz mladih dni. Vem, da že lep čas vsako leto solira Direktno¹.

Intuicija me ni izdala in zares se je pokazal na sliki, siv, kar je pri šestdesetih povsem normalno, vendar kljub temu vsa leta enako vitalen, tih častilec gorske lepote. Tokratna solo ponovitev je bila menda osemnajsta! Kovač v jeseniški železarni je našel druščino med gorjansko-blejskimi alpinisti take vrste, da so že kot mladeniči segali po naslovih državnih prvakov v smučarskem teku in od tam prestopili v alpinizem. Z uspehi, ki tudi v alpinizmu niso bili majhni, se niso nikoli kaj prida hvalili, kajti dokazali so se že zdavnaj. Postali so klapa, ker je tudi Cveto iz istega testa. Tudi on je bil neke vrste državni prvak v smučanju, čeprav ni imel za pot v vrhunski šport na svoji Bači pri Podbrdu niti najmanjših pogojev. V debelem, tudi novem snegu se je sleherni smučarski dan prebil po strmih, neskončno dolgih in plazovitih žlebovih nad vasjo do Bisagarjevega rovta in naprej na Koblo, kjer se nam je pridružil na smučanju. Šele ko sva nekoč z bratom Tinetom izplezala iz Zlatorogovih stez v Triglavu, sem opazil, da tudi pleza, kajti tistega dne smo se srečali na izstopu Ljubljanske smeri.

Ljudi v Baški grapi sem spoznaval postopoma. Otroci smo srečevali vaškega pastirja, doma iz Podbrda, in se nam je zdelo čudno, da ne zmore reči č, ž ali š. »Reci žaba,« smo bili poredni. Zdaj vem, da so okoli leta 1250 tiste kraje naselili z Nemci, tako da se na Bačo pride iz Podbrda po cesti skozi dolino Kacenpoh (Katzenbach – Mačji potok). Kasneje sem imel sošolce, ki so se v višje razrede osemletke k nam v Bohinjsko Bistrico vozili skozi tunel. Nekoč, že v študentskih letih, ko sem s smučmi stal na vrhu Črne prsti, sta se neznana smučarja odpeljala po njenem gladkem južnem pobočju, nekakšni Krnski plošči v malem, le da je bolj skrita očem! Sledil sem jima in med pomladnimi zvončki na spodnjem robu snegov našel čudovit svet, ki sem mu ostal zvest do danes. Od takrat so tiste gore zame »Peči« in ne »Spodnje Bohinjske gore«, česar celo med Bohinjci doslej nisem slišal reči nikogar. (Upam, da me bo slišal kakšen kartograf in prav zapisal na karto, kajti gore kot vzvišene svetniške zavetnice (Stanko Klinar) nikakor ne morejo biti »spodnje«, pa četudi je to lahko v zvezi s Spodnjo Bohinjsko dolino.)

Med prijatelji vseh starosti, ki sem jih našel tam, sta bila tudi Cvetova starša, mama Angela in oče Albin, ki je kot zadnji izdeloval najboljši sir na Bači po pristnem tolminskem receptu. Takrat sem opazil, kakšno skrb ima Cveto za svoj dom, ki stoji v tako strmem (in slikovitem) svetu, da morajo celo kokoši imeti sleherni dan privezane košarice, da se jim jajca ne skotalijo v dolino. V nekem ranem zimskem jutru sem tam tudi izvedel, da ob svitu tišči sonce mraz pred seboj. Kako lepa primerjava na oster jutranji mraz, ki zareže! Navadil sem se, da sem dvema starejšima prijateljema, Albinu Kemperlu in Jožetu Torkarju s sosednjega Kala, vsako leto pred novim letom odnesel koledar. Pa sem nekega leta našel Angelo v črnem in potem ves žalosten gazil čez Kalarsko Brdo proti Kalu ter tam naletel na prazno hišo in hlev. »Kaj niste vedeli?« me je vprašala soseda, ena od petih preostalih ljudi v vasi. »Jože se je ubil na stopnicah v lastni hiši,« pa ni nikoli pil.

V zadnjem času imam odlične stike z Osnovno šolo Simona Kosa iz Podbrda. Njihovi šolarji nikoli ne razočarajo. Kljub temu da je šola majhna, imajo planinsko skupino brez primere, veliko in vitalno. Pravi nasledniki Anderletovega planinskega društva, ki živi in uspeva, ker v njem delujejo člani tipa Cveto Kemperle. Zaradi takih in podobnih zgodb mi je povsem jasno, zakaj se nikoli čisto zares ne odveže od svoje Bače, ki je med pravimi domačini v resnici »Baca«. Do konca je zvest in vdan svojemu domu, Črni prsti in kot pravi Primorec tudi domačim, družini, zato mu najbrž tudi pustijo njegovo silno strast, ker drugače ne kadi in ne pije. Kako pa tudi bi, če pri šestdesetih solo zleze slavno in neskončno lepo, vendar spoštljivo navpično, gladko in težko Direktno v Špiku.

Iz pesmi slavnega črnega pevca in trobentača Armstronga sem se naučil, da prijateljski »kako si kaj« v resnici pomeni »rad te imam«. Zato se pravim prijateljem ob ponovnem srečanju zasvetijo oči. Iskreni čestitki za izjemni podvig bi rad dodal, da je osemnajst čudovita številka, ker lahko osem neskončno dolgo »voziš« s prstom, pa se nikoli ne izteče in nikamor ne zatakne, enka spredaj pa ji dodaja pomen redkih, ki dosežejo magično »No. 1«. Prav zaradi »šestdesetke« s tem v zvezi, zaradi njenega pomena, ki se mu reče zvestoba, ki ustvarja izjemne posameznike.

Oznake: ALP, PV

Komentiraj (1):

Peter Podgornik, sreda, 3. januar 2018, ob 18:33

Cveto, naše poti so se občasno križale polna štiri desetletja; najprej smo nerodni dolinci s spoštovanjem občudovali kako smučaš. Sledila so leta, ko si s kolegi redno obiskoval spominski plezalni tabor pod Mangartom in vedno ste kaj konkretnega splezali v stenah nad Belopeškimi jezeri.
Bil si mi v veliko pomoč pri izdelavi spletnega vodnika po primorskih stenah; kot izreden poznavalec sten in strmin v Pečeh si na skromen način za vedno obogatil zbirko vzponov v skali in samotnih smučarskih spustov v tebi tako ljubih gorah.

Počivaj v miru

eXTReMe Tracker