Bistvo in učinki plazov — Vreme, snežne razmere in značaj terena — Smučarju sta potrebna hladnokrvnost in rdeča rešilna vrvica
Jutro, 24. december 1937
Strašna in neustavljiva je videti sila, ki jo predstavlja z belih pobočij v dolino grmeči snežni plaz. In vendar so možnost, da se izognemo njegovim nevarnostim ali da jih vsaj zmanjšamo kakor so to storili v mnogih alpskih predelih, kjer so vsaj najvažnejše gorske ceste in železniške proge na primeren način zavarovali pred plazovi.
Znanost je z vso natančnostjo proučila bistvo in učinke plazov in o tem obstoji cela obsežna literatura. Od vsakega zimskega športnika tedaj lahko zahtevamo, da se je pobavil teoretično s tem smrtonosnim naravnim pojavom. Samo lahkomiselnost in nevednost sta v večini primerov povzročili katastrofe, ki bi se jih bilo mogoče izogniti. Pravi prijatelj gora, ki naravo ljubi, a njene nevarnosti obenem pozna, ve da mora glede možnosti plazov upoštevati vreme, snežne prilike in značaj tal. Zelo številni plazovi nastanejo na ta način, da nove snežne mase. ki ležijo na gladkih tleh, niso našle dovolj zadržka in so zgrmele ob najmanjšem pretresu, ki ga včasih povzroči že glasen klic, navzdol Nenaden fen, ki s svojo toploto zrahlja snežne mase je istotako eden izmed najpogostejših vzrokov za plazove.
Previdni smučar se bo zato izogibal pobočij, na katerih je mnogo pršiča na gladki podlagi. Na vsak način se bo prej prepričal, dali se je ta sneg s svojo podlago že zadostno zvezal. Na plazovitih ozemljih je dobro, da jih prečkamo čim višje, tako da je zgornji del pobočja, kjer se v premnogih primerih trgajo plazovi, čim manjši. Nadalje je priporočljivo, da uporabimo pri dviganju in sestopanju čim bolj skalna rebra in grebene.
Če si navzlic vsej previdnosti začel v plaz, tedaj pod nobenim pogojem ne smeš izgubiti najvažnejšega rešilnega pripomočka: hladnokrvnosti. Samo prisebnost, hladni in hitri premislek te lahko reši tudi iz še tako nevarnega položaja. Če si ob zgornjem robu plazu, tedaj lahko poskusiš, da »zasidraš« na ta način da zapičiš smuški palici ali cepin čim globlje v sneg. Če to ni več mogoče in si ob stranskem robu plazu, tedaj bi bilo mogoče, da ubežiš nevarnosti z naglim smukom. Če pa je vse to neizvedljivo tedaj moraš poskusiti, da se rešiš smuči.
Če so ti odpovedale vse možnosti in so te snežne mase zagrabile, tedaj poskusi vsaj to, da bi se z energičnimi plavalnimi gibi z rokami in nogami obdržal na površini snega!
Če je hotela nesreča, da te je sneg zasul, ne izgubi poguma niti v snežnem grobu! Stari mojster smučanja Zdarsky je tičal 48 ur v snežnem grobu, v notranjosti plazu, pa so ga potem še živega rešili. Kakšnih dvajset metrov dolgo, rdečo vrvico bi moral imeti vsak smučar v plazovitem ozemlju. Neredko je bila ta tenka vrvica, ki je molela iz snega, edina zveza zunanjega svet s ponesrečencem, ki so bili zakopani globoko v snegu in so jih mogli potem še pravočasno rešiti, s tem, da so se ob vrvici dokopali do njih.