Večer, V soboto - Zvezdana Bercko: Manj besed, več energije. Slovenec Viki Grošelj in Hrvat Stipe Božić … 

… že 45 let sestavljata trdno alpinistično in prijateljsko navezo. Združila ju je nekdanja skupna država. Njena vojska, pravzaprav, ki je leta 1972 po kasarnah po Sloveniji iskala vojake, ki se vsaj malo spoznajo na alpinizem, da bi v Kaninskem pogorju obnavljali oznake na mejnih kamnih.
Tako sta se tam znašla tudi mladenič iz Ljubljane, ki je bil kot skoraj vsi Slovenci že planinec in tudi alpinist, in fant iz Splita, ki so ga tam ob morju prav čudno gledali, ker je plezal po hribih. Viki Grošelj in Stipe Božić sta se hitro ujela in našla skupne cilje. Takrat so bile to bolj sanje, ki pa sta jih v naslednjih desetletjih uresničila, celo presegla. Postala sta ena najbolj prepoznavnih navez ne samo v svojih domovinah, ampak tudi po svetu. Niti razpad skupne države ni omajal njunega prijateljstva, ki se je kalilo na zahtevnih odpravah v najbolj odmaknjene predele sveta. Himalaja, vmes Arktika in Antarktika, in vedno znova spet Himalaja. Petinštirideset let skupnih uspehov in neuspehov, zmagoslavij in tragedij, smeha in solz. Trdna naveza v alpinizmu, ki velja za svet vase zagledanih individualistov.
"Res je to posebnost, ne poznam naveze, ki bi vzdržala toliko časa na tako visokem nivoju," pravi Viki Grošelj. "Ne vem, v čem je skrivnost. Morda sva prava kombinacija slovenske organiziranosti in pridnosti ter dalmatinske ležernosti."
"Hočeš reči, da jaz nisem priden?" mu pade v besedo Stipe Božić. In se že oba smejita. "Drug drugega sva dopolnjevala in plemenitila. To je ključnega pomena, zaradi tega so bili najini rezultati tako dobri," spet resno nadaljuje Grošelj.
Povezala ju je tudi kamera. Filmska in televizijska, ki ju je Božić nosil s seboj že na prve odprave. "Slovenci smo na večjih odpravah imeli tudi profesionalne snemalce, ki pa niso mogli visoko na goro, ker niso bili alpinisti. Stipe pa je posnel ogromno filmskega materiala, tudi z vrha Everesta."

Mornar med planinci
Everest leta 1979, njuna prva skupna himalajska odprava, je dokončno zabetonirala njuno prijateljstvo. "V takrat jugoslovanski odpravi so bili tudi alpinisti iz drugih republik in jaz sem bil 'predstavnik za mednarodne odnose', v šotoru sem bil z dvema Hrvatoma," se spominja Grošelj. Božić pa: "Vsi slovenski alpinisti so me lepo sprejeli, kot povsem enakopravnega, česar kot 'mornar med planinci' nisem pričakoval. Ampak morda smo se dobro ujeli prav zaradi različnih karakterjev. Vse smo obrnili na šalo, tudi v hribih ni dobro, če si preveč resen."
Na prvi odpravi na Everest sicer še nista bila naveza. Grošlja so ustavile ozebline, Božić je kot prvi Hrvat dosegel vrh. Nato sta bila leta 1981 skupaj v odpravi na Lotse, kjer so morali po tednih slabega vremena odnehati tik pod vrhom, in dve leti kasneje na Manasluju, kjer sta za vedno ostala Nejc Zaplotnik in Ante Bućan. Takrat sta, še vedno strta od žalosti, sprejela skupno odločitev, da bosta šla naslednje leto poskusit še enkrat. "Na to sem še danes ponosen," pravi Grošelj. "Čeprav so bile možnosti za uspeh minimalne, sva zbrala dovolj moči in na koncu nama je uspelo, da sva oba prišla na vrh. Ta drugi Manaslu ocenjujem kot preboj na višji nivo najinega razumevanja alpinizma."
"Ta vzpon ima svojo težo še zdaj, južna stena Manasluja je bila prvič preplezana v alpskem slogu. Zame je bil to eden lepših vzponov, zelo elegantno sva prišla gor," se razgovori Božić, pa mu Grošelj seže v besedo. "To pa ne drži, si že pozabil, kako nam je od vsega začetka šlo vse narobe? Plaz nam je zasul vso opremo, do zadnjih dni je zelo slabo kazalo, na koncu pa sta predanost in potrpežljivost prinesli rezultat."
"Pa še denarja nismo imeli dovolj, ampak ravno ko smo prispeli v Nepal, je devalvirala tamkajšnja rupija, izgubila je polovico vrednosti in naenkrat smo imeli denarja dovolj, še preveč," se Božić spominja lepih stvari, Grošelj pa: "Vidiš, to sem pa jaz pozabil."
Pod Manaslu se vračata vedno znova. "Pred dvema letoma sva želela ponovno obiskati grob Nejca Zaplotnika, hkrati pa poiskati kakšno sled za Antejem Bućanom, ki ga takrat nismo našli. Ampak ne samo, da Anteja nisva našla, tudi Nejčevega groba ni bilo več. Ostenje nad morenskim robom, kjer je bil grob, se je zaradi taljenja ledenika in verjetno tudi zaradi potresa odtrgalo in potegnilo vse skupaj nazaj v ledenik. Ta pot pod Manaslu jeseni 2015 je bila za oba izjemno čustvena, ker sva se živo spominjala vsega, kar se je tam dogajalo. Prav ti spomini so najbrž ena od stvari, ki vzdržujejo najino prijateljstvo na takem nivoju."

Himalajska prijateljstva
Pa ne le med sabo, trdne vezi sta stkala tudi z domačini pod najvišjimi vrhovi sveta. Pod Manaslujem celo po zaslugi Stipetovih "kirurških" veščin. "Leta 1982 smo bili na izvidniški odpravi, da bi v tistih, takrat povsem neraziskanih krajih, sploh našli pot do vznožja Manasluja. Domačini so prišli s prošnjo, naj pomagamo lovcema, ki ju je razmesaril medved. S seboj sem imel mali kirurški komplet in človeka zašil, kakor sem najbolje vedel in znal. Samo upal sem, da bosta preživela," pripoveduje Stipe, ki je po poklicu električar. Naslednje leto, ko so bili spet v tistih krajih, so kar malce s strahom povprašali po njiju in si oddahnili, ko so domačini povedali, da sta nekdanja ranjenca na obisku v sosednji vasi. "Torej sta še živa, sem si oddahnil," sklene Stipe nenavadno zgodbo. Eden od rešenih je živel potem še 22 let, še večkrat so se srečali. "Tudi take zgodbe so naju dodatno navezale na Nepal. Prav povezanost s tamkajšnjimi ljudmi postaja za naju vse bolj pomembna," pravi Viki Grošelj.
Stipe Božić nadaljuje pripoved z nepozabno zgodbo o njunem prijateljstvu z družino Ang Phuja, vodjo šerp na odpravi na Everest, ki je, potem ko je skupaj s Slovenci in Božićem dosegel vrh, pri sestopu zdrsnil v smrt. Zapustil je štiriletnega sina, drugi otrok je bil na poti. "Nismo jih pozabili, poskrbeli smo za šolanje sina Mingme, ki je postal budistični lama, družini smo pomagali pri gradnji hiše, ki pa se je v potresu leta 2015 porušila. V Splitu smo organizirali dobrodelni koncert, na katerem so nastopili vrhunski umetniki, in zbrali denar za obnovo. Prav pred kratkim sva obiskala družino, hiša je že obnovljena. Vsako srečanje z Ang Chuteen, vdovo Ang Phuja, je bolj ganljivo, vedno naju pozdravi z razorožujočim nasmehom in objemom," pravita alpinista. Grošelj dodaja: "Očitno s Stipetom res nisva takšna individualista, kot alpinisti običajno so, zaznavava tudi stvari okrog naju, dotaknejo se naju. Pomoč ljudem v Nepalu vse bolj postaja sestavni del mojega gorniškega delovanja. Morda tudi zato, ker smo bili v začetku vedno na tanko z denarjem in smo bili strašno veseli in hvaležni, če nam je kdo kdaj kaj dal, da smo lahko uresničevali svoje sanje. Zdaj to na neki način vračamo. Pa ne vem, kaj je lepše, sprejemati ali dajati."

V istem Piranskem zalivu
Vse od leta 1984 sta Grošelj in Božić delovala kot naveza, tudi na večjih odpravah sta bila "ekipa v ekipi". "Nesmiselno bi bilo razdruževati nekaj, kar je dobro delovalo," pravita. Manj dobro je delovala naša dotedanja država, a razpad Jugoslavije ni vplival ne na njuno alpinistično delovanje ne na njuno prijateljstvo. "Najbolj očitno je bilo to na Kangčendzengi leta 1991. Skupaj sva bila na vrhu, jaz že z zastavo samostojne Hrvaške, za slovensko pa se še ni vedelo, kakšna bo, tako je imel Viki slovensko trobojnico brez oznak. Ko smo prišli nazaj, je bila v Sloveniji na ulicah vojska, v Split nisem mogel potovati po običajni poti. Kmalu se je tudi pri nas začela vojna. Sodeloval sem v vojni, bil sem tudi ranjen. Takrat me je Viki rešil, ko me je povabil na Anapurno, tam sem pozdravil vojne rane," pripoveduje Božić.
Jezikovne bariere med njima nikoli ni bilo. "Običajno govoriva vsak po svoje. Saj razumem slovensko, tudi govoriti znam, čeprav ne tako dobro kot Viki hrvaško," pravi Stipe. Sicer pa, če se tako dobro poznata, se najbrž razumeta tudi brez besed? "Zdaj niti ne več, ker sva že tako stara, da si morava tudi kaj dopovedati," se pošali Grošelj. "V prejšnjih časih pa res nisva potrebovala besed. V Himalaji, kjer so napori izjemni, je zelo pomembno, da ne trošiš energije še za to, da nekomu nekaj dopoveduješ."
Pa si res nikoli nista šla na živce, niti v majhnem šotoru, prebičanem od vetra, sredi ledu, v negotovostih in nevarnostih? Se nikoli nista skregala? "Mislim, da sva skupaj prespala več noči kot vsak s svojo ženo. In kregala sva se le, če sem se jaz preveč valil na njegovo stran šotora," se smeje Grošelj. "Jasno, da sva si šla včasih tudi na živce, ampak razmišljala sva enako, imela skupne cilje, skupna hrepenenja, to je presegalo vse morebitne neprijetnosti. Očitno sva se res malokrat sporekla, če se po toliko letih še vedno prenašava in sva celo vesela drug drugega, ko se srečava."
Potemtakem je jasno, da ju tudi politika ne more spreti. "Ljudje so veliko pametnejši od politikov. Želijo sodelovati, kar je tudi najbolj logično. Zakaj bi se kregali s sosedi, če vsi plavamo v istem jezeru oziroma istem Piranskem zalivu. Delitve na naše in vaše so meni nerazumljive. Midva zdaj, hote ali nehote, postajava tudi primer dobrega sodelovanja med sosednjima državama, zato se mi zdi še toliko bolj neumno, da se politiki prepirajo," pravi Viki Grošelj. "To so otroške igrice, ki pa jih politiki očitno potrebujejo. Če bi vprašali ljudi, bi videli, da ni kaj reševati, ker tudi problema ni," dodaja Stipe Božić, ki ga je sicer malce le zaneslo tudi v politiko, je mestni svetnik v Splitu. "Tam sem zato, ker sem Splitčan in imam rad to mesto. Lahko bi šel tudi v sabor, a ne bom, to ni zame."
"Še dobro, ker to bi ti pa res zameril," odvrne na to njegov slovenski prijatelj.

Zvezdana Bercko

Fotografije:
(1) Stipe Božić in Viki Grošelj (Robert Balen)
(2) "Najbrž sva prava kombinacija slovenske organiziranosti in pridnosti ter dalmatinske ležernosti." (osebni arhiv)
(3) Vsako srečanje z Ang Chuteen, vdovo Ang Phuja, je bolj ganljivo. (osebni arhiv)

Skupne odprave
Everest 1979, Lotse 1981, Manaslu 1983 in 1984, Everest in Lotse 1989, Kangčendzenga 1991, Anapurna 1992, K2 1993, Anapurna 1995, Everest 1996, Antarktika 1997, Severni tečaj 1999, Parilapča 2003, Ama Dablam 2005, Manang 2015, Mera Peak 2017.
Svojevrstni spomenik Himalaji sta postavila v televizijski nanizanki Velikani Himalaje, nastali po zamisli Vikija Grošlja v produkciji TV Slovenija. Več kot polovico od 14 filmov je režiral Stipe Božić, tudi za druge je prispeval ogromno filmskega materiala.
Viki Grošelj in Stipe Božić bosta 22. januarja v Cankarjevem domu v Ljubljani na predavanju z naslovom Himalajska sopotnika ob slikah in filmih, skupaj s prijatelji, spregovorila o svoji gorniški poti.