Silvo Baznik: Pozivu na smučanje se ni mogoče upreti in zjutraj
odpeljemo iz meglene Ljubljane.
Štirje prijatelji pripeljemo na Ljubelj, kjer je parkirišče polno avtomobilov. Najdemo prosti mesti in že so smučarski čevlji na nogah, nahrbtniki na svojem mestu in do snega naredimo nekaj korakov ter stopimo na smuči. Prvi smučarji se že vračajo, ko mi stopamo po prvi vzpetini nekdanjega smučišča. Spodaj je skromna snežna odeja, ki pa z višino narašča. Pred kočo Vrtača zavijemo desno na oskrbovalno cesto in po njej do vznožja Šentanskega plazu, po katerem kopica turnih smučarjev in nekaj pešcev pridno nabira višinske metre. Nadaljujemo v senci po cesti do nekdanje zgornje postaje sedežnice in pod nami v senci jutra zagledamo kočo na Zelenici.
Na drugi strani so obsijani vrhovi Vrtače, grebena Na Možeh in Ljubeljščice. Lep pogled, ki razveseljuje dušo in telo. Povzpnemo se na vzpetino nad kočo in prečimo nekdanje smučišče, od koder oči za nekaj trenutkov zastanejo na Srednjem vrhu in Stolu v daljavi, nato pa stopimo po snegu v gozd. Dobra gaz in ravno prav odebeljena plast snega preko melišč in korenin nas povede do odcepa za dolino Suhega ruševja. O mrazu ni ne duha ne sluha.
Sledimo smučinam predhodnikov in pridemo do velikega balvana pred strmejšim vzponom na gornji plato doline. Sedaj hodimo v soncu in rahlem pišu vetra po serpentinasti gazi in dokaj hitro dosežemo vrh, od koder se odpre čudoviti pogled na celotno široko dolino. Snega ni v izobilju, a kot kaže, ga je dovolj za kasnejše smučanje. Višje iz snega mole številne skale, saj je veter veliko snega preprosto opihnil s pobočij in tudi sedaj sem ter tja močneje zapiha. Sredina doline je prekrita z dovolj debelo plastjo predvsem trdega snega. Nadaljujemo vzpon in prijatelji pred menoj se že vzpenjajo v zatreb doline, ko jaz še natikam srenače na smuči in použijem nekaj hrane in pijače. A nič ne de, saj vem, da me bodo počakali na izhodišču smuka visoko pod skalnatim vzhodnim grebenom med Vrtačo in Zelenjakom. Korak za korakom se približujem in v nekaj minutah se jim pridružim v senci gore. Takoj pospravim srenače in kože in že smo vsi nared za smučanje. Pred nami odpelje nekaj turašev in čas je, da gremo tudi mi. Eden za drugim po trdem in dobro smučljivem snegu naredimo nekaj dobrih zavojev, nato pa prečimo pobočje Zelenjaka in prismučamo na sedelce med Zelenjakom in Palcem. Hitro poskrbim za potešitev žeje in že smučamo, ko nekateri še prihajajo po dolini. Izberemo snežne prehode in ostanemo dovolj visoko, da prismučamo na vrh platoja. Tokrat izberemo smučanje po jugovzhodnem pobočju Vrtače in nato skozi gozd, kjer je sneg ojužen, navzdol, da dosežemo sončno ravnico nad Smokuško planino.
Odločimo se za povratek na Zelenico in vzpon na Zgornji plot. Ponovno prilepimo kože na smuči in sedaj po senci odkorakamo do vlečnice in po pobočju navzgor. Počasi stopam in zato prijatelje napotim naprej, sam pa počasnega koraka nadaljujem in spotoma naredim še nekaj posnetkov za spomin na današnji dan. Ko dosežem vrh vzpetine, pospravim kože s smuči, zapnem čevlje in odsmučam do koče.
Triangel je dobro obiskan in nekaj turašev se še vzpenja, ko prismučajo prijatelji z njegovega vrha in skupaj se podamo do zgornje postaje žičnice. Od tu dalje je eno samo smučanje do našega izhodišča. Sprva smučamo prečno na Šentanski plaz in nato navzdol do ceste, kjer odvijemo na nekdanje smučišče, ki nas preseneti z odličnim snegom. Smučanje je kot prelepa poezija. Le na zadnji vzpetini je potrebno popaziti, da ne naletimo na kakšno skalno mino. Z nekaj pozornosti presmučamo tudi to in že smo pri parkirišču.
Smuči vzamemo v roke, naredimo nekaj korakov do avtomobilov in kot običajno na takšni turi zamenjamo obutev, pospravimo opremo in se odpeljemo na vročo čokolado in pivo.