Večer, Koroška – Urška Polanc: ... Ambrož: Šteje trenutek, ko lahko pomagaš.
Ob prejemu svečane listine Planinske zveze Slovenije se izkušeni planinec Rudolf Ambrož spominja gorskih nesreč, opozarja na nepravilna ravnanja neizkušenih pohodnikov in izpostavlja spreminjajoče se trendi.
Veliko je že Rudolf Ambrož doživel v hribih v petdesetih letih, odkar je član Planinskega društva (PD) Radlje ob Dravi. Več je bilo lepih trenutkov kot slabih, pravi, a največ mu pomenijo težke situacije, kadar je imel možnost pomagati drugim. "To ti ostane, zavedaš se, da si naredil nekaj dobrega in v trenutku ravnal pravilno," pove. Vrsto let je bil sodelavec gorske reševalne službe, zdaj pa to znanje kot inštruktor planinske vzgoje predaja gorskim vodnikom. Opaža, da so z leti v PD po Koroškem izgubili mlade, bolj popularno kot planinarjenje namreč postaja plezanje, v domačih Radljah pri Martinčkih, ki sodijo pod isto krovno organizacijo - Planinsko zvezo Slovenije. Pove tudi, da je bilo včasih na Koroškem kar 187 gorskih vodnikov, danes jih je aktivnih le še 86. Vsemu navkljub ocenjuje, da je delo planinskih društev po Koroškem zelo dobro, opravljajo številne druge dejavnosti, skrbijo tudi za koče, ki ponujajo zatočišče planincem.
Za dolgoletno delo v PD Radlje, na gospodarskem in vodniškem področju, ter za delo z mladimi je Ambrož prejel svečano listino Planinske zveze Slovenije.
Ob nesreči vsak ne zna odreagirati
Dobro je, da zaupaš znanju, ki ga premoreš, pravi Ambrož, ko ga povprašamo, kako ravnati ob nesreči. Prisotni, ki želijo svetovati in pomagati, so po navadi odveč, dobrodošla sta le ponujen material prve pomoči in pomoč tistih iz medicinske stroke. "Ko pokličeš pomoč in na helikopter čakaš samo uro in pol, se ti zdi, da je minila najmanj polovica dneva," pove. S poškodovancem se moraš pogovarjati, ne smeš dovoliti, da zaspi. Prav tako je poleti treba poskrbeti za senco, velikokrat tudi improvizirati. Šele v teh situacijah ljudje spoznajo, da tega ne zmore početi vsak, spet drugi pa vidijo, kako dobro lahko odreagirajo, če so za to. Posebne so tudi razmere, ko so vpletena čustva. "Šli smo na Triglav, ko se je punčki iz Češke na glavo zrušil kamen. Njena starša sta bila zdravnika, a nista bila sposobna odreagirati. Sesula sta se. Takoj sem prevzel in sprožil reševalno akcijo. Takrat še ni bilo telefonov, zato sem po pomoč poslal mlajše fante, ki so prišli naproti." Pripoveduje še o številnih primerih, ko so ljudje kljub dobremu znanju tujih jezikov v krizni situaciji izgubili vse znanje.
Ni vsaka tura za vsakega planinca
Hoja v hribe ni samo to, da greš na Triglav in osvajaš najvišje vrhove, pravi. Prav tako ni vsaka tura za vsakega planinca, voditi nekoga do gozdne meje je povsem drugače kot v visokogorje, doda. "Ljudje se radi precenijo, zato mora vodnik že v dolini dobro poznati svoje pohodnike, njihove sposobnosti in jim svetovati na lep način. Zaradi podatkov na spletu in dostopne literature marsikdo misli, da vse ve. Ne zavedajo se, da se varne hoje po hribih ne moreš naučiti po knjigah, saj je stanje na terenu popolnoma drugačno," pojasni. Sam je med svojimi 62 pohodi na Triglav prevzel odgovornost in krstil do štiristo neizkušenih prvoprestopnikov. Pravi, da so slovenski planinci dobro pripravljeni za hribe v primerjavi s tujimi. Velike težave se namreč pojavljajo v Bovcu, ko madžarski, češki in slovaški turisti rafting kombinirajo s pohodništvom. Po poteh, ki že od dobro opremljenega planinca zahtevajo vsaj devet ur hoje, vodje izletov peljejo tudi do petdeset ljudi s sandali. Problem je, ker jih nimamo pravice kaznovati in ustaviti, lahko jim le svetujemo, pravi.
Marsikaj se je z leti spremenilo v hribih. "Včasih je bil Triglav velik projekt, že v petek smo šli do Jesenic, v nedeljo zvečer pa smo se vrnili do Maribora. Danes je to popolnoma drugače, saj se lahko zjutraj zapelješ, zvečer pa si že doma," pojasni. Omeni tudi koroški planinski izziv K24, ko v 24 urah prehodijo najpomembnejše koroške vrhe, ki so si jih včasih planirali za eno poletje, pove. "Samo Peci in Raduhi smo namenili dva dni, saj smo morali potovati z delavskimi avtobusi, v hribe se je hodilo drugače. Zdaj se odpelješ z avtom in ves čas gledaš na uro, da se vrneš domov do štirih," razmišlja.
Urška Polanc
Fotografiji (Miran Ambrož):
Rudolf Ambrož v Dolomitih