Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Nesreče

Vecer.si 09.12.2017
Nesreče v gorah: Najbolj nevarna je pot navzdol


 
Jani Bele, gorski reševalec (osebni arhiv)

  • Dokler nevarnosti ne poznamo, ta za nas ne obstaja, ko pa smo soočeni z njo, smo kar malo šokirani, ker ne vemo, kako bi ravnali. Žal se velikokrat odločimo napačno
  • “Halo, ali lahko pridete po nas?”
    “In kje ste?”
    “Ja, tega pa ne vemo.”
nedelja, 10. december 2017, ob 05:29, Bruno Fras, ogledov: 888

Večer, V soboto, Kronika - Zvezdana Bercko: … v gorah: Najbolj nevarna je pot navzdol.

Jani Bele, dolgoletni gorski reševalec, je napisal priročnik o nevarnostih v gorah.

Stopila sem malo nižje, z obema nogama sem bila na ozki polički, stegnila roko, da se bom oprijela rušja ... Dovolj je bila stotinka sekunde, da mi je 'vzelo' desno nogo, me v zraku obrnilo in že sem padala. Pet, morda šest metrov globoko in nato drsela še 25 metrov po grapi. Ko sem priletela na trdo, zagruščeno dno grape, me je obrnilo na bok in nadaljnjih 25 metrov sem drsela po ozkem žlebu. K sreči sem bila ves čas pri zavesti in skozi možgane mi je rojilo le: Ustavi se, ustavi se ... Telo se je ustavilo. Počasi sem dvignila glavo, iz katere se je ulila kri. S strahom sem pogledala, kje sem se ustavila.  Nekaj metrov naprej je bil skalnat skok ...

Ko se danes, z nekajletno časovno oddaljenostjo, spomnim dogodka, bom rekla tako, kot sem rekla takrat: "Nekdo me je čuval." Razlog za nesrečo je bila moja napaka, saj nisem upoštevala pravila treh opor pri plezanju, kajti v trenutku nesreče sem imela samo dve opori. Fizične posledice me občasno spomnijo, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Psihične posledice oziroma tisti drobni črv v možganih pa me je opominjal več kot leto dni in me še vedno včasih opomni. Ko že misliš, da si nesrečo v glavi predelal, ugotoviš, da je nisi. Ni preprosto izbrisati iz spomina pogleda na skale v globini, proti katerim letiš, in veš, da boš treščil vanje."

Nevarno proti vrhovom
To je le ena od zgodb, ki jih je v knjigi Nevarno proti vrhovom zbral Jani Bele, dolgoletni gorski reševalec, član Komisije za informiranje in analize pri Gorski reševalni zvezi Slovenije, ki trdi, da je gorništvo najnevarnejša oblika rekreacije. "Samo poglejte številke. Letos se bližamo številki 500 reševanj v gorah. In to so samo organizirana reševanja po klicu na številko 112, ki alarmira lokalno postajo Gorske reševalne zveze. Prepričan sem, da se v gorah zgodi še najmanj dva- ali trikrat toliko nesreč z lažjimi posledicami, ko ljudje sami sestopijo v dolino."
In ker gore so nevarne, je dal knjigi naslov Nevarno proti vrhovom. V njej je veliko zgodb ljudi, ki so doživeli kakšno nevarnost, očividcev nesreč, gorskih reševalcev. In tudi iz lastnih doživetij je poskusil prikazati vse glavne vrste nevarnosti, na katere lahko naletimo pri vzponih v gorah. "Saj so mi predlagali, da bi dal knjigi naslov Varno proti vrhovom, a to bi se teplo z vsebino, ki opisuje nevarnosti. Pa tudi izraz varno se mi ne zdi primeren, vsaj sam ga ne uporabljam več, ker popolne varnosti ni nikjer. Nesreče v gorah se dogajajo tudi zelo izkušenim gornikom. In ne končajo se vedno srečno."
Izkušeni gorski reševalec meni, da je bistvenega pomena, da znamo nevarnost prepoznati in se ji izogniti. "Dokler nevarnosti ne poznamo, ta za nas ne obstaja, ko pa smo soočeni z njo, smo kar malo šokirani, ker ne vemo, kako bi ravnali. Žal se velikokrat odločimo napačno. Napak gotovo ne delamo namerno, temveč te izhajajo iz našega neznanja in okoliščin, v katerih se znajdemo. Doma v naslonjaču bi se verjetno odločali drugače."
Ideja o knjigi, pravzaprav priročniku o nevarnostih v gorah je v njem tlela že dolgo. "To je bila bela lisa na področju planinske literature. Imamo sicer prevod neke nemške knjige, a čisto drugače je, če so opisane zgodbe iz slovenskih hribov, ki jih ljudje poznajo, imajo predstavo, kje se je nesreča zgodila. Nisem hotel izhajati samo iz dokumentov, iz poročil o nesrečah, hotel sem zbrati osebne zgodbe ljudi, ki so bili v nesrečah prisotni v različnih vlogah, predvsem ponesrečencev, ki so nevarnosti gora skusili na lastni koži. Zgodbe sem zbiral precej let. Pri izbiri sem si postavil pogoj, da so se zgodile v naših gorah, razen tistih nesreč, ki pri nas niso mogoče, denimo ledeniške in višinska bolezen. Tudi udeleženci so po večini Slovenci. Na koncu vsakega poglavja sem napisal še svoj komentar, tako da knjiga upravičeno nosi podnaslov Priročnik o nevarnostih v gorah."

Kaj je pred zdrsom in padcem
Bi lahko govorili o tipični nesreči v naših hribih? Na seznamu vzrokov za nesreče vodijo zdrsi in padci, kažejo statistike Gorske reševalne zveze. "Res so naše analize pokazale, da se nesreča največkrat zgodi zaradi zdrsa ali padca, ampak nikoli pa se nismo ukvarjali z vprašanjem, kaj je privedlo do tega. Ko pridemo reševalci na kraj nesreče, se s tem niti nimamo časa ukvarjati, vsa pozornost je namenjena oskrbi ponesrečenca. Ti pa se velikokrat tudi ne spomnijo, kaj se je sploh zgodilo, vse je bilo bliskovito, pravijo. Velikokrat kar takole počez za nesrečo krivimo slabo obutev, da ljudje hodijo v hribe v športnih copatih. A v copatih hodita v hribe dve vrsti ljudi: tisti, ki nimajo pojma, za kaj sploh gre, in tisti, ki so v supergah znatno bolj varni kot kdo v gojzarjih. Zdaj se namreč v hribih dogaja toliko različnih aktivnosti, da je zelo težko primerjati opremo," pravi reševalec.
Z izjemo obutve je danes prej problem to, da so planinci celo predobro opremljeni. Da imajo vso sodobno gorniško opremo, ki pa je ne znajo uporabljati ali se z njo celo spravljajo v nesrečo. "Na Kredarici praktično ne vidiš več nikogar brez samovarovalnega kompleta. Na poti na vrh Triglava pa vidiš le redkokoga, ki bi ta komplet tudi uporabljal. Seveda pot na Triglav ni urejena za uporabo opreme, ki je namenjena plezanju po feratah. Na klasični zavarovani poti je jeklenica na vsakih nekaj metrov vpeta v klin, kar pomeni, da se moraš odpeti in spet pripeti, za kar je treba nekaj časa, za tabo pa se nabira kolona. Tako sem že videl ljudi, ki so hodili s priponko v roki, češ, če bo treba, se bom že pripel. A s tem kršijo osnovno pravilo o treh oporah, ki jih moraš vedno imeti. Da ne govorim o tem, kako nekateri kar 'zmrznejo' na delih poti, kjer jeklenic ni več."
Po drugi strani se na forumih še zdaj, ko zima v gorah vztraja že nekaj časa, pojavljajo vprašanja, ali je za vzpon na ta ali oni vrh potrebna zimska oprema. Jani Bele je kratek: "Če je sneg, potrebujem zimsko opremo tudi za Šmarno goro, da za višje gore ne govorim. Za Šmarno goro in podobne vzpone, ki potekajo po zglajenih poteh, tja do gozdne meje, so primerne male dereze, derezice jim pravimo. Višje pa je seveda treba natakniti prave dereze."

Malo je včasih že preveč
Modernizacija ne prispeva vedno k varnosti v gorah. Razmaha avtomobilizma morda ne bi povezovali s povečanjem števila nesreč, a poznavalci menijo drugače. "Včasih smo v hribe hodili za vsaj dva ali celo za več dni. Prvi dan smo se, večinoma z avtobusom, pripeljali do izhodišča, pešačili do planinske koče, tam prespali in šli zgodaj zjutraj spočiti naprej. Danes pa je veliko tur enodnevnih, to pa zahteva precej boljšo telesno pripravljenost. Najprej se pripelješ do izhodišča, greš na vrh in potem moraš v istem dnevu še sestopiti. Pri analizah smo ugotovili, da se največ nesreč zgodi v zgodnjih popoldanskih urah, pri sestopu, ko se utrujenosti pridruži še padec psihične pripravljenosti, saj ljudje mislijo, da je najhujše za njimi. A se v resnici šele začenja. Ne pomislijo na to, da sestop poteka znatno hitreje kot vzpon in moraš biti izredno pozoren, kam stopiš. Dovolj je, da ti le malo zdrsne, in že lahko odletiš. Opazujte kdaj, kolikokrat pri koraku navzdol s čevljem obstanete na mestu, kolikokrat pa noga zdrsne še malo naprej. Ta malo naprej je včasih že preveč ..."
Največ nesreč se, predvidljivo, dogaja na najbolj obiskanih, tako imenovanih modnih vrhovih. Značilnost zadnjih let pa je, da nesreče niso več skoncentrirane le v treh poletnih mesecih, ampak so gore množično obiskane v vseh letnih časih, tudi pozimi je v hribih izjemno veliko ljudi. Veliko ljudi se podaja tudi v brezpotja in v lažje plezalne smeri.
Ne tako redko se klic na pomoč začne tako: "Halo, ali lahko pridete po nas?" "In kje ste?" "Ja, tega pa ne vemo." "Za nameček običajno tudi ne vedo, kje so sploh začeli pot in kam so bili namenjeni," doda Jani Bele. Zanimivo pa je, da se ljudje največkrat izgubijo, ko hodijo po markiranih poteh. Spregledajo markacijo, morda je bila na drevesu, ki so ga posekali, morda jih zavedejo sledi predhodnikov in hitro se znajdejo na mestu, kjer ne vedo, kako naprej, ali še huje, kjer ne morejo naprej in tudi nazaj ne. "Pravilo je, da če hodimo pet minut, ne da bi opazili markacijo, se vrnimo po isti poti nazaj, dokler ne najdemo markacije in od tam naprej iščemo naslednjo."

Karkoli je bolje kot nič

Velikokrat morajo gorski reševalci posredovati tudi zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. "Vsak dan potrebuje v Sloveniji zdravniško pomoč zaradi resnih težav s srcem deset ljudi. Za najmanj polovico od njih pride pomoč prepozno. Glede na navedeno statistiko je zelo verjetno, da se bo to zgodilo tudi v hribih, kjer sta dodatna dejavnika tveganja telesni napor ter gibanje pri povečanih temperaturah in v sopari. Pri srčnem zastoju odločajo minute, z vsako minuto, ki preteče, se možnost preživetja zmanjša za deset odstotkov. Zato je bistveno, da vsi poznamo temeljne postopke oživljanja. Reševalci v tem času ne morejo priti do obolelega, tudi do defibrilatorja, četudi je v koči za vogalom, je predaleč," opozarja Jani Bele. "Mnogi postopke oživljanja sicer poznajo, a priznavajo, da se ne bi odločiti pomagati iz strahu, da ne bi kaj naredili narobe. Toda karkoli že narediš, je bolje, kot če ne narediš nič."

 Zvezdana Bercko

Fotografije:
(1) Pot navzdol (Andrej Petelinšek)
(2) Pogum ali neodgovornost? (Igor Zlodej)
(3) Če smo premočeni, nam nevarnost podhladitve grozi tudi poleti. (Jani Bele)

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker