11. decembra, je svetovni dan gora - Poslanica Planinske zveze Slovenije
Pred nekaj stoletji so gore predstavljale domovanje dobrih in zlih duhov, bogov in drugih mističnih bitij, ki so po verovanju prebivalcev pod njimi krojili njihovo vsakdanje življenje v dobrem in slabem. Iz tega je izviralo njihovo strahospoštovanje do visokih vrhov, njihovih snežnih pokrival ter moči vetra, neurij, plazov in vseh drugih pojavov in nevšečnosti, s katerimi so se gore branile pred vsiljivimi prvopristopniki in osvajalci nekoristnega sveta. V tem lahko iščemo tudi njihov spoštljiv odnos in hvaležnost do gore, ki jim je dovolila povzpeti se na njen vrh v čistem, plemenitem boju človek–gora, by fair means.
Najvišje gore sveta so bile osvojene, pa nikdar premagane, kajti tanka ločnica med uspeti in biti pogubljen je vedno prisotna. Tudi danes.
Živimo v času, ko planinstvo predstavlja eno izmed najbolj množičnih oblik rekreacije v Sloveniji pa tudi v sosednjih alpskih državah. Seveda je ta oblika rekreacije povezana tudi z določeno stopnjo tveganja, ki ga ob ustrezni telesni, psihični pa tudi tehnični pripravi lahko zmanjšamo na obvladljivo raven. Ob vsem tem velja poudariti tiste pozitivne lastnosti, ki postavljajo planinstvo nad marsikatero, manj tvegano dejavnost. Že od časov, ko so bili prvi pohodniki in občudovalci gora planinski turisti, je bilo znano, da gibanje in bivanje v gorah ugodno vplivata na zdravje. Te preproste ugotovitve so podkrepile znanstvene raziskave, ki jasno kažejo na povezanost ugodnega vpliva telesne aktivnosti in psihičnega stanja, za kar so vse vrste dejavnosti v gorah skoraj idealne. Povečani telesni napori preventivno vplivajo na zmanjšanje možnosti psihične preobremenitve, ki jo prinaša vsakdanje življenje v dolini. Občutki sreče in zadovoljstva, ko se povzpnemo na želeni vrh ali opravimo zahtevno planinsko turo, povečajo odprtost posameznika do sobivanja v družbi, do sprejemanja različnosti, in prispevajo h konstruktivnejšemu reševanju nasprotij in konfliktov. Ne nazadnje tudi k lažjemu premagovanju depresivnih stanj, ki po podatkih zdravstvenih organizacij v sodobni družbi skokovito naraščajo. To in še številni drugi ugodni vplivi so tisti, na katerih bi morali v prihodnosti še vnaprej graditi pozitivno podobo planinstva in gorništva.
Nedvomno pa morajo biti izpolnjeni tudi določeni pogoji, ki imajo bistveni vpliv na to, da bo ta športno-rekreativna dejavnost ostala tako množična tudi v prihodnje. Med prvega sodi primerno urejena planinska infrastruktura, v katero prvenstveno sodijo koče in planinske poti. S povečanimi turističnimi tokovi, ki so pljusknili tudi v Slovenijo, se njihova obremenitev povečuje, s čimer se naloge povečanega obsega vzdrževanja planinskih poti in ustrezne ekološke opremljenosti planinskih koč zelo hitro približujejo mejam sposobnosti, ki jih zagotavljajo planinska društva na temelju prostovoljstva. Če želimo to dejavnost tudi v prihodnje izvajati z ustreznim odgovornim odnosom do narave, bo potrebno večje sodelovanje tistih, ki v planinstvu, pohodništvu in gorskem sodelovanju vidijo nadaljnji razvoj slovenskega turizma. V povezavi s tem je pomemben dejavnik tudi obvladovanje prometnih tokov v alpskih dolinah, saj sedanje neurejeno stanje ustvarja že kar kaotične razmere, ki nimajo samo negativnega vpliva na okolje, pač pa moteče posegajo v bivalne razmere prebivalcev v krajih pod gorami. Tukaj je opazna odsotnost celovitega pristopa k razreševanju teh sodobnih problemov in vsakoletno opozarjanje nanje ob obeležitvi dneva Alpske konvencije hitro zbledi ob – v javnosti odmevnejših – zahtevah po ureditvi raznih razvojnih osi. Zato v planinski organizaciji podpiramo tiste projekte in pobude, ki vodijo k razvoju manjših krajev na osnovi planinske in gorniške tradicije, brez velike turistične infrastrukture, in spodbujanju aktivnosti v gorah, ki se izvajajo z odgovornim odnosom do narave. Se pa zavedamo, da se vzgoja in izobraževanje za tak odnos začneta že v rosnih letih, ne samo v ožjem družinskem okolju, pač pa tudi v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Pri tem se žal soočamo z dejstvom, da z odhajanjem starejših generacij pedagoških in vzgojnih delavcev, ki so to dejavnost s srcem in zanosom opravljali prek okvirov izobraževalnih načrtov tudi z vodenjem mladih po planinskem svetu, na tem področju marsikje nastaja praznina, ki je ne morejo v celoti nadomestiti ustrezni programi dela z mladimi v društvih.
Alpska konvencija v okviru protokolov zelo natančno opredeljuje specifičnosti alpskega prostora in nakazuje poti in pristope pri razreševanju problemov, ki v njem nastopajo. Težko se je znebiti vtisa, da so se v desetletjih po podpisu tega dokumenta osnovna načela kar malo porazgubila v različnih platformah, konferencah in drugih institucijah ter obilici okoljevarstvenih organizacij, ki s sredstvi, ki bi naj bila namenjena razreševanju okoljskih problemov, nekatera le ohranjajo zunanji videz teh institucij, na vsebinski ravni pa so rezultati prevečkrat žal neprepoznavni.
Ustanovitev Evropskega združenja planinskih organizacij v letošnjem letu je torej priložnost, da se izzivi, ki nastajajo v gorskem svetu in zadevajo tako naravo, prebivalce in obiskovalce, približajo tistim, ki v zakonskem in upravljavskem smislu odločajo o ustvarjanju pogojev za njihovo uspešno razreševanje. Priložnost, k uresničitvi katere bomo morali planinci in gorniki prispevati svoj delež.
V teh dneh po celotnem alpskem prostoru potekajo aktivnosti, delavnice in drugi dogodki pod okriljem pobude Brati gore. Tudi planinska kultura, med katero prištevamo različne zvrsti – od fotografije, filma, likovnih del do poezije, leposlovja in muzejske dejavnosti, pomembno odseva človekov odnos do gora in sobivanja z njimi. Upamo in želimo si, da bi pri tem branju razbrali tudi smeri in cilje, ki nam bodo to omogočali tudi v prihodnje.
Miro Eržen, podpredsednik Planinske zveze Slovenije