Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Naj koča

28.11.2017
Roblekov dom na Begunjščici – naj planinska koča 2017
Prispevek je objavljen v novembrski številki Planinskega vestnika

 

sobota, 2. december 2017, ob 05:28, Urednik G-L, ogledov: 209

Planinski vestnik - Zdenka Mihelič: Roblekov dom na Begunjščici

Že legendarni Slavko Avsenik je vedel, kje je lepo, prijetno in kje se pretaka dobra energija, tako da se je še kot najstnik s prijatelji večkrat podal na Roblekov dom, kjer je z največjim veseljem igral na harmoniko.

Znamenita Avsenikova skladba iz leta 1957 Večer na Robleku, pod besedilo katere se je podpisal Ferry Souvan, pokojni harmonikar, saksofonist, skladatelj in pisec besedil, omenja, da bo na Robleku užival gorski mir in »... na Robleku z ljubico, tam, očka, srečen bom kot malokdo«.
Zdenka in Rok Podpečan, foto Manca ČuježGotovo je bil prav občutek sreče, ki preveva človeka, ko se poda v čudovito Roblekovo okolje z lepim razgledom, slastno hrano, z nasmejanima, prijaznima oskrbnikoma, ki poznata tudi vse okoliške poti in vrhove, tisti, ki je marsikaterega obiskovalca spodbudil, da je glasoval za Roblek v izboru za najbolj pribljubljeno kočo. V akciji Naj planinska koča 2017. V tej akciji je sodelovalo 72 od skupno 181 planinskih koč, zavetišč in bivakov, ki imajo bodisi certifikat Okolju in/ali Družinam prijazna planinska koča bodisi vgrajeno čistilno napravo, je zmagal ravno Roblekov dom na Begunjščici Planinskega društva Radovljica. Podelitev laskavega naziva je potekala v nedeljo, 24. septembra, ko je bilo pri domu še posebej veselo - ob pestrem planinsko obarvanem programu se je ekipa doma kljub slabšemu vremenu s predstavniki planinskega društva, Planinske zveze Slovenije (PZS), Siola, občine in s stalnimi gosti veselila pozno v večer.

O občutkih ob prejemu naslova naj koče, o oskrbovanju in načrtih za naprej smo se pogovarjali z nežnejšo polovico oskrbniškega para, z vedno nazmejano Zdenko Podpečan, ki z možem Rokom drugo leto zapored skrbi za Roblekov dom na 1657 metrih nadmorske višine.

Zdenka, kakšni so bili prvi občutki po razglasitvi rezultatov akcije spletnega portal Siol.net in PZS?
Zelo veseli smo bili naziva. Je potrditev, da delamo v redu in je dodatna motivacija za naprej. Delali bomo še z večjim veseljem.

Oskrbovanje planinskega doma sta prevzela šele lansko leto in sta že kmalu dosegla lep uspeh. Že lani sta namreč z Roblekom prišla na drugo mesto v tej akciji. Letos je pa je Roblek zmagal. Kaj menite, s čim ste prepričali obiskovalce gora, da so glasovali za vas, vaš dom?
Lani sploh nisva vedela, da se odvija akcija za izbor naj planinske koče; šele Alenka Teran Košir iz Siola, ko nama je po telefonu sporočila, da smo v finalu, je razložila, za kaj gre pri akciji. Presenečeni smo bili nad drugim mestom, saj nismo temu namenjali nobene pozornosti. Tudi letos nismo pozivali naših gostov h glasovanju. Menimo, da to ni prava zmaga, če vabiš, naj glasujejo in klikajo. S čim smo jih prepričali? Morda z raznimi novostmi pri koči, imamo ležalnike, obnovljene vse mize, klopi, ljudje vidijo, da koča živi in da se v njej in pri njej ves čas nekaj dogaja in obnavlja. Skrbimo za urejeno notranjost, tudi z drobnimi stvarmi, med njimi z lepimi aranžmaji in s knjižno polico, kjer obiskovalci najdejo knjige in Planinski vestnik. Imamo tudi Facebook stran, na kateri obiskovalce obveščamo, kakšno je trenutno vreme pri nas, stanje poti, kaj se na Robleku dogaja ..., objavimo pa tudi kakšne slike rdeče cvetočih nageljnov, sončnih vzhodov in zahodov, lepih razgledov - tudi z namenom, da polepšamo dan tistim, ki ne morejo priti k nam na Roblek; marsikdo nam je že rekel, da smo mu s tem polepšali dan. Največ pa ljudi gotovo prepričata nasmeh na obrazu oskrbnikov in prijazna beseda, to je najpomembnejše pri koči. Ljudje zelo rabijo prijaznost, včasih se s kom tudi kar objamemo. Prijaznosti in topline manjka v dolini in ljudje so veseli, da to dobijo v koči.
Sicer pa je že lokacija Robleka odlična. In se če še jaz prismejem izza šanka, je že veliko narejenega. Ljudje tudi začutijo dobro energijo med nama z možem, s katerim si zaupava, se dobro razumeva in se imava lepo, kar se čuti tudi navzven. Čuti pa se gotovo tudi dobro sodelovanje z vsemi v ekipi, z gospodarjem koče Zvonetom Strojem in s planinskim društvom. In še nekaj: pri nas ni wi-fi povezav, pri nas imamo lepote narave, razglede, mnogi pridejo k nam ravno z namenom, da se odklopijo od dolinskih povezav.

Roblekov dom na Begunjščici se imenuje po Hugu Robleku (1871-1920), slovenskem farmacevtu in planincu, ki je z Jakobom Aljažem položil temelje slovenskega planinstva na Gorenjskem. Leta 1895 sta z dr. Jankom Vilfanom ustanovila Radovljiško podružnico Slovenskega planinskega društva, na njegovo pobudo so zgradili Vodnikovo kočo na Velem polju, pridobili kočo na Rodici in Tomčevo kočo na Poljški planini. S člani planinskega društva je markiral planinske poti okrog Bohinja, Bleda, Radovljice, severozahodne dele Ratitovca in napravil povezavo s Tolminsko. V oporoki je svojo hišo v Radovljici zapustil radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva, z izkupičkom od prodane hiše so leta 1933 na Begunjščici zgradili Roblekov dom.
Povzeto po spletnem biografskem leksikonu znanih Gorenjk in Gorenjcev


Kakšen je torej vajin recept za stvaritev najbolj pribljubljene planinske koče? Kakšne so sestavine?
Lokacija, da privabi ljudi. Pa da je hrana dobra, to je pomembna stvar, da so ljudje zadovoljni. In prijazna beseda, topel sprejem, da gost vidi, da je dobrodošel. To je ta recept. V koči imava knjigo pohval in pritožb, v katero ljudje tako lepo zapišejo o svojem zadovoljstvu v koči, da sva včasih ganjena do solz.

Roblekov dom sta pred 18 leti začela oskrbovati s konji. Zakaj ravno Roblekov dom in kakšna je bila vajina pot do prevzema oskrbniških vajeti doma?
Res je, pred 18 leti sva začela na Roblek s konji nositi živež, pijačo. Ves ta čas kočo oskrbujemo s konji, razen s premorom dveh let, ko so dom oskrbovali s helikopterjem. Za oskrbovanje doma s konji sva se odločila kot dodatno možnost zaslužka na kmetiji (kmetija Podpečan z Brezij, op. a.). Pred šestimi leti pa sva premišljevala, da bi šla na eno pastirsko kočo past krave. Starša, ki sta še pri močeh, sta skrbela za kmetijo, midva pa sva šla na Lešansko planino na 1458 metrov za štiri leta čez poletje past krave in skrbet za kočo. Da sva malo okusila to življenje in pridih planinske koče, čeprav je bilo vseeno drugače zaradi paše, molže krav, pridelave kislega mleka, sira ... Potem pa so v PD Radovljica pred dvema letoma za Roblek iskali oskrbnika. In v želji po več sva se odločila in bila izbrana. Ker sva midva na Robleku, sedaj oskrbujeta kočo s konji hči Neža in sin Žan, vendar želimo tudi to posodobiti, saj imata otroka čedalje več obveznosti v dolini, pri nas pa je čedalje več potreb glede oskrbe.

Predvidevam, da imate veliko obiskovalcev, še posebej ob koncih tedna. Vama pri delu še kdo pomaga?
Seveda. Že od lanskega leta do letos se pozna velik porast števila ljudi, letos pa se je še stopnjevalo. To sem videla že pri kuhi, lonec za kuho ričeta sem morala zamenjati za mnogo večjega. (Smeh.) Ob letošnjih koncih tedna sva rabila več pomoči, poleg sina in hčerke sva imela še dodatno pomoč. Čez teden pa zadostujeva midva. Imava tudi zamenjavo, če morava z Rokom kaj urediti v dolini. Drži seveda tudi, če je lepo vreme, je veliko ljudi, če pa je vreme žalostno, je ljudi malo.

Razgled se od Roblekovega doma na Begunjščici razteza do Stola in daleč do Julijcev s Triglavom, Gorenjska z Bledom pa mu leži "pod nogami" ... Foto: Zdenka Mihelič

Do vaše koče se ne da priti z avtomobilom, ampak do nje vodijo številne planinske poti in se je treba potruditi peš. Iz katerih držav vse prihajajo obiskovalci poleg Slovencev? Koča je nekako na prehodu do sosednjih koč ali na bližnje vrhove, med njimi seveda na hišno Begunjščico. Vas tudi sprašujejo kaj o poteh, prehodih?
Drži, do nas se ne da priti z avtom, tu je blažen mir že zaradi tega. Obiskuje pa nas čedalje več tujcev, prihajajo iz vsega sveta - od Avstralije do Amerike, pa seveda iz evropskih držav ... Prek poletja je med našimi obiskovalci sedemdeset odstotkov tujcev. Le-ti večinoma tudi prespijo. Tako imamo tudi nočitev vsako leto več, letos smo na primer že presegli število lanskih nočitev. Glede poti pa nama je že sosed Aleš Štefe z Valvasorjevega doma pod Stolom, naj koče 2014 in 2016, dal dober nasvet, da enostavno moraš kot oskrbnik v prvi vrsti poznati vse planinske poti in vrhove v svoji okolici. Moraš biti kot leksikon seznanjen s stanjem okolice, poti, vrhov. Lani sva tako šla prehodit vse poti, ki jih še nisva poznala. Sicer pa je težko svetovati, poveva jim, koliko jim bo vzelo časa, kako zahtevna je pot in kakšne so razmere poti.

Med obiskovalci, ki prihajajo k vam, so stalni gosti in taki, ki pridejo le mimogrede. Je med njimi tudi kaj družin z otroki? In seveda me zanima, kako je s kočo zvečer - zaspi koča ob deseti uri, ko naj bi bil v kočah mir?
Večinoma prihajajo k nam enodnevni gosti; razen tujcev, ki skoraj vedno prespijo, odvisno seveda od tega, koliko so zmožni in kakšen plan imajo za naprej. Opazila pa sem tudi veliko družin z otroki, ki prespijo in jim je spanje v koči pustolovščina. V koči nimamo otroškega kotička, ponudimo pa jim otroške igre. A opažam, da jih niti ne rabijo, saj komaj dočakajo večer, da pogledajo lučke v dolini in deseto uro, da se ugasnejo luči v koči. V koči ni ponočevanj. Ko se bliža ura za spanje, damo glasbo na tiho, da jih spomnimo na prihajočo uro miru, saj obiskovalci, ki prespijo, potrebujejo mir, da zjutraj spočiti nadaljujejo naprej. Zjutraj začnemo delati ob šestih, včasih pa tudi prej, če gost tako želi.

Ali drži, da se gostje včasih kar med seboj dogovorijo za zajtrk ob isti uri, da vam tako prihranijo nekaj dela? Nabralo pa se je tudi že prav veliko zanimivih zgodb tekom vajinega dela?
(Smeh.) Ja, drži. Letos sta bili dve skupini, med seboj nepoznani, ki sta se dogovorili za zajtrk ob pol šestih, ker je obe čakal dolg planinski dan. Bila sva prijetno presenečena, vsi pa zadovoljni. Za goste, ki prespijo, se je dobro izkazal na novo uvedeni samopostrežni zajtrk, saj so gostje s to novostjo zelo zadovoljni. Moram povedati, da so tuji gostje res super, tudi zelo hvaležni. Glede zanimivih zgodb pa res, včasih si z možem rečeva zjutraj: »Bogve, kaj naju danes čaka!« Doživiva vse sorte. Imela sva na primer upokojenca, ki je delal Slovensko planinsko pot (SPP) v enem kosu. Otroci so mu ob upokojitvi kupili dnevnik SPP in mu dali nekaj denarja, on pa se je podal na pot. Po štirinajstih dneh je prišel do nas, tu prespal, poskrbel za umivanje nog kar v jutranji rosi - bil je vesel in razigran kot otrok. Navdušil je ne le naju, ampak vse pri koči. Potem je bila npr. gospa iz Amsterdama, ki je hodila po Karavankah in nas še sedaj ves čas spremlja na Facebooku. Včasih ljudje ne rabijo dosti, da so zadovoljni. Na primer vegetarijanki, ki je imela že dovolj jote, ričeta iz drugih koč, sem ponudila jabolka, korenček ...- bila je presrečna.

Glede na Avsenikovo Na Roblek bom odšel, bom ljub'co sabo vzel ... - ali opažate veliko zaljubljenih parov in ljubic pri vas?
Če je dosti ljubic med obiskovalkami, ne vem natančno. (Smeh.) Vem pa, da veliko ljudi pride gor prav zaradi pesmi. V koči imamo tudi harmoniko in prav ta vikend je prišel k nam gost zaradi Avsenikove pesmi, pri nas pa je potem kar tri ure igral na harmoniko, bilo je res lepo. In ja, Roblek ima neko posebno energijo, ki naredi svoje - pri nas so se rodile že številne ljubezni, za nekaj jih vemo, za marsikatere pa verjetno ne ...

Že sami ste omenili, da je dobra hrana za zadovoljstvo gostov zelo pomembna. S čim vse se lahko gost pri vas okrepča glede na to, da nimate v domu elektrike, kuhate na štedilnik na drva, vir vode pa vam predstavlja deževnica? Najdejo med ponudbo kaj hranljivega tudi vegetarijanci, vegani?
Pri nas res ne moremo imeti luksusa zaradi omenjenih omejitev, a kuham kot doma. Z veseljem in s tem, kar imam, kar morem. Včasih naredimo pravi čudež. Kuham vedno sveže in v manjših količinah, pa večkrat. Med tednom imamo v ponudbi dve enolončnici, joto in ričet, ki ju kuham vedno brez mesa, da jo lahko jedo tudi vegetarijanci. Ostale enolončnice so kuhane z mesom. Imamo tudi štruklje, ki jih delam sama, prav tako štrudelj, za katerega naredim testo iz skute. Čez poletje se okrepčajo lahko tudi s kislim mlekom in ajdovimi žganci. Slednje delam s kokosovo mastjo, da jih lahko jedo tudi vegani. Za ostale dodam še ocvirke. Za kuho takih ajdovih žgancev sem izvedela na seminarju za oskrbnike koč, ki ga je pripravila Gospodarska komisija PZS. Bili so mi všeč, ideja odlična in sem jo uvedla tudi pri nas. Letos poleti smo ponudili še paradižnikovo solato in je postala velik uspeh. Ponudimo jo predvsem gostom, ki prespijo pri nas; ob nedeljah ne, ker je gneča. Ko imam čas, ustvarim še kaj novega, sicer je kar pestro - sama kuham in hkrati delam za šankom.

Razširjena ekipa, ki pomaga oskrbnikoma v Roblekovem domu, z gospodarjem Zvonetom Strojem (drugi z leve) in predsednikom PD Radovljica Valentinom Rezarjem (desno od oskrbnice Zdenke). Foto: Manca Čujež

V Roblekovem domu ste letos uredili nove sanitarije v notranjosti koče, shrambo v prizidku, kuhinja je bogatejša za nov zidan štedilnik, električni sistem za sončne panele, pred kočo pa stojijo nove lesene klopi in mize. S čim ste še nadgradili dom in kakšne novosti načrtujete za naslednje obdobje? Verjetno ste s podporo in s tem nazivom dobili še več elana za nove načrte?
V zaključni fazi imamo vetrnico, čakamo le še, da jo postavimo. Potem bomo, če bo vse v redu, v dobrem in slabem vremenu preskrbljeni z elektriko, ne bo nam treba zaganjati agregata. Za vsak primer in za kakšna večja dela pa imamo agregat. Načrtov in želja imava veliko. Če delaš, vedno vidiš, kaj bi lahko bilo še boljše. Želiva posodobiti skupna ležišča in dodatno bi radi uredili zalogovnik za vodo. Obnoviti želiva zimsko sobo, ki je letos zaradi dotrajanosti zaprta. Ker se rada ves čas učiva, hodiva na seminarje, izmenjujeva izkušnje z drugimi oskrbniki in rada opazujeva, kako na drugih kočah dobro delajo, kaj uspeva in kakšne ideje se porajajo, sva našemu planinskemu društvu predlagala, da bi si oskrbniki koč PD Radovljica šli ogledat sodobno planinsko kočo na Dobraču.

Vrstni red finalistk za naslov naj planinska koča 2017:
1. Roblekov dom na Begunjščici (PD Radovljica)
2. Planinski dom na Kumu (PD Kum Trbovlje)
3. Zavetišče na Planini (PD Vrhnika)
4. Krekova koča na Ratitovcu (PD za Selško dolino Železniki)
5. Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih (PD Krka Novo mesto)
6. Dom na Kofcah (PD Tržič)
7. Planinski dom na Kalu (PD Hrastnik)
8. Planinski dom v Gorah (PD Dol pri Hrastniku)
9. Koča pri Jelenovem studencu (PD Kočevje)
10. Planinski dom na Uštah - Žerenku (PD Moravče)

V letu 2015 je nastala o Robleku celo diplomska naloga z naslovom Roblekov dom na Begunjščici - možnosti za nadaljnji razvoj, s katero je Sanda Šimic diplomirala na Visoki šoli za hotelirstvo in turizem na Bledu; v njej je izpostavila pomembnost ohranitve duše Roblekovega doma. Verjamemo, da bo to zakoncema Podpečan glede na dosedanje delo in smele načrte vsekakor uspelo. Zdenka in Rok, ki se z veseljem odpravita v hribe in jih čez poletje nabolj pogrešata, sta Roblekov dom do 15. junija 2018 zaprla med tednom, odprt pa bo ob lepih koncih tedna in ob praznikih. O odprtosti koče boste obveščeni prek oglasne table v Dragi in na njihovi Facebook strani.

Zdenka Mihelič 
Vir: PZS.si 
 

 

eXTReMe Tracker