Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Zemeljske piramide

četrtek, 30. november 2017, ob 21:10, Vid Pogačnik, ogledov: 339

Gore so z lepoto radodarne tudi ob svojih vznožjih. Zemeljske piramide so eden najlepših pojavov erozije.

V Sloveniji imamo menda samo en primer – takoimenovano skalno gobo pod Krnom. A v sosednjih gorah je čudovitih skupin veliko. Opisal bom samo nekatere najlepše na Južnem Tirolskem.

Ali so res piramide?

Pravzaprav niso, vsaj ne nujno. So tudi stolpi, gobe in podobne kvišku stremeče oblike. V angleščini sicer uporabljajo izraz earth pyramid, pa tudi hoodoo. V nemščini je najpogostejši izraz Erdpyramide, v italijanščini pa piramidi di terra in tudi camini delle fate. Izredno simpatičen izraz uporabljajo romantični Francozi: cheminée de fée, pa tudi demoiselle coiffée. Oboje je malce težko prevesti (nekakšni »pravljični dimniki« in »gospodične s pokrivali«).

Bistveno pa je, da z izrazom »hoodoo« mislimo samo na tiste vrste skalnih stolpov, ki imajo na vrhu »pokrivalo«, to je večjo skalo, ki stolp ščiti pred dežjem. Skalnih stolpov, kakršni so na primer v Meleh pod Tolsto Košuto, osamelcev v stenah in grapah, ki kljubujejo preperevanju, granitnih igel in podobnih oblik ne štejemo k »hoodoojem«. Imejte v mislih tiste fantastične slike iz turške Kapadokije, kjer so najlepši primerki zemeljskih piramid.


Čudoviti primerki pri Segonzanu

Kako so nastale?

Skupina Platten: Vsaka ima klobuček, ena celo s ščavjem

Vse imajo dve vrsti kamnine. Spodaj je mehka, za erozijo neodporna kamnina, kot je peščenjak, konglomerat in podobne vrste morenskega gradiva (drugod tudi vulkanski tuf itd.). Zaradi različnih starosti se njihova struktura lahko precej razlikuje, a vsem je značilno, da jih, ko pridejo na zemeljsko površje, erozijske sile kaj hitro začnejo razjedati. Če pa se na takem površju znajdejo tudi skalni bloki iz bolj čvrstih kamnin, na primer iz porfirja, granita, gnajsa in podobnih, ti ščitijo mehke kamnine pod njimi. Meteorne vode izpirajo okolico, steber in klobuk pa ostajata v popolnem ravnovesju in stolp postaja vedno višji (tudi več deset metrov). Seveda pa nič na tem svetu ni večno. Ko klobuk enkrat le pade dol, stolp kar hitro izgine (hitro po geoloških merilih, seveda).

Neverjetna igra ravnotežja, ki si jo privošči mati narava, je, če malo pomislimo, pravzaprav razumljiva. Dokler dež v povprečju pada navpično, drugačen način izpiranja mehke kamnine ni mogoč. Tako za klobuk, kot za dež gravitacije deluje v isti smeri. V časih, ko so stolpi še razmeroma čvrsti, je njihov največji sovražnik kakšen potres. V zadnjih časih pa tudi človek. Med prvo svetovno vojno, na primer, se je vojska pri Segonzanu kratkočasila s topovskim ciljanjem klobukov na bližnjih piramidah.

Kje si jih lahko ogledamo?

V Alpah je lepih skupin veliko, preveč, da bi tukaj vse opisoval (tudi obiskal sem samo nekatere). V Franciji se zdi, da iz njih še sploh niso začeli delati turističnega pompa. Zemljevid spodaj za pokušino kaže samo nekaj lokacij na Južnem Tirolskem. Zlasti so vredne ogleda tri, označene z rdečo barvo.



Ogled zemeljskih piramid najbrž ne bo glavni cilj vašega dopusta (ali vikenda). So pa zelo hvaležen cilj, ko se na primer vračamo z zahtevnejših gorniških podvigov, pa se nam še ne da kar domov, ali pa vreme ni najboljše za izlete v visokogorje. Večinoma bomo za ogled take skupine porabili kaki dve uri, nekaj pa še za vožnjo do tja. Ogled nekaterih je še zastonj, za druge je ob vstopu v park treba nekaj malega plačati. Ker so stolpi v naravi, se Gorenjcu takoj prikrade misel, da bi šel malo naokrog in v park vstopil po kaki drugi poti, na nek način »od zadaj«. Ponekod se to da, drugje pa komaj kaj pridobimo, saj rabimo dober zemljevid, lahko nas pa tudi čaka nesorazmerno več hoje ali v tistih strmih grapah celo zahteven, nevaren svet za hojo. Če smo na družinskem izletu, utegne uradna varianta biti kar najboljša.

Skupina Renon/Ritten

Ta je menda daleč naokrog najbolj znana (če ni celo najlepša v vsej Evropi). Spodnjo razglednico boste videli na številnih turističnih prospektih: Maria Saal, pod njo v grapi cel gozd rdečkasto obarvanih skalnih stolpov, v ozadju pa Dolomiti z mističnim Schlernom.

Severno od Bolzana/Bozna je piramide mogoče videti na več območjih. Za ogled najlepših na visokogorsko planoto bodisi peljite z avtom, ali pa se iz Bolzana peljite z žičnico v Soprabolzano/Oberbozen, od tam pa z vlakom naprej v Collalbo/Klobenstein. Od tam je treba iti naprej še malo peš – do grape potoka Finsterbach. Pot na razgledno ploščad je lahka, vrnemo se po smeri pristopa.

Panoramski pogled na najbolj znano skupino

Skupina Segonzano

Ta kraj dremlje svoje turistično življenje v stranski Valle di Cembra, ki se v glavno dolino Adiže izteče malo nad Roveretom. Tisto niso več Dolomiti, hribi pripadajo sicer tudi lepi skupini Lagorai. Kar mogočen grad, ki je nekoč varoval prehod proti severu (v Predazzo in Moeno), je že dolgo v razvalinah, k vhodu v park s piramidami se odcepimo še preden pridemo do njega in v vas.

Za ogled te lepe skupine si vzemimo dovolj časa. Ena steza nas namreč popelje levo gor do razgledišča, druga, desna (razcep je žal zelo nizko v gozdu), pa prav v območje najlepših piramid. Če ne bomo šli po obeh poteh, se vsekakor odločimo za desno! Vzpona bo nekako 270 višinskih metrov. Najlepši primerki so ob robu, po katerem gre pot, pa tudi desno pod nami, v gozdu. Še polni vtisov od ogleda, se bomo gotovo vprašali kako je to območje izgledalo pred potresom, ki je leta 1976 precej piramid uničil in pred prvo svetovno vojno, ko so se nad njimi izživljali vojaki.

Pri Segonzanu nekaterim stolpom pridemo čisto blizu

Skupina Platten

O teh stolpih se še nekaj let nazaj ni kaj dosti pisalo. A turizem povsod napreduje in danes v Pustriški dolini v njegovo ponudbo tudi že vključujejo darove nežive narave. Ta skupina piramid je blizu Brunica/Brunecka. Malo vzhodneje se v kraju Perca/Percha odcepimo z glavne ceste proti severu v breg, peljemo slabih 6 km (skozi kraj Vila di Sopra / Oberwielenbach), nato pa je na velikem parkirišču najbolje ustaviti, torej še preden pripeljemo v kraj Plata/Platten.

Dobro označena pot nas bo povprek čez gozdnata pobočja popeljala kakih 200 višinskih metrov. Na koncu bomo pri hišah spet prišli na gorsko cesto (najbrž zaprto za javni promet), ki pa jo takoj na prvem levem ovinku spet zapustimo. Skozi gozdič je do najvišjega razgledišča le še nekaj minut. Tudi če gremo ob divji grapi navzdol, na spodnje razgledišče, se je najbolje vrniti po smeri pristopa. Povratek skozi Platten bi namreč pomenil precejšen ovinek.


Skupina Platten z zgornjega razgledišča

Povezave

Na naslednjih straneh (v angleščini) je še nekaj več informacij, pa tudi dva uporabna zemljevida: Segonzano Earth Pyramids, Earth pyramids near Platten.

 

eXTReMe Tracker