Dnevnik - Gorazd Suhadolnik: ... v stiku z najboljšimi, želim tekmovati na vrhunski ravni
Intervju Mina Markovič, športna plezalka
Dokler sem lahko v stiku z najboljšimi, želim tekmovati na vrhunski ravni
Mina Markovič, športna plezalka, 29 let. Prva Slovenka s preplezano skalno smerjo z oceno 9a. Trikratna skupna zmagovalka svetovnega pokala in trikrat druga. Trikrat skupna zmagovalka v kombinaciji težavnosti in balvanskega plezanja. V svetovnem pokalu ima 22 zmag. Zlata na svetovnih igrah neolimpijskih športov leta 2013. Lani evropska prvakinja in bronasta na svetovnem prvenstvu, letos evropska podprvakinja v težavnosti. Letos je v skupni razvrstitvi svetovnega pokala zasedla šesto mesto.
Aktivno tekmujete od desetega leta starosti. Kaj vas še motivira?
Plezanje mi je zelo pri srcu in je moj način življenja. Resda sem dosegla vrhunske rezultate, vendar mi tekmovanje še vedno predstavlja izziv. Dokler sem fizično in psihično lahko v stiku z najboljšimi, si želim dokazovati, da je še vedno mogoče tekmovati na vrhunski ravni.
Vendar bi v tekmovalnem smislu težko dosegli še kaj več?
Še vedno vsako leto napredujem v fizični pripravljenosti in moči. Letos sem naredila velik preskok, čeprav rezultatsko to ni bilo vidno. Odkar je športno plezanje sprejeto v program olimpijskih iger, se plezalci veliko intenzivneje pripravljajo in tudi s tem se je treba spoprijeti. Prepričana sem, da bi lahko tudi v skali preplezala še kaj težjega od smeri La Fabela Pa La Enmienda (z oceno 9a), ki sem jo preplezala pred dvema letoma, a mi je letos za to zmanjkalo časa.
Do katere starosti je še mogoče napredovati?
Ne vem točno, zagotovo pa do 35. leta, mogoče še dlje. Patxi Usobiaga, eden od najboljših tekmovalcev vseh časov, se je pred šestimi leti zaradi poškodb že tekmovalno upokojil, potem se je odločil za vrnitev in se tako natreniral, da zdaj prepleza za stopnjo težje smeri kot takrat, ko je bil tekmovalno najboljši. Star je 37 let. Ali pa 3l-letna Angy Eiter, ki je pred kratkim kot prva ženska preplezala smer z oceno 9b. Torej se da.
Katera plezalka je bila za vas največji navdih?
Resničnih vzornikov nisem imela, zelo pa sem spoštovala in pozorno spremljala Martino Čufar, ki me je tudi vpeljala v tekmovalno plezanje in me pri tem spodbujala. Zelo mi je bil všeč njen pristop, bila je zgledna plezalka.
Janja Garnbret je dejala, da ste bili na začetku vi njena vzornica, potem pa sta postali tekmici.
Ob njenem vstopu med članice sem bila zelo dobra in zagotovo ji je bilo lažje, saj je lahko pri domači tekmici dobila primerjavo in izmenjavo izkušenj ter informacij. Zelo sem vesela njenega razvoja, nasvete zelo hitro absorbira in jih zna obrniti v svojo korist.
Boste v prihodnji sezoni še tekmovali?
Seveda, imam motivacijo, rada treniram, tudi zdravje mi stoji ob strani, z veseljem sprejemam izzive v svetovnem pokalu. Osredotočila se bom na tekme v težavnosti, zelo si želim, da bi se spet poskusila v balvanih, vem pa, da se je slog v tej disciplini zelo spremenil in konkurenca je čedalje hujša.
Reprezentančni trener Urh Čehovin je dejal, da vas lahko kot plezalko le spoštujemo, saj plezate in trenirate s takim užitkom, da vas je veselje opazovati.
Čedalje več tekmovalcev gleda na plezanje celostno, ne le glede tega, kako bi lahko napredovali specifično plezalsko, ampak v smislu razvoja celotnega športnega treninga pa tudi v preventivnem smislu. Na treningu gledam, kaj bi lahko naredila še na drugih področjih, ki lahko pomagajo, da še pridobim pri plezanju.
Najraje imate smeri s konstantno težavnostjo. Lahko to pojasnite?
Za take smeri moraš biti pač vrhunsko pripravljen, v njih se pokaže, ali si ali nisi. Takšne so bile letos na zadnji tekmi svetovnega pokala v Kranju smeri v kvalifikacijah in polfinalu.
Ste zelo strogi in zahtevni do sebe?
Mislim, da sem, tudi disciplinirana sem. To mi lahko včasih povzroči težave, saj se bojim, da ne bom izpolnila pričakovanj, ki si jih zastavim.
Se vam je to zgodilo v letošnji tekmovalni sezoni?
Da, pojavilo se je prvič v moji tekmovalni karieri. Vedno sem imela nekoliko težave s samozavestjo, tudi če sem zmagala na eni, dveh tekmah svetovnega pokala, na tretji še vedno nisem verjela, da lahko zmagam. Letos sem sezono začela zelo dobro in mogoče sem si malo preveč oddahnila. Potem se je zgodil spodrsljaj, na naslednjo tekmo sem šla malo bolj zadržano in zdrsnila v finalu. Potem se je sprožilo nezaupanje vase, začela sem plezati bodisi zelo »ziheraško« ali pa si z veliko zavoro nisem upala tvegati. V smeri sam kar zmrznila, nisem videla rešitve, nisem več verjela, da lahko naredim potrebne gibe in pridem čez. Začela sem padati v spodnjih delih smeri in zasedati celo slabša mesta kot na začetku tekmovalne kariere.
To se je seveda poznalo pri rezultatih?
Obenem pa se v celotni sezoni niti na eni od približno desetih tekem na svetovni ravni in približno 20 kvalifikacijskih smereh nisem uvrstila slabše od petega mesta. Celotno sezono sem bila torej pripravljena za uvrščanje med prvih pet ali celo boljše, žal pa sem to zelo malokrat uspela pokazati.
Kako ste si to razložili?
Priznati sem si morala, da sem se spravila v neko stanje, v katerem bi morala sama sebi z odličnim rezultatom upravičiti, da še vedno treniram in tekmujem, oziroma da pri teh letih še vedno plezam, namesto da bi šla recimo v službo ali počela kaj drugega.
Si želite uvrstiti se na olimpijske igre?
Olimpijske igre leta 2020 so daleč in blizu. Zelo rada se ukvarjam s tekmovalnim plezanjem in če lahko svojo strast združiš s tem, kar ti omogoča lepo življenje, to počneš, dokler pač lahko. Če se mi uspe kvalificirati na 0I, bom seveda šla, če pa mi ne uspe, to ne bo tragedija.
Postajajo sponzorji do tekmovalcev v športnem plezanju kaj bolj radodarni?
Sama se lahko zahvalim za podporo predvsem Slovenski vojski, ki mi z zagotavljanjem socialne in finančne varnosti omogoča, da lahko primerno treniram. Pri komercialnih sponzorjih smo si plezalci že pred leti tudi sami naredili medvedjo uslugo, saj smo se obnašali zelo skromno oziroma so nas kot take videli in že nekaj časa se moramo truditi, da bi ta sloves spremenili. Mislim, da si kot profesionalci z odličnimi rezultati in s treningom na visoki ravni zaslužimo boljšo podporo.
O čem razmišljate za obdobje po športni upokojitvi?
Vsekakor želim ostati v plezalni sferi. V skali lahko še veliko raziščem, seveda pa bo treba tudi še kaj delati, trenirati mlade in kaj podobnega.
Z Lukom Fondo, vašim partnerjem, sta spomladi v Kopru odprla Plezalni center Plus. Kako uspeva?
Luka je velik navdušenec nad športnim plezanjem z neomejeno zalogo energije, želja in projektov. V Sežani, njegovem rojstnem kraju, v katerem skupaj živiva, je pred leti organiziral postavitev plezalne stene, ki dobro deluje, potem pa se je lotil še večjega projekta in v Kopru postavil plezalni center. Projekt odlično deluje, uporabniki so navdušeni, prihajajo tudi iz tujine. Center, ki ni le popestritev na Primorskem, ampak vrhunski plezalni center za vso Slovenijo, je za zdaj dobro obiskan in sprejet, zato verjamem, da bo v prihodnje še polnejše zaživel.
Gorazd Suhadolnik