Silvo Baznik: Hladno sončno jutro vabi v naravo.
Kolona avtomobilov se vali v mesto, jaz pa vozim v nasprotni smeri do Medvod in ob Sori in Ločnici se povzpnem v vasico Topol ali kot radi rečemo na Katarino.
Parkirišče je poledenelo. Hitro se preobujem, oprtam nahrtnik in stopim na cesto in skozi vas mimo gostilne po asfaltni cesti do širokega poledenelega kolovoza v smeri Grmade. Pod čevlji skriplje in se lomi ledeni sneg, ko se pričnem vzpenjati in pridem na manjši preval, kjer stoji zasnežena klopca. Od tu dalje gre desno steza skozi gozd in se vije tik pod grebenom. Sonce sije že visoko na nebu. Pot je zasnežena, delno poledenela in sem ter tja že bez snega. preči pobočja proti zahodu in me pripelje do razpotja. Leva pot gre proti Setnici, desna do turistične kmetije Gonte, jaz pa stopim naravnost in strmo navzgor do razgledišča s klopco tik pod vrhom.
Naredim kopico fotografij in stopim na vrh z lepim razgledom.
Kmalu se mi pridruži pohodnica, ki hitro zapusti vrh in z vrha stopim za njo do nižje ležečega razgledišča. Tu grem navzdol po mehkem pršiču severnega pobočja do sedelca, kjer gre pot malce navzgor in se nato spusti na Gonte. Srečam nekaj pohodnikov. Steza je dobro uhojena in zato poledenela. Kjer je možno, stopam po snegu ob potki in tako pričnem vzpon po grebenu Tošča, ki pričara zimsko pravljico. Sneg na pobočju in drevesih se blešči v sončnih žarkih. Sedaj je sonce že ojužilo sneg, ki pada z dreves. Pod čevlji pa še vedno prijetno škriplje, ko stopim na vrh Tošča. Na vrhu so klopce, okoli pa drevesa, ki poleti nudijo prijeten hlad, a istočasno onemogočajo poglede na okolico. Na vrhu ostanem le toliko, da predahnem in se okrepčam iz nahrbtnika in že stopam po isti poti nazaj do turistične kmetije in po spodnjem kolovozu prečim pobočje Grmade, se povzpnem do križišča poti na grebenu in stopim proti vzhodu.
Ura odbije poldne in na poti proti Katarini srečujem veliko pohodnikov. Z grebenske poti se spustim na severno pobočje hribovja, ki je v senci in hladu in po poti pohitim na asfaltno cesto, po kateri pridem do parkirišča, kjer pa se ne ustavim. Grem po cesti navzgor do zadnjih hiš in po stezici skozi gozd do poledenelega kolovoza, ki me popelje do domačije pod Jakobom, kjer se v snegu pase govedo.
Stopim mimo skupine pohodnikov na stezico brez snega in po njej se povzpnem do cerkvice Sv. Jakoba na vrhu, kjer v njenem zavetrju počivajo obiskovalci. Stopim okoli cerkvice in se prepustim lepim razgledom na Polhograjsko hribovje, Julijce, Karavanke in Kamniško Savinjske gore.
Po kratkem postanku se spustim v vznožje hriba, stopim na zasneženi greben nad kolovozom, od koder je prekrasen pogled na Šmarno goro in nato naprej in nazaj na poledeneli kolovoz, ki ga kakor hitro je mogoče zapustim, prestopim na stezico in skozi gozd pridem nazaj v Topol.
Parkirišče je skoraj zasedeno, ko sedem za volan in se odpeljem v dolino.