Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinski vestnik - november 2017

 11 2017

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)  

Severna stena Triglava, kjer je Franček Knez preplezal kar 44 prvenstvenih smeri.
Foto: Dan Briški

 

ponedeljek, 20. november 2017, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 753

Spomin na alpinističnega velikana Frančka Kneza  

Uvodnik: Vzorniki. Marta Krejan Čokl

FRANČEK KNEZ
Guru modernega slovenskega alpinizma. Slovo alpinističnega velikana. Povzeto po različnih gradivih
Poklon virtuozu vertikale. Martin Hrastnik
Velikan nekega časa in nekih poti. Milan Romih
Skromni fant. Damijan Meško
Fortuna v Eigerju. Danilo Tič
Njegove podobe v stenah bodo živele večno. Silvo Karo
S skalo iz oči v oči. Igor Škamperle
Opus magnum v presežnikih. Miha Lampreht
Legendarni Franček. Vanja Matijevec
Spomini na Frančka. Bernadette McDonald
Frančkove Arkade. Franci Horvat


Z NAMI NA POT 
Razgled, da malo takih. Slavnik. Mire Steinbuch
OPISI 
Slavnik iz Podgorja. Mire Steinbuch
Slavnik iz Povžan čez planino Jegno. Mire Steinbuch
Slavnik iz Skadanščine. Mire Steinbuch
Slavnik iz Zagrada. Mire Steinbuch


RAZMIŠLJANJE 
Samo meglen jesenski dan. Kakšen je moj, tvoj, naš odnos do narave? Jana Remic

INTERVJU 
Prva generacija, ki je načrtno trenirala. Mitja Kilar. Mire Steinbuch

KOČE 
Na Roblek bom odšel. Roblekov dom na Begunjščici - naj planinska koča 2017. Zdenka Mihelič

VSI MOJI TRIGLAVI 
Oda nekemu prijateljstvu. Samo Rugelj

KAVKAŠKA PRIPOVEDKA
Čas je za prvi vzpon 2. del. Alpinistična odprava v kavkaške gore. Stanka Jelenc

GORSKI VELIKANI 
Pod vročim španskim soncem. Najvišji vrhovi iberskega polotoka. Juso Ikanović

DOŽIVETJA V GORAH 
Nekaj žene tako ljudi kot živali na vrhove. Ljudje, živali in višine. Anton Cedilnik

PLANINČKOV KOTIČEK 
Za rojstni dan prvič v šolo in na očaka. Lein prvi vzpon na Triglav. Kristina Menih

DOŽIVETJE 
Montaž po ferati Via Amalija. Breda Pirc

PRIZNANJA 
46. Srebrna plaketa Žarku Trušnovcu. Žarko Rovšček

LITERATURA 
PLANINSKA ORGANIZACIJA 
TRIGLAVSKI NARODNI PARK 
V SPOMIN 


Uvodnik: Vzorniki

Najprej je mama. Ali mogoče oče. Lahko sta tudi oba. Potem starejši brat, prekaljen kolesar, ki se po zadnjem kolesu pelje celih deset metrov! Dokler se v tebi ne začnejo prerivati hormoni in naenkrat je starejši brat najbolj zoprno bitje na planetu, saj nima takih moči kot Darth Vader, poleg tega pa se norčuje iz tvojih bornih poskusov oponašanja Angusa Younga. Mama in oče naenkrat postaneta ovira na tvoji poti v bleščečo prihodnost, saj ne razumeta, da si rojen za to, da postaneš drugi Adam Ondra, in da nogomet, za katerega bi še pred pol leta dal obe ledvici, res ni zate. Večina deklet ima najbrž vzornice med ženskami - česar seveda ne morem trditi z gotovostjo, saj sem sama vedno imela tako vzornice kot vzornike, in to od mame in očeta naprej.
Pa je lahko čisto vsak človek vzornik? Žal je lahko. Brez skrbi, ne bom brskala med tistimi predstavniki človeške vrste, o katerih pogosto rečemo, da so kljub nesprejemljivim dejanjem "sicer kar v redu, saj vsak teden obiščejo ostarelo mater", dovolj je že bežen pogled po naših družbenih omrežjih in nekoliko obarvanih medijih, da najdemo razloge za "žal". Da je vzornik nekdo, ki ga zaradi nečesa občudujemo in mu v tem želimo biti podobni, je jasno, ni pa (več) jasno, kako se lahko gremo "to igro" na vedno bolj pasiven način. V mislih imam dva vidika pasivnosti. Prvi je ta, da radi beremo o nekom, spremljamo, kaj počne, ga občudujemo in mu v želji, da bi mu bili podobni, po svoje zavidamo, pri tem pa se skrivamo za kvazirazlogi, s katerimi upravičujemo to, da sami ne počnemo tistega, kar si želimo. Ampak ležernost in tarnanje sta - roko na srce - zapisana v našem DNK, zato me drugi vidik pasivnosti bolj bega: gre za to, koga si ljudje izberemo za vzornika ali vzornico, oz. za to, kdo so naši vzorniki dandanes, saj so tudi ti vedno bolj pasivni. Vzemimo na primer samskega moškega - ali samsko žensko - ki vsak konec tedna in še vmes gre na kak sprehod v naravo (po možnosti s psom - ti so namreč trenutno zelo "in"), se ima luštno, naredi nekaj všečnih fotografij, jih okrasi z lepimi besedami, o tem napiše dva spletna dnevnika in že ga vsi občudujemo in si želimo živeti tako kot on. Ker je znal lepo zapakirati nekaj popolnoma običajnega in to celo prodati. Ker mogoče celo hodi v službo in se čudimo, kako najde čas še za vsa ta potepanja in vsakodnevne objave krasnih fotografij. Pri tem pa pozabljamo, da je neprimerno veliko več ljudi, ki imajo doživetja z vsebino, a jih z nami ne delijo vsak dan, čeprav jim jih ne bi bilo treba zapakirati v všečno embalažo. In za to imajo dobre razloge - na primer roditeljske sestanke in spremljanje otrok na razne treninge. Nekateri niti pomislijo ne na to, da bi svoje, še tako zanimive zgodbe povedali drugim; žal, saj nam ravno takih manjka! Si predstavljate, koliko sledilcev bi imel na Instagramu ali Facebooku Franček Knez!? Res škoda, da je bil s tega vidika tako zelo zadržan ...
Medtem pa dostopnost različnih medijev, s katerimi lahko vsak prodre v javnost, v kombinaciji z določenim značajem posameznika proizvaja ponarejene vstopnice za rdečo preprogo. Zakaj ponarejene? Zato, ker oblika dobiva prednost pred vsebino. Ker niso več pomembna dejanja, ampak način, kako je nekaj predstavljeno, ne glede na to, kaj sploh je predstavljeno. In tako kot nekateri odklonijo zaslužene nagrade, drugi zavrnejo pravo vstopnico, ki bi jih vodila po rdeči preprogi. A to niti ni pomembno, saj nehote in nevede postanejo vzorniki mnogim generacijam, in to ne le na področju, na katerem "zaslovijo", ampak zaradi veličine, ki jo izražajo s svojo skromnostjo, o njej pa kar kričijo njihova dejanja. Saj veste, visoki nikoli ne bodo veliki in veliki nikoli niso visoki. Franček Knez je eden največjih. Živel je skromno, rad je imel svojo družino in hodil je v običajno službo, hkrati pa je bil tako neverjeten plezalec, da se je o njem že za časa njegovega življenja govorilo skoraj kot o mitu. Smo z njegovo smrtjo izgubili velikega vzornika? Nismo. Njegova dejanja so tako mogočna, da jih niti čas ne bo izbrisal.
Frančku najbrž ne bi bilo všeč, da mu (tudi) v Planinskem vestniku postavljamo svojevrsten spomenik, a za sabo je pustil tako veliko zapuščino, da je tale številka zgolj majhen poklon velikemu vzorniku.

Marta Krejan Čokl 

Oznake: BIB

Komentiraj (1):

Marjan Bradeško, ponedeljek, 20. november 2017, ob 13:32

Ja, danes vsakdo, ki nekaj zapakira v "svetleč papir", zmaguje. Ampak govore dejanja. Prav zanimivo, da sem pred kratkim nekaj podobnega pisal v svojem blogu, če želite prebrati: https://www.linkedin.com/pulse/being-great-acting-greatly-marjan-bradesko/. O tem, kako naj človek ostane skromen, ne glede na to, kako velik je! Imamo pa danes vse preveč primerov majhnih ljudi, ki se (pre)napihujejo.

eXTReMe Tracker