Delo/Sobotna priloga - Viki Grošelj: privlačnih in magičnih najvišjih točk našega planeta
Preplezati sedem vrhov je preizkušnja, ki je še danes izziv številnim gornikom in pustolovcem.
Preplezati najvišje vrhove vseh sedmih celin našega planeta je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja eden od bolj zaželenih izzivov pustolovcev in tistih alpinistov, ki jim je pustolovščina pomemben del njihovega življenja. Če k temu prištejemo še barvitost in razkošnost razlik med posameznimi gorami in pokrajinami, celinami, bi na Zemlji težko našli bolj zanimiv gorniški izziv.
Gorniškega izziva – preplezati najvišje vrhove vseh sedmih celin našega planeta – so se ob drugih pomembnih ciljih lotevali tudi največji plezalci svojega časa na čelu z Južnim Tirolcem Reinholdom Messnerjem, Avstrijcem Oswaldom Oelzem, Angležem Dougom Scottom in Japonko Junko Tabei ter številni drugi. Z izvirnimi pristopi, prvenstvenimi smermi, vzponi v alpskem slogu ali smučanju z njih so dodatno obogatili že tako zanimiv izziv. Sedem vrhov je preizkušnja, ki je še danes izziv številnim gornikom in pustolovcem. Toliko bolj, ker je glede na preteklost logistika neprimerno manj zapletena, stroški pa nižji. Najvišji vrhovi celin so brez dvoma pustolovščina, ki te veliko nauči, te izpolni in poskrbi, da je ne pozabiš do konca življenja.
Cilj načrta sedem vrhov je dokaj jasen: stopiti na najvišje vrhove sedmih celin. V Aziji – Everest 8848 metrov, Južni Ameriki – Aconcagua 6959 metrov, Severni Ameriki – Denali 6193 metrov, Afriki – Kilimandžaro 5895 metrov, Evropi – Elbrus 5642 metrov, na Antarktiki – Vinson 4893 metrov in v Avstraliji – Kosciuszko 2226 metrov.
Pri Evropi in Avstraliji sta možni dve varianti. Za bolj tradicionalne Evropejce je pač naš najvišji vrh 4807 metrov visoki Mont Blanc v središču Evrope in ne dobrih 800 metrov višji Elbrus povsem na meji z Azijo. Zaradi enostavnega pristopa na najvišji vrh Avstralije, s travo poraščeni 2226 metrov visoki Kosciuszko, nekateri za svoj cilj raje izberejo 4884 metrov visoki vrh Carstens na Novi Gvineji kot najvišji vrh Oceanije.
Seveda je izbira, katero od možnosti si bo pri Evropi in Avstraliji izbral, prepuščena vsakemu posamezniku. Pri Evropi je nekako nepisano pravilo, da bolj velja Elbrus, pri Avstraliji pa štejeta tako Kosciuszko kot Carstens. Še najbolje pa je, če se povzpneš na oba. Za dokončanje plezanja na vse najvišje vrhove celin ni nobene časovne omejitve, niti ni predpisano, kako naj bodo doseženi. To daje izzivu še dodatno svobodo, saj si ga vsak lahko prilagaja glede na fizične pa tudi finančne sposobnosti.
Plezanje vsako jutro iz postelje
Kljub številnim zvenečim alpinističnim imenom, ki so se hote ali nehote potegovala za lovoriko prvega, ki mu bo uspelo, pa je bil razplet kar malo presenetljiv. Tridesetega aprila 1985 je Američan Dick Bass stopil na vrh najvišje gore sveta in Azije, 8848 metrov visoki Everest, in s tem je postal prvi človek na svetu, ki se mu je uspelo povzpeti na vse najvišje vrhove posameznih celin. V takratnih, »kamenodobnih« časih komunikacij in transportnih možnosti, v primerjavi z današnjimi, je bil to izjemen in odmeven dosežek. Še toliko bolj, ker Bass ni bil vrhunski alpinist niti pustolovec. Do petdesetega leta, kot sam pravi: »Nikoli nisem načrtoval nobenega plezanja, razen tistega vsako jutro iz postelje. Že to je bilo dovolj težko.«
Vse pa se je spremenilo, ko so ga uslužbenci njegovega počitniškega kompleksa Snowbird v Utahu povabili, naj se jim pridruži pri vzponu na najvišji vrh Severne Amerike, 6193 metrov visoki Denali. Kot poslovnež, ki se je poleg turizma vse življenje ukvarjal še s prodajo nafte in premoga, bi na odpravi zaradi ne najboljše fizične in psihološke priprave »skoraj umrl od napora«. Po enajstih dneh vzpenjanja pa mu je le uspelo stopiti na vrh. Po srečni vrnitvi v dolino se mu je odprl povsem nov pogled na svoje sposobnosti in samospoštovanje, ki so mu ga poslovni neuspehi večkrat močno omajali. Še najbolj pa ga je pretreslo zavedanje, da je »kljub naporom v pustolovščini neskončno užival«. Do ideje – povzpeti se še na preostale najvišje vrhove celin – je bil tako le še korak.
Naključje je hotelo, da se je Bass srečal s Frankom Wellsom, predsednikom filmske korporacije Warner Brothers, ki je imel enake ambicije. Združila sta poslovne in medijske moči ter tako laže zbrala potreben denar za projekt. Pri večini najvišjih vrhov celin stroški sicer niso bili ekstremni, a pri vzponih so jima kot vodniki pomagali vrhunski ameriški in britanski alpinisti.
Izjemi, glede stroškov, sta bila seveda antarktični Vinson in Everest. Zaradi zahtevne in tvegane logistike prihoda pod Vinson je bilo v tistih časih treba za transport do vznožja odšteti kar 200.000 dolarjev na osebo. A leta 1983 se jima je izšlo. Kot člana mednarodne odprave, v kateri je sodeloval tudi sloviti angleški plezalec Chris Bonington, sta dosegla vrh.
Dvakrat, leta 1982 in 1983, sta neuspešno poskušala na Everestu. Pri prvem poskusu se je smrtno ponesrečila ena od njunih spremljevalk, alpinistka in gorska vodnica Marty Hoey. Wellsa je tragedija tako pretresla, da je po drugem neuspešnem poskusu načrt opustil, Bass pa je leta 1984 poskusil še tretjič, tudi tokrat se ni izšlo. Šele četrti poskus leta 1985 mu je prinesel tako želeni uspeh. Skupaj z vodnikom Davidom Breashersom sta kot člana odprave, ki jo je vodil Norvežan Arne Naess, dosegla vrh.
Dick Bass se je v petih letih iz nekoga, ki mu je bilo »že jutranje vstajanje dovolj težko«, preobrazil v prvega zemljana, ki mu je uspelo stopiti na vse najvišje vrhove celin. Dosežek je bil zaradi podpore Warner Brothers zelo odmeven tudi v filmskem, s tem pa seveda vsem medijskem svetu. Wells in Bass sta o uspehu napisala knjigo in številni filmski igralci ameriške »prve lige« so jo pospremili z navdušujočimi komentarji. Naj omenim le dva. Clint Eastwood: »Peklenska pustolovščina. Knjiga za vse, ki so kdaj sanjali o realizaciji velikih dosežkov.« Robert Redford: »Čudovit, izvrsten dosežek. Edino, kar obžalujem, je, da nisem bil tam z njima.«
Trije Slovenci na vseh sedmih vrhovih
Jaz sem se s tem načrtom »nehote« začel ukvarjati že leta 1974, ko mi je prvič uspelo stopiti na Mont Blanc, bolj usmerjeno pa od avgusta 1985, ko sva z Denom Cedilnikom, v vpadnici ledenika Rebmann, preplezala prvenstveno smer na vrh afriškega Kilimandžara. Po tem uspehu sem se nekoliko bolj osredotočil na ta zanimivi načrt. Samo nekaj mesecev kasneje, februarja 1986, sem bil na južnoameriški Aconcagui, maja 1987 pa na severnoameriškem Denaliju. Januarja 1988 je prišel na vrsto avstralski Kosciuszko, maja leto kasneje pa še azijski Everest. Da bi rešil dilemo najvišjega vrha Evrope, sem se maja 1990 povzpel še na Elbrus.
Najvišji vrh Antarktike Vinson pa je moral počakati do januarja 1997. Do takrat so se cene prevozov na Antarktiko vendarle toliko znižale, da so, ob veliki pomoči pokroviteljev, vendarle omogočile prvo slovensko odpravo na najvišji vrh Antarktike. Petega januarja sem s soplezalci, Stipetom Božićem, Stanetom Klemencem in Rafkom Vodiškom, po prvenstveni smeri prek 2000 metrov visoke južne stene dosegel vrh Vinsona in tako dokončal ta zanimivi projekt.
Seveda si »slovensko« prvenstvo v tem dosežku z veseljem delim še z dvema odličnima alpinističnima kolegoma. Davu Karničarju je novembra 2006 uspelo zaključiti načrt sedem vrhov na zanj značilen način. Ne le kot prvi Slovenec, ampak tudi kot prvi na svetu se je z vseh sedmih vrhov na smučeh spustil v dolino. Francu Oderlapu pa je januarja 2008 kot prvemu Slovencu uspelo zaključiti načrt, ne le z vzponom na avstralski Kosciuszko, ampak še z vzponom na najvišji vrh Oceanije Carstens.
Tri pomembne korake proti dokončanju načrta sedem vrhov je od Slovencev napravil tudi Tomaž Rotar. Poleg Aconcague ima za seboj tudi finančno in višinsko najbolj zahtevna vrhova, antarktični Vinson, na katerega se je povzpel leta 2011, in azijski Everest, na katerega mu je bilo dano stopiti maja 2017. Verjamem, da mu bo v naslednjih letih uspelo doseči še preostale štiri.
V enem življenju na vse najvišje točke sveta
In še kratek pogled v zgodovino. Prvi od najvišjih vrhov celin, avstralski Kosciuszko, je bil dosežen leta 1840. Nanj se je povzpel poljski raziskovalec Paul Edmund de Strzelecki in ga poimenoval po poljskem narodnem junaku Tadeusu Kosciuszku. Leta 1874 so vrh Elbrusa dosegli Crauford Grove, Gardiner, Walker, Sottajev in Knubel. Petnajst let kasneje sta Meyer in Purtscheller stopila na Kilimandžaro. Leta 1897 je Matthias Zurbriggen sam dosegel vrh Aconcague.
Trije najvišji vrhovi celin pa so morali počakati na dvajseto stoletje. Leta 1913 so Karstens, Harper, Tatum in Stuck stopili na vrh mrzlega Denalija. Leta 1953 sta svet osupnila in navdušila Hillary in Tensing, ki se jima je uspelo prebiti na vrh najvišje gore sveta, Everesta. Leta 1962 so prvi vzpon na vrh Carstensa opravili Harrer, Temple, Kippax in Huizenga. Šele leta 1966, komaj tri leta pred tem, ko je človek stopil na Luno, je bil preplezan najvišji vrh Antarktike. Corbet, Evans, Long in Schoenig so stopili na najvišji vrh, Vinson.
Vse to so bile osupljive pustolovščine, ki so v tistih časih burile domišljijo, dvigale meje mogočega in brisale bele lise neznanega na našem planetu. Vsaka od njih je bila na neki način življenjski projekt njihovih junakov. Prav napredek, ki so ga s svojimi dejanji vzpodbujali tudi oni, pa nam danes omogoča, da se v času enega samega življenja lahko dotaknemo vseh sedmih, čarobnih, privlačnih in magičnih najvišjih točk našega planeta. Za vrhunska dejanja njihovega časa si ti pionirji zaslužijo globok poklon in spoštovanje. Še posebno hvaležnost pa za idejo, nakazano pot, predanost cilju in vseobsegajoče hrepenenje.