Olga Zgaga: ... Planinskega društva Podbrdo
Primorske novice PZS

Planinsko društvo Podbrdo je v soboto, 11. novembra 2017, s prisrčno slovesnostjo v Osnovni šoli Simona Kosa Podbrdo zaključilo niz dogodkov, na katerih je nazdravljalo šest desetletij dolgi planinski poti.

Pozornost občinstva je najprej usmerilo na filmsko platno, preko katerega je po jeklenici s Črne prsti v Stržišče mrmrajoče drdral in poskakoval voziček tovorne žičnice.
Zatem je v izvedbi moškega pevskega zbora Ivan Laharnar s Šentviške planote, ki je s planinsko obarvano slovensko ljudsko pesmijo polepšal celotni večer, zadonela planinska himna.

Predsednik PD Podbrdo Tomaž Štenkler je pozdravil župana Občine Tolmin Uroša Brežana, številne planince in planinske prijatelje iz Baške grape in drugih društev ter še živeča ustanovitelja Hermana Borovnika in Albina Medjo. V nagovoru je izpostavil PD Podbrdo kot pomemben člen soustvarjanja družbenega življenja v Baški grapi, za katero je prepričan, »da njen razcvet, ki ne bo povezan s smogom in hrupom, ampak s pristnostjo tiste peščice ljudi, ki tu ostajajo, šele prihaja«.
Planince je nagovoril tudi župan Uroš Brežan. Pohvalil je njih veselje in optimizem, s katerim se znajo oddaljiti od dolinskega vsakdana in ob dobri popotnici ustanoviteljev vzorno skrbeti za svoj planinski dom. Izpostavil je še Črno prst kot «mater« slovenskih gorskih tekov in »botro« pobratenja med mestoma Tolmin in Beljak.

Osrednji gost večera je bil v planinskem svetu dobro poznan rojak iz Baške grape Miljko Lesjak, od malega zaljubljen v hribe, ki so ga nenehno spodbujali k pridobivanju novih znanj in izzivov, tako v svetu narave, alpinizma, gorskega reševanja in ne nazadnje tudi v svetu fotografije. Prijatelji ga poznajo po nenehnem promoviranju Tolminskih gora tako, da jih draži z utrinki s svojih potepanj. Seveda mu je domača tudi Črna prst. Z obiskovalci je tokrat delil in z mehko besedo dopolnjeval podobe njenega obraza, kot jih je skozi fotografski objektiv videl v različnih urah dneva. Najbolj so jih očarale tiste, ki so planinski dom objemale v zvezdni krog.

Večer je bil prepleten s pregledom mejnikov, ki so se najgloblje vtisnili v 60-letno zgodbo Planinskega društva Podbrdo. Z besedo jih je takole odkrivala Tjaša Jurman:
Praznovanje bisernega jubileja daje priložnost, da skupaj zaobjamemo zgodbo, ki jo je od ustanovitve pa do današnjih dni izpisoval širok krog ljudi. Ta zgodba nam ponuja neprecenljivo sporočilo in daje priznanje vsem, ki so z veliko truda, zagnanosti, dobre volje in graparsko trmo dosegli, da je njena vsebina v moči, s katero nas nagovarja, tako silovita.
Danes vam jo predajamo, ponosno in radostno! A ker je večer prekratek, bomo izpostavili le tiste mejnike, ki puščajo za seboj najgloblje sledi.

• 3. marca 1957 je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Podbrdo.
• december 1957 je PD Podbrdo že odprlo skromno zavetišče na Petrovem Brdu.
• 4. oktobra 1959 je Planinska zveza Slovenije predala PD Podbrdo v upravljanje in obnovo močno dotrajano kočo na Črni prsti, ki jo je že leta 1957 prenehalo oskrbovati PD Most na Soči.
• 4. novembra 1959 je PD Podbrdo imenovalo gradbeni odbor za obnovo koče. Potekala naj bi v dveh fazah.
• 4. septembra 1960 je PD Podbrdo že predalo namenu do I. faze obnovljeno kočo. Zagnanost in delavnost članov in podpornikov je bila pri obnovi brezmejna.
• 31. maja 1961 je bilo ukinjeno zavetišče na Petrovem Brdu.
• 10. oktober 1965 je bila na posvetu planinskih društev Primorske v Podbrdu koča poimenovana v »Planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti«.
• 7. avgusta 1966 je bil ob prisotnosti velikega števila planincev slovesno odprt za eno nadstropje nadgrajen planinski dom na Črni prsti. S tem je dobil današnjo podobo.
• Leta 1973 je PD Podbrdo kot prvo v Sloveniji vzpostavilo občasno radijsko zvezo iz
• Podbrda v planinski dom na Črni prsti.
• 17. avgusta 1975je bil izveden zadnji prenos materiala s konji na Črno prst.
• 23. septembra 1975 je padla odločitev o gradnji tovorne žičnice na Črno prst.
• avgusta 1976 so na Črno prst že potegnili prvi voziček z materialom za oskrbovanje planinskega doma.
• Leta 1993 je planinski dom dobil plinsko razsvetljavo.
• Leta 1995 je v planinskem domu zazvonil prvi brezžični telefon, vezan na številko trgovine v Stržiščah.
• Leta 1996 so na Črno prst prvič pripeljali težji tovor (motor za žičnico) s helikopterjem.
• Leta 2001 je bila po več letih izvedena temeljita obnova planinskega doma in zamenjava inventarja.
• Leta 2002 je bil v društvu sprejet nov statut, ustanovljeni so bili: sekcija za ekstremni šport,
• sekcija Grahovo ob Bači in planinski odsek pri Osnovni šoli Podbrdo.
• Leta 2004 so na vrhu Črne prsti postavili orientacijsko tablo.
• Leta2005 je bil urejen vris planinskega doma v zemljiško knjigo. Ob planinskem domu so uredili umetno jezerce in ga obložili s kamenjem. Tega leta je društvo povabilo na prvo srečanje planincev na Črno prst.
• Leta 2006 je bila oskrba planinskega doma v poletni sezoni prvič prepuščena stalnima oskrbnikoma.
• Leta 2007, ob 50-letnici delovanja, je izšel Zbornik PD Podbrdo, tek na Črno prst pa so poimenovali po Ivanu Anderletu.
• 21. septembra 2007 je bila na Črni prsti tudi poroka.
• Leta 2009 je društvo v planinskem domu odprlo Rejčkov kot (kot Ivana Anderleta) in pričelo z akcijo »Na obisk na Črno prst«.
• Leta 2010 je tek Ivana Anderleta na Črno prst dobil status prvega organiziranega gorskega teka v Sloveniji.
• Leta 2014 je PD Podbrdo obeležilo 100. obletnico ogleda in izmere parcele za gradnjo prve koče na Črni prsti. Gradila naj bi jo tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva. Namero je preprečila prva vojna.
• 4. novembra 1959 je PD Podbrdo imenovalo gradbeni odbor za obnovo koče. Potekala naj bi v dveh fazah.
• 4. septembra 1960 je PD Podbrdo že predalo namenu do I. faze obnovljeno kočo. Zagnanost in delavnost članov in podpornikov je bila pri obnovi brezmejna.
• 31. maja 1961 je bilo ukinjeno zavetišče na Petrovem Brdu.
• 10. oktober 1965 je bila na posvetu planinskih društev Primorske v Podbrdu koča poimenovana v »Planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti«.
• 7. avgusta 1966 je bil ob prisotnosti velikega števila planincev slovesno odprt za eno nadstropje nadgrajen planinski dom na Črni prsti. S tem je dobil današnjo podobo.
• Leta 1973 je PD Podbrdo kot prvo v Sloveniji vzpostavilo občasno radijsko zvezo iz
• Podbrda v planinski dom na Črni prsti.
• 17. avgusta 1975je bil izveden zadnji prenos materiala s konji na Črno prst.
• 23. septembra 1975 je padla odločitev o gradnji tovorne žičnice na Črno prst.
• avgusta 1976 so na Črno prst že potegnili prvi voziček z materialom za oskrbovanje planinskega doma.
• Leta 1993 je planinski dom dobil plinsko razsvetljavo.
• Leta 1995 je v planinskem domu zazvonil prvi brezžični telefon, vezan na številko trgovine v Stržiščah.
• Leta 1996 so na Črno prst prvič pripeljali težji tovor (motor za žičnico) s helikopterjem.
• Leta 2001 je bila po več letih izvedena temeljita obnova planinskega doma in zamenjava inventarja.
• Leta 2002 je bil v društvu sprejet nov statut, ustanovljeni so bili: sekcija za ekstremni šport,
• sekcija Grahovo ob Bači in planinski odsek pri Osnovni šoli Podbrdo.
• Leta 2004 so na vrhu Črne prsti postavili orientacijsko tablo.
• Leta2005 je bil urejen vris planinskega doma v zemljiško knjigo. Ob planinskem domu so uredili umetno jezerce in ga obložili s kamenjem. Tega leta je društvo povabilo na prvo srečanje planincev na Črno prst.
• Leta 2006 je bila oskrba planinskega doma v poletni sezoni prvič prepuščena stalnima oskrbnikoma.
• Leta 2007, ob 50-letnici delovanja, je izšel Zbornik PD Podbrdo, tek na Črno prst pa so poimenovali po Ivanu Anderletu.
• 21. septembra 2007 je bila na Črni prsti tudi poroka.
• Leta 2009 je društvo v planinskem domu odprlo Rejčkov kot (kot Ivana Anderleta) in pričelo z akcijo »Na obisk na Črno prst«.
• Leta 2010 je tek Ivana Anderleta na Črno prst dobil status prvega organiziranega gorskega teka v Sloveniji.
• Leta 2014 je PD Podbrdo obeležilo 100. obletnico ogleda in izmere parcele za gradnjo prve koče na Črni prsti. Gradila naj bi jo tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva. Namero je preprečila prva vojna.
• Leto 2015 je zaznamovala zamenjava strešne kritine na planinskem domu, kar je bila največja naložba društva v zadnjih 15 letih. Tega leta je planinski dom postal bogatejši za Jelinčičev kot.
Že smo v letu 2017. Pogled na prehojeno pot kaže, da je bilo pri oskrbovanju in vzdrževanju doma in planinskih poti prostovoljno delo članov društva in domačinov vseskozi ključnega pomena.
Korenine prostovoljstva segajo prav v ustanovitveno leto, ko je z bogatimi organizacijskimi sposobnostmi, neomajno voljo in optimizmom ter s pristnim humorjem znal pritegniti in navdušiti prvi društveni predsednik Ivan Anderle. V tako rekoč nedoločljive razsežnosti so se razpletle poletu 1959, ko so se krajani gornjega dela Baške grape zapisali Črni prsti - kot so sami dejali, »najbližji in najlepši slovenski gori, tako po bogati planinski flori kot po krasnem razgledu«.
Vse do izgradnje tovorne žičnice so vsaj tretjino potrebnega materiala in hrane znesli na goro na svojih hrbtih. In kar nam je danes morda težko razumljivo, veliko je bilo med njimi osnovnošolcev in mladine.
Izgradnja žičnice je bila druga močna zgodba o prostovoljstvu: polna odrekanja, prilagajanja in srčne želje po dosegu zastavljenega cilja. V nevarnih skalnatih strminah je z nadčloveškimi napori postavljalo žičnico kar 64 krajanov, od tega tretjina mladih. S prostovoljnim delom so na vrhu gore postavili še leseno brunarico za hrambo motorja.
Moč Anderletovega sporočila med Graparji živi še danes. Odraz priljubljenosti gore med domačini je tudi akcija »Na obisk na Črno prst«. Vsi pa vemo, da brez prostovoljstva planinski dom ne more rasti in se prilagajati novodobnim zahtevam standardov in obiskovalcev. Iskrena hvala vsem, ki ste prepoznali to potrebo in podarjate svoj čas temu plemenitemu cilju!
Jubilej pa je tudi izziv, kako vse doseženo nadaljevati, razvijati, nadgraditi. Sprejemamo ga! Kajti naša zgodba ne pušča le sledi. Uspeh namreč ni cilj, ampak pot, ki nas vodi do cilja! Hodimo po tej poti z veliko mero potrpežljivosti, razumevanja, dobrih dejanj in podpore drug drugemu! Za tako pot bo teden, mesec, leto premalo. Po taki poti se hodi vse življenje!

Naj se razidemo z mislijo ljubitelja kamnitih strmin Pavleta Kozjeka: »V gorah nekaj iščemo, čeprav tam nismo ničesar izgubili. Če bomo imeli tam kaj iskati tudi v prihodnje, smo na pravi poti!«